Ta teden je v mesto končno prišlo poletje. Kako vemo? Ne, ne samo zaradi tega, ker je ene tri dni dejansko bilo vreme, vredno poletja. Ali pa zato, ker te branjevka na mali tržnici nahruli, češ, ki te si, celo zimo hodo, zaj pa nič, nič več nena kupiš pri meni, pa nekaj cincaš in ti zine, eh, že vredi, saj te vidim, ti tak živiš od ljubezni.
Ampak da je poletje končno tu vemo, ker vsaki božji dan, pa tudi če večkrat menjamo lokacijo, slišimo spet one muzičarje. Ja, one. Bolgarske etno-uličarje, ki so zdaj nekje vmes postali stalnica. Fiks. Ružijo v dobrem in slabem.
Imate-denare-za-muzika
In potem se pripeti, kakor se je v ponedeljek in kakor se slej ko prej vedno, da so muzikanti druščino na terasi lokala ob Trgu Leona Štuklja pač… Zmot’li. In so letele trde opazke, ko je priletel mimo dobro znani »imate-denare-za-muzika« klobuk. Si lahko mislite, kake so priletele. Ne preveč uvidevne.
Samo saj po svoje razumeš. Hočeš se menit, končno, en dan in pet minut, ko »nea« lije, pa ovi pripalijo pune hamre. In kar je najhuje: z večinoma eno-te-istimi komadi. Če niste francoski turisti, ki jim truba verzija Edith Piaf predstavlja etno dozo, je že takoj junija hitro konec luštnega. Čeprav sem slišal, da so baje na dan tekme Maribor – Mura zaigrali tudi ex himno. Čudežna polja. Mhm. To je vredno vsake pohvale.
Ampak vseeno so muzičarji, ko so poslušali, kaj vse, da so, imeli srečo, ker so naleteli na lokal, kjer so kmalu našli zaščitnika, ki se je šel menit z njimi, razložil, da taki pač smo. In dobili nekaj drobiža. Pa ne bakrenega.
Maksimalno 1,5 evra
Sicer pa… Saj vemo. Najslabše se je kregat o gnaru. Če kaj, potem to. Kaj se boš te kregal, če pa itak ne boš nič dosegel – sploh pa v gostilni. Samo po drugi strani pa sem ta teden naletel na dobro debato, da bi moral špricer po zakonu (!) stat maksimalno (!) 1,5 evra. Za začetek testno prav pri nas v Mariboru, kjer se nam iz kakega Ljutomera, kjer je na glavni ulici špricer pod evro, vsaj nazadnje je bil kako leto nazaj, itak režijo in kjer pač beremo ideje, da bi poleti za nazaj not spravili martinovanje. Ha.
Saj ne pravim, da je prav in da bi morali regulirati kar vse po spisku. Eh. Pač. Trg, ponudba, povpraševanje. Ampak ideja pa ni slaba. Vodič, ki je bil bolj pivski kolega, mi je kakih osem let nazaj, ko smo šli v Prago na Black Sabbath, rekel, da imajo Čehi ceno piva bojda nekako zakonsko regulirano. Na inflacijo, minimalno plačo, tradicijo ali pa goli nateg, samo da nam je prodal prvi lokal, kjer smo spili itak vse. In to res relativno poceni v času, ko Praga že dolgo več ni bila poceni špas.
Špricer, to smo (tudi) mi
Ampak ideja pa, najbrž se bomo strinjali, ni švoh, ne? Ker nekako naj bi bil špricer naša pijača. Saj ni nujno, gladko lahko prisegate na karkoli drugega, sploh ne alkoholnega, zaradi mene bi lahko bil mb finta tudi bezgov sok, samo ko gre skozi ona »ko toti Štajerc v Dravo pade, pol je spije iz navade«, je pač nezgrešljivo. Špricer, to smo (tudi) mi.
S kelnarji se, sploh pa zdaj, ko so vse bilance narobe, nima smisla kregat, koliko naj košta karkoli. Začenši s kavo ali pivom, ki se pač vedno bolj dražita, pri čemer nekako cena kave vedno pristane v tv dnevniku, kadar gre za podražitve, pivožejci pa nikoli nismo na teveju. Ampak dobro. Nič hudega, pride tak.
