V Sloveniji je v zadnjem obdobju javnost pretreslo več primerov femicida. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2012 je femicid namerni umor žensk, ker so ženske, širše opredelitve pa vključujejo vse umore žensk in deklet. Gre za najhujšo obliko nasilja na podlagi spola, pri kateri je storilec najpogosteje žrtvin partner ali nekdanji partner.

Policija letos izrekla največ prepovedi približevanja v zadnjih desetih letih

Po podatkih Generalne policijske uprave (GPU) so v prvi polovici letošnjega leta (v obdobju med 1. januarjem in 30. junijem) policisti obravnavali 442 kaznivih dejanj nasilja v družini, v katerih je medsebojni odnos med osumljencem in žrtvijo bil zakonec, intimni partner, bivši zakonec ali intimni partner. V celotnem lanskem letu so obravnavali 988 takih kaznivih dejanj, leta 2024 pa 1.115. 

[[image_1_article_90765]]

Policija je v prvih šestih mesecih letošnjega leta izrekla 608 ukrepov prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju, kar je največ v zadnjih desetih letih. "Če analiziramo celoletne podatke za zadnjih deset let, lahko ugotovimo, da je policija v povprečju letno izrekla 970 ukrepov," pojasnjujejo na GPU. Ukrep ocenjujejo kot relativno učinkovit, saj policija v približno 80 % ni obveščena o njegovem kršenju.

Na območju PU Maribor v zadnjih 10 letih obravnavali 9 umorov žensk

Od začetka leta 2017 do danes so na Policijski upravi Maribor obravnavali devet primerov umorov žensk, pri katerih je bil storilec njihov sedanji ali nekdanji partner (t. i. femicid). Trenda naraščanja tovrstnih kaznivih dejanj sicer ne ugotavljajo, saj so v posameznem letu obravnavali do največ dva primera. 

V nekaterih primerih so storilci v preteklosti že bili obravnavani zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini ali drugih oblik nasilnega ravnanja, a so pogostejši primeri, ko policija pred izvršitvijo kaznivega dejanja ni obravnavala niti storilca niti žrtve zaradi nasilja v partnerskem ali družinskem razmerju. Tovrstna kazniva dejanja se pogosto zgodijo ob sporih med partnerjema, predvsem zaradi razhoda (storilec ne prenese, da ga bo partnerka zapustila), sporih zaradi pravic do otrok in razdelitve premoženja.

"Ob tem izpostavljamo pomembnost in nujnost prijave kaznivega dejanja z elementi nasilja, saj lahko le tako žrtev zaščitimo ter zoper storilca ustrezno ukrepamo," dodajajo na PU Maribor. 

Kot pojasnjuje mag. Tjaša Hrovat, strokovna delavka iz Društva za nenasilno komunikacijo, ki se ukvarja s preprečevanjem nasilja v družbi in širjenjem principov nenasilne komunikacije, se pri femicidu, zlasti, ko je povzročitelj (nekdanji) partner, pogosto pojavljajo določeni vzorci. Med najpogostejšimi dejavniki, ki jih je nujno upoštevati, saj kažejo na povečano tveganje za stopnjevanje nasilja, so izrazito ljubosumje in posesivno vedenje, želja po nadzoru nad partnerko, zalezovanje, grožnje z umorom ali samomorom povzročitelja, predhodna zgodovina nasilja, še posebej davljenje in prisilni nadzor.

Dodaja, da lahko nasilno in impulzivno vedenje okrepijo tudi težave z alkoholom in drogami, tveganje pa je večje tudi v primerih, ko ima povzročitelj dostop do orožja ali ko krši izrečene ukrepe (npr. prepoved približanja).

V naši družbi še žal nimamo povsem nične tolerance do nasilja

Žrtev lahko prijavo poda na različne načine (pisna prijava, prijava preko spletne strani, osebno na policijski postaji ali s klicem na 113), ob podaji prijave pa je z njo lahko oseba, ki ji le ta zaupa, ter jo v nadaljevanju spremlja skozi celoten postopek.

