V Rušah so proslavo ob današnjem dnevu upora proti okupatorju pripravili že pretekli petek. Za kulturni program so poskrbeli Godba Ruše, Osnovna šola Janka Glazerja Ruše in Marjeta Popovska. 

27. april – začetek narodne neuklonljivosti

Slavnostna govornica na prireditvi je bila mag. Bojana Muršič, poslanka Socialnih demokratov v zadnji vladi in ruška občinska svetnica. V uvodu je poudarila zgodovinski pomen 27. aprila 1941 kot simbola poguma, enotnosti in začetka organiziranega odpora slovenskega naroda proti fašizmu in nacizmu. "Le nekaj tednov prej, 6. aprila, je našo zemljo zajela vojna vihra. Ni napadla le naših meja, temveč samo bistvo naroda. Nacizem in fašizem nista želela le nadzora - želela sta izbris. Izbris jezika. Izbris kulture. Izbris narodne zavesti. A pozabila sta na eno: Slovenci smo narod, ki ga ni mogoče izbrisati. Narod, ki zna v najtežjih trenutkih najti svojo moč. Narod, ki se ne ukloni. Iz teme so zato zažarele prve iskre upora. Sprva tihe, skoraj neopazne. A kmalu so se razplamtele v ogenj - ogenj ljubezni do doma, jezika in svobode. Ogenj, ki ni uničeval, temveč je povezoval, krepil in vodil."

V nadaljevanju je spomnila, da je ustanovitev Osvobodilne fronte pomenila odločilen odgovor na poskuse izbrisa slovenskega jezika, kulture in identitete ter postavila temelje kasnejši samostojni državi. Ob 85-letnici Osvobodilne fronte in 35-letnici samostojne Slovenije je izpostavila, da svoboda ni samoumevna, temveč rezultat boja in žrtev številnih posameznikov. "Dva tisoč petsto talcev. Tisoči izgnanih. Tisoči prisiljenih v tuje uniforme. A to niso le številke. To so življenja. Obrazi. Družine. Usode. Zgodbe, ki niso zapisane le v knjigah, temveč v našem kolektivnem spominu."

Ruše so bile soustvarjalke upora 

Ob tem je Bojana Muršič posebej poudarila vlogo Ruš in okoliških krajev v narodnoosvobodilnem boju ter spomnila na konkretne žrtve, padle borce in izgnance, ki predstavljajo trajen del kolektivnega spomina. "Ruše niso bile le priča zgodovine. Ruše so bile njen soustvarjalec. Že 26. maja 1941 je v Knifičevi domačiji nastal prvi odbor Osvobodilne fronte v Rušah. Ta domačija ni bila le prostor. Postala je simbol. Postala je središče odpora. Povezovalno vozlišče s 1. pohorsko četo. Oskrbovalna postojanka partizanov. Zatočišče ilegalcev. Julija 1941 so se na tem območju zbrali prvi partizani, iz katerih je nastala 1. pohorska četa, kmalu zatem pa Pohorski bataljon. Tudi Ruška četa, ustanovljena 22. decembra 1941, je dokazala, da veličina ni v številu, temveč v odločnosti. Da moč ni v množici, temveč v pogumu. Septembra 1941 je bil v Rušah ustanovljen še drugi odbor Osvobodilne fronte, katerega predsednik je postal Jože Knific starejši. Usoda te družine ni le zgodba ene hiše. Je simbol časa. Šest članov te družine je padlo v narodnoosvobodilnem boju. Drugi so bili izgnani ali odpeljani v taborišča. Le Mileni je uspelo pobegniti in se pridružiti borcem Ruške čete. To je bila cena odpora. A odpor se je hitro razširil tudi po Podravju. Na Lobnici je nastal vaški odbor OF."

"Spomnimo se 124 padlih borcev, talcev in žrtev nasilja, katerih imena so zapisana na spomeniku v Rušah. Spomnimo se tudi 282 Rušanov, ki so bili izgnani ali razseljeni."

Odbori so nastajali tudi v Selnici ob Dravi, Lovrencu na Pohorju in Bistrici ob Dravi. Ruško Pohorje je tako postalo simbol vztrajnosti, poguma in neomajne volje.

Prejeli zlato plaketo za najboljšo krajevno organizacijo združenja borcev

Ob koncu je spomnila, da so ob 85. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte prejeli zlato plaketo za najboljšo krajevno organizacijo združenja borcev. "To priznanje ni le čast, temveč potrditev, da spomin živi in da vrednote ostajajo žive tudi danes. Je poklon vsem, ki so tlakovali pot pred nami, in vsem, ki jo danes ohranjamo." Čestitala je Jožetu Gašpariču, prejemniku najvišjega priznanja - Listine Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Branku Mikušu, prejemniku plakete praporščakov, in Marjetki Popovski, prejemnici  zlate plakete Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije.