V Jarenini so z lanskim festivalom Doživi Kulaka, posvečenim kultnemu filmu Moj ata, socialistični kulak, uspešno povezali kulturo, film in lokalno skupnost ter presegli pričakovanja z dobrim obiskom in večjo prepoznavnostjo kraja. Projekt letos nadaljujejo v nekoliko prilagojeni obliki, novo sezono dogodkov pa je odprl pogovorni večer z igralcem Petrom Ternovškom, ki je v filmu upodobil legendarnega mesarja Lešnika.

Odraščal v Šentilju in učil v Sladkem Vrhu 

Marsikdo ne ve, da Trnovšek prihaja z našega konca. Ko je bil star 12 let, se je družina preselila v Šentilj, kjer je odraščal, hodil v šolo, nato je obiskoval učiteljišče in tisto obdobje svojega življenja končal kot učitelj na osnovni šoli v Sladkem Vrhu. Pove nam, da je v učiteljskem poklicu zelo užival: "Delo z otroki je velika dragocenost. Imel sem tudi to srečo, da sem kasneje poučeval slovenščino, slovenski jezik. Najprej sem imel razredni pouk v tretjem razredu, potem pa sem, ko sem se vrnili iz JLA, poučeval slovenski jezik, kar mi je pomenilo največ. V šestem razredu se otroci srečajo s Cankarjem. To je bilo malo težko, ampak jaz sem naredil tako, da sem jim Skodelico kave povedal na pamet. Otroci so bili šokirani, potem pa mi ni bilo težko reči, naj se tudi oni naučijo kakšen odstavek. Lepo je bilo biti učitelj."

Neobičajna igralska pot 

Kljub temu da ni imel 'klasične' igralske poti, niti se v tej smeri ni izobraževal, so ga leta 1971 povabili v Dramo SNG Maribor, kjer je postal stalni član. Spominja se, da njegov prijatelj Tone Partljič, sicer kolega na šoli, v tistem času vodil dramsko skupino.

"Eno leto smo igrali predstavo Montserrat, v kateri sem imel vlogo polkovnika. Gostovali smo na reviji v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Tam je predstavo videl Branko Gombač, ki je postal moj gledališki oče. Poklical me je, takrat je bil na Sladkem Vrhu samo en telefon, in me vprašal, ali bi prišel k njim za igralca. Seveda sem ostal brez besed. Potem se je zgodba razvila naprej. Branko Gombač je bil res moj pravi teatrski oče. Če ne bi bilo njega, ne bi bilo nič. Od začetka me je vzgajal. Postopoma mi je dajal manjše, srednje in nato večje vloge. On je bil moja akademija in za to sem mu neizmerno hvaležen."

Da bo nekoč postal igralec, so bile Ternovškove sanje. Na igralsko akademijo se ni mogel vpisati, saj so bili v družini štirje otroci in finančno se ni izšlo, da bi študiral v Ljubljani. V svoji bogati igralski karieri je odigral več kot sto gledaliških vlog, prav tako pa tudi številne filmske in druge televizijske vloge. Velja za enega ključnih igralcev mariborske gledališke scene. 

[[image_1_article_87889]]

Sedaj je že 19 let v pokoju. Upokojil se je po 40 letih delovne dobe, star 60 let. Pravi, da je igralstvo najlepši poklic. Če ga povabijo na televizijo, še kaj posname - nazadnje je bil to Vrenk, na odru pa ne več. "Izgubiš kondicijo, ne samo fizično, tudi mentalno. Govorni aparat moraš vsak dan trenirati."

Kako se je znašel na televiziji?

Na televiziji se je začel pojavljati kmalu po prihodu v teater. Spominja se, da nikoli ni bil na nobeni avdiciji.

"Leta 1971 sem začel snemat serijo Naočnik in Očalnik. Tudi v tem primeru je vmes posegla usoda. Takrat je zbolel Brane Ivanc in potrebna je bila zamenjava pa sem vskočil. Potem pa gre naprej - enkrat te vidijo, pa te še kdaj pokličejo. Kasneje sem veliko sodeloval z Andrejem Stojanom in tako se je nabralo precej televizijskega dela (Mama umrla stop, Kavarna Astoria, Ščuke ...). Na televiziji si, dokler si seveda živahen v teatru. Ko pa greš od tam, pa adijo."

"Ta film mi je ostal v zelo lepem spominu"

Marsikdo si je Petra Ternovška najbolj zapomnil po vlogi mesarja Lešnika v filmu Moj ata, socialistični kulak. Predstavljal je tipičnega vaškega obrtnika v povojnem obdobju, ki je bil prepoznaven po humorju, značilnem govoru in vedenju.

Ternovšek pove, da mu je bilo v užitek delati z režiserjem Klopčičem: "Je eden najboljših v zgodovini slovenskega filma. Bil sem srečen, da me je izbral. Ta film mi je ostal v zelo lepem spominu, ne samo zaradi vloge, ampak tudi zaradi ekipe. Odlično smo se razumeli in preživeli veliko lepih trenutkov. Tako s Poldetom, Mileno, Ivom ... To, da smo snemali v Jarenini, pa je bila prednost. Spat sem lahko šel domov, ostali so morali v hotele."

In kako opiše mesarja Lešnika? "Ta lik pokaže, kako se da tudi mimo zakonov zaklati kravo, jo razdeliti pravim ljudem: od učiteljice do župnika ... zato, da se nekaj zasluži. To ni daleč od današnjega časa. Mesar Lešnik je tako še danes marsikje živ. Mogoče ne z mesom, ampak s čim drugim."

Igralske gene je dal sinu Aljoši 

Ker je njegov sin Aljoša Ternovšek prav tako igralec, še najbolj pa ga širša javnost pozna kot voditelja kviza Vem na nacionalni televiziji, ne moremo mimo vprašanja, ali imajo igralstvo v genih. "To gotovo drži. Tudi sam sem podedoval gene od svojega očeta, ki je kot učitelj ogromno igral. Veliko smo se selili in povsod, kjer smo živeli, je ustanovil pevski zbor in dramsko skupino. Tudi njega so zelo cenili kot igralca. Njegovi geni so očitno prišli do mene, potem pa tudi na Aljošo."

[[image_2_article_87889]]

Ternovšek doda, da kot igralec nikoli ni rad dajal nasvetov, niti jih prejemal. Tako je ravnal tudi pri svojem sinu. Ko je šel na igralsko akademijo, ga je pri tem podpiral, ni pa se vmešaval. "Igralec je zelo samosvoj in ponavadi zelo težek karakter. Aljoša mi tudi nikoli ni povedal, da bo šel na akademijo. Ga pa s soprogo spremljava in mu s tem dajeva neko oporo. Ogledala sva si veliko večino njegovih predstav. Samo tistih ne, za katere je sam dejal, naj ne hodiva."

Nagrade so kot lovorov venec 

Ternovšek je kot vrhunski gledališki in filmski igralec prejel cel kup priznanj. Med njimi tudi leta 2006 Borštnikov prstan, prav tako nagrado Prešernovega sklada, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo ... "Nagrade so kot lovorov venec - ko sedeš nanj, te lahko v zadnjico precej opeče. Je pa jih lepo dobiti, pri čemer pa moraš imeti veliko sreče. Vesel sem, da sem jih dobil, a veliko kolegov je naredilo več kot jaz in te sreče niso imeli," zaključi skromno, tako, kot ves čas tudi živi.