Da policija obravnavi nasilja v družini namenja veliko pozornosti, poudarjajo tudi na GPU: "Policija področju obravnave vsakršnega nasilja, še posebej pa nasilja v družini, posveča zelo veliko pozornost, saj gre za kompleksna kazniva dejanja, ki zahtevajo poseben pristop in obravnavo."

[[image_2_article_90765]]

Mag. Tjaša Hrovat pojasnjuje, da imajo žrtve nasilja na voljo različne oblike zaščite, katerih osnovni cilj je zagotoviti njihovo varnost in preprečiti nadaljnje nasilje. "Med najpomembnejšimi ukrepi za zaščito so prijava nasilja policiji in po potrebi sproženje ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini," dodaja.

Policisti že ob prvem stiku z žrtvijo izdelajo individualno oceno stopnje ogroženosti, v kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji, pa lahko zoper storilca izrečejo ukrep prepovedi približevanja, postopek pojasnjujejo na GPU. Žrtev ima tudi možnost takojšnje namestitve v krizni center, kjer se ji nudi strokovna pomoč in nastanitev, kasneje pa se lahko umakne v varno hišo ali zatočišče. 

"Preventivno delovanje in ozaveščanje je izrednega pomena. Še toliko bolj, ker se nasilje izvaja za zaprtimi vrati in ga težje zaznamo, predvsem pa zato, ker v naši družbi še nimamo povsem nične tolerance do nasilja," pojasnjujejo na GPU.

"Dobro je tudi, če oseba poišče strokovno psihosocialno pomoč, na primer na centru za socialno delo ali specializiranih organizacijah za pomoč žrtvam," razloži Hrovatova in doda, da lahko žrtve pri ustrezno usposobljeni svetovalki ali svetovalcu dobijo tudi pomoč pri pripravi varnostnega načrta, urejanju bivanjskih, finančnih ter drugih življenjskih vprašanj ter predelavi svoje izkušnje.

Okolica žrtve ne sme obsojati, temveč jo mora podpreti

Žrtve nasilja sicer pogosto ne prijavijo ali ga prijavijo šele po tem, ko ga doživljajo že več let. "Razlogov za to je veliko. Ženske, ki se obrnejo po pomoč k nam, najpogosteje govorijo o tem, da jih je strah, da se bo nasilje še stopnjevalo ali da se jim bo partner maščeval, o tem, da jim drugi ne bodo verjeli ali da nimajo dovolj dokazov. Govorijo o občutkih sramu in krivde, o tem, da ne želijo 'razdreti družine'," pojasnjuje Hrovatova. Nekatere ne vedo, da obstaja pomoč in imajo pravico do nje, prisotne pa so tudi skrbi, kako bodo zmogle finančno in kakšen bo odziv okolice.

"Mnoge upajo, da se bo partner spremenil in bo nehal povzročati nasilje, saj jim to pogosto obljublja, in še bi lahko naštevali. Zato je zelo pomembno, da okolica žrtve ne obsoja, temveč jo podpre in ji pomaga pri dostopu do strokovne pomoči in zaščite."

A tudi po končanju partnerskega odnosa se številne ženske še dolgo ne počutijo varne. "Strah je pogosto povezan z grožnjami, zalezovanjem in preteklimi izkušnjami nasilja, ki so jih imele s to osebo. Prav zato je pomembno poudariti, da pomoč ni namenjena le ženskam, ki nasilje trenutno doživljajo, ampak tudi tistim, ki so odnos že zapustile," obrazloži sogovornica. 

[[image_3_article_90765]]

Pomembno vlogo pri preprečevanju najhujšega pa odigra tudi okolica, saj nasilje pogosto opazijo prav bližnji, prijatelji ali sosedje. "Če bližnji sumijo, da ženska doživlja nasilje, je najpomembneje, da tega ne prezrejo in se ne delajo, kot da se ne dogaja nič. Pogosto so prav oni tisti, ki prvi ali celo edini opazijo, da je oseba v stiski," pojasnjuje.

