91-letna Slovenka je po 37 urah čakanja na zasilni postelji na hodniku urgence v UKC Ljubljana prišla le do opazovalnice. Zanjo naj ne bi bilo postelje v Sloveniji, hčerka pa jo domov ne more peljati, saj nima na voljo priklopa na kisik. Žal to ni edini primer nemočnih bolnikov. Premalo delavcev in slaba organizacija podaljšujejo agonijo pacientov, poroča Svet24.

Po bolnišnici jo je iskala pet ur, čeprav je prispela le pol ure za njo

Hči omenjene 91-letnice je na družbenih omrežjih delila svojo stisko, ko je njena mama s precejšnjimi zdravstvenimi težavami po 37 urah čakanja še vedno na urgenci. S hodnika so jo umaknili samo v tako imenovano opazovalnico, kjer že ves ta čas leži v istih oblačilih, priklopljena na infuzijo in kisik. Kot je povedala njena hči, bi jo po vseh teh urah mučenja vzela nazaj k sebi domov, vendar doma nima na voljo priklopa na kisik. “Enostavno sem brez besed, po celi Sloveniji so bojda zanjo iskali posteljo, pa ni nikjer možno dobiti prostora,” je povedala.

Po njenih besedah se je začelo že z maminim prihodom na urgenco, kamor so jo pripeljali z reševalnim vozilom. Njena hčer je prispela pol ure za njo in je niso več nikjer našli. Pošiljali so jo na oddelek, kjer niso nič vedeli, iskala jo je na hodnikih urgence in potem končno našla. “Pet ur sem jo najprej iskala po bolnišnici, da me je na koncu sama poklicala in povedala, kje je. Mama je sicer bolna, dementna pa ni,” je dejala.

Ko je potem po 12 urah, z njo je bil na hodniku vedno nekdo od domačih, le prišla do prve obravnave, je v sobi za preglede bila več kot eno uro, čeprav bi bilo dovolj 15 minut. “Tako se nabira minuta za minuto, na koncu pa to postanejo ure in dnevi čakanja. Ni ljudi, ki bi skrbeli, kar pa jih je, so slabo organizirani. Saj ne rečem, delajo kolikor lahko, ampak ta celoten sistem se je sesul,” je povedala po poročanju Svet24 in dodala, da so ji priprli cevko za infuzijo, šele čez čas pa je opazila, da ji infuzija ne teče, “nekaj časa še vljudno prosim, potem pa ti poči film. Šele ko sem odločno opozorila, da ji infuzija ne teče, se je nekdo premaknil, pred tem na lepe prošnje ni bilo odziva.”

“Kje se bo to končalo?”

Po njenih besedah je v tem času na urgenci videla precej žalostnih zgodb, ko predvsem starejši ure in dneve čakajo. Kot je dejala, naj bi starejši gospod prosil, če bi mu lahko pomagali na stranišče in se je negovalec prikazal šele po eni uri.

“Moja mama je dobila plenico in jo je imela potem nameščeno več kot deset ur. Pacienti so v takih situacijah občutljivi, ranljivi, en lep prijazen nasmeh bi pomagal. A so ga le redko deležni, da o čem več niti ne govorim. Zato besede ‘prosim’ tukaj ne bom več uporabljala. Si je ne zaslužijo. Pacienti pa se seveda niti ne upajo več nič reči, so nemočni in se dobesedno bojijo,” še pravi.

Človečnosti pri zaposlenih tako po njenih besedah niti ne pričakuje več. Pravi, da ti niti ne dovolijo povedati do konca, kaj želiš, kaj si opazil, za kaj jih prosiš. “Zgodba moje mame, ki se še ni končala, je samo ena od premnogih. Enkrat se bomo morali upreti, enkrat bo menda dovolj. Danes tukaj čaka mama, jutri bomo mi, pojutrišnjem pa naši otroci. Kje se bo to končalo?” se še je vprašala.

Na omenjenem portalu so se za komentar obrnili na UKC Ljubljana, kjer še niso dobili odgovora.