Matej Šurc je po 37 letih in 8 mesecih dela na nacionalki odložil svoje delo, ob slovesu pa je z javnostjo delil pretresljivo zgodbo, ki je dolga leta ostala neizrečena in ki razkriva globino njegovega novinarskega poslanstva.
Šurc se v svojem zapisu spominja pomladi leta 2006, ko je v montirnici nastajala ena izmed njegovih reportaž. Med snemanjem je napovedovalka Simona nenadoma utihnila in sredi studia zajokala. Avtor priznava, da mu je bilo takrat nerodno zaradi teže besedila, ki ga je napisal, a je prav ta trenutek surove iskrenosti postal eden največjih komplimentov njegovemu delu. Besedilo o "Indijancih", kot ga je takrat poimenovala legendarna Ajda Kalan, je v sebi skrivalo mračno vzporednico med dvema svetovoma.
Srečanje z morilcem iz Sarajeva
Jedro zgodbe, ki je tako močno ganila njegove sodelavce, izvira iz Šurčevega dopisniškega časa. Po vrnitvi iz Beograda in Amerike je namreč spoznal pripadnika vojske republike srbske, ki je v Sarajevu z ostrostrelsko puško ubijal ljudi. Skozi številna srečanja v zanikrnih lokalih je novinar poskušal razumeti psihologijo človeka, ki je na vprašanja o pobijanju otrok in žensk odgovarjal z molkom, hkrati pa s fanatičnim navdušenjem prebiral knjige o ameriškem Divjem zahodu.
Ko se mu je nekdanji ostrostrelec čez leta oglasil iz Chicaga in mu ponosno poslal fotografijo s starinskim koltom, se je Šurc odločil za nenavaden odgovor. Namesto prijateljskega pisma mu je podrobno opisal enega najmračnejših poglavij ameriške zgodovine - pokol Indijancev ob Peščenem potoku. V pismo je prelil vso grozo vojnih grozot iz Bosne in Hercegovine, o katerih mu je moški vinjen pripovedoval; o truplih, ki so jih polivali s kemikalijami, da je od njih ostala le neprepoznavna brozga.