"Pomembno je, da žrtev dobi sporočilo, da v svoji stiski ni sama, da nasilje, ki ga doživlja, ni njena krivda, temveč odgovornost povzročitelja, in da ima pravico, da je varna in da dobi pomoč, ki jo potrebuje."

Kot pravi, morajo z žrtvijo nasilja spregovoriti o svojih opažanjih, a na empatičen in neobsojajoč način: "Naj ji dajo vedeti, da ji verjamejo in jo želijo podpreti in ji pomagati." Podati ji morajo čim več informacij o tem, kam se lahko obrne po pomoč in kako lahko ukrepa, a nanjo nikakor ne smejo pritiskati in ji vsiljevati svojih odločitev, saj ji s tem jemljejo moč. V kolikor je oseba neposredno ogrožena, pa je treba takoj poklicati policijo. 

Nasilje moramo obravnavati kot družbeni in ne zasebni problem

"Če želimo zmanjšati število femicidov in razsežnost nasilja v intimnopartnerskih odnosih in družini, moramo kot družba več vlagati v preventivo, osveščanje in izobraževanje vseh, tako javnosti, kot oseb, ki pri svojem delu prihajajo v stik z žrtvami ali povzročitelji nasilja," pravi Hrovatova. Prav tako se moramo kot družba odzivati na vsak primer nasilja in ga ustrezno sankcionirati: "Pomembno je, da nasilje obravnavamo kot družbeni in ne zasebni problem."

Hkrati moramo še naprej odpravljati stereotipe o spolih in prepričanja, ki normalizirajo nadzorovanje žensk in neenakosti, saj prav tu leži vzrok za nasilje nad ženskami:

"Preseči moramo zmotna prepričanja, da, na primer, mora moški voditi, ženska pa slediti, da mora biti moški vedno močan in razen jeze ne sme kazati čustev, da je on tisti, ki ima zadnjo ali celo edino besedo pri pomembnih odločitvah. In po drugi strani, da mora biti ženska podredljiva, mila, vedno razumevajoča in nikoli jezna, ter seveda, da sta njeni prioriteti dom in družina, ne pa morda kaj drugega."

V zadnjih dneh se je v javnosti odprla tudi razprava o Jenniejinem zakonu, ki so ga nedavno sprejeli na Irskem. Zakon namreč omogoča, da so določene pravnomočne obsodbe za huda dejanja nasilja v intimnopartnerskih odnosih javno dostopne, saj številne žrtve ob vstopu v odnos ne vedo, da ima njihov partner zgodovino nasilnega vedenja - prav ta pa je velik dejavnik tveganja za nasilje v naslednjem partnerskem odnosu. 

"Ali bi bilo kaj podobnega smiselno uvesti tudi pri nas, je predvsem vprašanje tehtanja med pravico do varnosti in zaščite potencialnih žrtev na eni strani ter pravico do zasebnosti in možnosti za spremembo storilcev na drugi," odgovarja Hrovatova. Obenem poudarja, da noben zakon sam po sebi ne more preprečiti nasilja: "Tudi irske oblasti poudarjajo, da je register le eden od ukrepov širše strategije preprečevanja nasilja nad ženskami in nasilja v družini."

"Morda je najpomembnejše vprašanje, kako zagotoviti, da ljudje pravočasno dobijo informacije o tveganjih ter da institucije hitro in učinkovito ukrepajo ob prvih znakih nasilja," poudarja. Prav zgodnje prepoznavanje in ustavljanje nasilja, učinkovita zaščita žrtev, dostopnost pomoči ter ničelna toleranca do vseh oblik nasilja so namreč ključni koraki pri preprečevanju femicidov in drugih oblik nasilja.