V teh dneh po naših krajih že stojijo majska drevesa, marsikje bodo nocoj pripravili tudi kresovanja. Skozi zgodovino so majska drevesa predstavljala rodovitnost, rast in prebujanje narave, v nekem obdobju so služila kot znak dvorjenja ali posebne časti posamezniku, danes pa jih najpogosteje povezujemo s praznikom dela. 

Pri tem je zanimivo, da največ mlajev, kot simbolov dela in delavstva, stoji ravno na Štajerskem. Res je sicer, da jih postavljajo tudi drugod po Sloveniji, velikokrat tudi ob posebnih priložnostih - obletnicah in slavjih.

Mlaji so rasli s “štukanjem”

Oskar Neuvirt, višji gasilski častnik, ki je med drugim tudi turistični vodnik v Malečniku, pojasni, kako se je v zgodovini postavljanje majskih dreves razvilo v prvo tekmovanje med vasmi: "Postavljali so jih od 27. aprila do predvečera 1. maja in vasi so med seboj tekmovale, katera bo imela višjega. V Prekmurju je bilo tega manj, ker nimajo toliko smrek. Začelo se je tako, da so šli po drevo in navadno podrli kar dve. Ena je padla na drugo, pa so morali podreti še to. Potem so velikokrat goljufali in drevesa “štukali” - vrh so preprosto podaljšali. Okoli stika so dali spletene smrekove vejice. Tako se sploh ni opazilo, da je bilo drevo sestavljeno. Zgodilo se je tudi, da so vrh med prevozom poškodovali. Tudi v tem primeru so ga odrezali in dodali drugega, da je bil videti višji."

Drevo so posekali kak dan prej in ga na zanimiv način spravili iz gozda. Pri tem so pogosto uporabili prvi del kmečkega voza z volovsko vprego, na katerega so položili sprednji del debla, zadnji del pa so ročno dvignili v zrak in nosili.

"Za Malečnik lahko rečem, da so to dolgo opravljali gasilci, potem so to predali lovcem. Ti so seveda kasneje začeli uporabljati stroje in tradicija se je začela izgubljati. Starejši, ki so to znali, so danes večinoma že čez 80 let. Drugje pa so se večinoma zbrali vaščani, gasilci pa so bili gonilna sila in so imeli glavno besedo."

Nekoč z žvapli, danes marsikje s strojem 

Neuvirt opozori, da je ročno postavljanje 30-metrskega drevesa lahko precej nevarno opravilo. "Vem za primer v Hočah, kjer so zaradi “modernih rešitev” naredili betonsko luknjo. V njej se je nabirala voda, noter so bili betonski bloki, in ko so majpan postavljali, se je prevrnil med ljudi. Na srečo so se pravočasno umaknili."

Boljša rešitev je, da zabetonirajo nosilce s tečaji, majpan položijo vodoravno, ga pritrdijo z vijaki in ga nato dvignejo. Dvigajo ga s pomočjo “žvaplov” - to sta dve palici, s katerima ga potiskajo navzgor. "Potrebni so dva ali trije kompleti, odvisno od dolžine. Ena skupina dviguje, druga podstavlja, in tako naprej, dokler ni popolnoma pokonci. Lahko so si pomagali tudi z vrvmi, vendar je bil problem, če jih niso znali pravilno zavezati - potem so morali plezati gor ali uporabiti lestev, da so jih odvezali."

Marsikatero društvo znova obuja ročno postavljanje majskih dreves. 

[[image_1_article_87902]]

Naši predniki so luknjo za mlaj vedno skopali ročno. Bila je globoka dva do tri metre in stopničasto oblikovana, kar je pripomoglo k lažjemu dvigovanju. Pri tem je bil eden zadolžen, da je jamo sproti zasipaval, da drevo ni zdrsnilo nazaj. "Danes pa žal pogosto pridejo dvigala, majpan postavijo, spijejo nekaj piva, pojedo čevapčiče in gredo. Ni več tistega večurnega druženja, glasbe, harmonike."

Mlaj z nagrado na vrhu 

Ko je mlaj stal pokonci, so na vrh dali državno zastavo in enega ali več “kranceljnov” - obročev od sodov, ki so jih ovili s smrekovimi vejami. Manjkati niso smeli niti trakovi v barvi dražvne zastave, izdelani iz krep papirja. "Pod obročem, na olupljenem delu, pa so običajno pritrdili pletenko vina, kračo, salamo ... Nakar so tekmovali, kdo bo prvi splezal gor. Prvi dan je bilo težko, ker drevo še ni bilo suho. Plezali so, običajno so bili to mladi fantje, brez posebne opreme, v starih kavbojkah, ponavadi v času kresovanja. Tisti, ki mu je to uspelo, je lahko obešeno odnesel domov. Takrat so si ljudje s tem popestrili dogodek, saj so bile to redke priložnosti, ko so se vaščani družili," zaključi Oskar Neuvirt. 

Zaradi varnosti je danes plezanje na mlaje opuščeno, je pa res, da ponekod še vedno v vrh drevesa pritrdijo kakšno steklenico penečega vina.