Samo ko gre za špricer, je res problem. Ker ko pride recimo martinovo in to enkrat na leto, čeprav smo skoraj, kot rečeno, letos dobili duplo dozo – in to že drugič, ker prvič smo jo dobili, ko je martinovo 2018 padlo na nedeljo, pa smo imeli potem še rezervno ponedeljek opcijo, pa se je gladko pokazalo, da je res samo eno martinovo – no, ko pride martinovo, tudi na štantih še tako vešči, kvalitetni, sposobni vinarji razumejo, da se vrhunsko vino, pa tega res imamo kar nekaj – saj vemo, kje je mesto, kot je naše, z vseh strani nam vino teče v flaše – loči od še tako vrhunskega špricerja, kar tudi ne toliko imamo, kolikor, hehe, spijemo.
Pravilo dobre mere
Nihče zares ne pravi, vsaj ne to na stežaj odpiranje okna mesta, da bi zdaj nujno, po interventnem zakonu, morali zakonsko regulirati špricer. Ne. Samo za začetek naj bi, kot pri pivu, vsaj veljalo nepisano pravilo dobre mere. Samo ne tako kot pri pivu, kjer to pomeni, da je dobro, če pir prek teče. Ali pa so me vsaj tako nagnili.
Pri špricerju pa se namreč prepogosto zgodi, da mu je nekaj kakor nerodno. In potem kompenzira. Ker noče biti predrag, je na koncu še kje iber drag. Ker špricer ima nekaj kakor svoje življenje. Je, živi, diha. In ko je zaračunan do dva evra, se počuti… No, se ne. Kot da bi rad pecal šarkvodko, pa ve, da ni ta liga, zato pretera in šminkersko pogrne.
Svoja li-li liga
Pri čemer je špricer vedno svoja liga. Itak. Noben nikdar ne pravi, da je špricer neki mega ekstra ponos. Niti malo. Da bomo špricer ruknili v logotip mesta in šli s tem v Francijo, recimo. Ne. Eh. Špricer ni za power point prezentacije.
Je pa špricer (p)ostal štajerski kristal li-li v zgodovinski verzologiji Tekochee Kru, ampak predvsem je ostal pač naša, delavska, izi, mimogrede pijača. Ni del vrhunske kulinarike, enologija se pač tu ne ustavi, čeprav eni kompliciramo kelnarcam tudi pri špricerju. In delamo take groze, kot je tiščanje ledu v kozarec. Noben noče vnemar dajati vinogradniškega truda. Sploh ne. Še najbolj zategadelj, ker je špricer vino vseeno znanost posebne sorte.
Da bi prešaltali na trdo kvaliteto
Če kaj, je »gateway« droga, ona sprva nežna, ki te namami, da prešaltaš na trdo, kar se sliši narobe in še bolj narobe. Noben niti ne pravi, da bi se morali naheftat na špricer, da bi se nato prešaltalo na vrhunska vina, ki jih imamo še in še več iz prekrasne okolice, ki nas obdaja. Ampak vsekakor špricerju, posledično pa vinu, nihče ne dela usluge, če ga zaračuna previsoko. Ni prav, ne spodobi se.
Ne bom se kregal, ampak slišal sem več kot preveč izgovorov. Pa da kako je to-in-to vino drago in da zakaj bi dajali slatino, če lahko sodo. In take jajce. Špricer za 2 evra je narobe. Pika.
Špricer ni hipster
Zato ne bi škodilo, če bi po češki poti našli nekatere adute. Noben ne pravi, da bi to naj bil špricer. Sploh ne. Samo glede nato, da štajerska vina nimajo primorske zgodbe, ne bi škodilo, če bi preko špricerja gojili svojevrstno kulturo. Ali pa vsaj skušali.
Za začetek tako, da ne bi sredi mesta računali za špricer preveč. Ker ni absolutno nobene potrebe. Špricer ni bil in ne bo fensi in je razlog, kakor mi je v eri, ko je hipsterstvo bil še pojem in ne zasedena miza na Poštni, rekel znani dizajner, da Maribor ne bo nikdar imel pravih hipsterjev, ker pač špricer.
In da bi znali iz tiste, da »pol je spije iz navade«, narediti precej drugačno, četudi celovito zgodbo. Če pa ne pa…
Nam vedno ostane škropec, ne?
Največji hiti
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
»Na redkvo! Da ne’oš reko, da sn svija«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-na-redkvo-da-neos-reko-da-sn-svija
V Melju je vedno rdeča
