Prvič v zgodovini raziskav so arheologi na območju vzhodnih obronkov Pohorja in avstrijske Štajerske v izkopaninah analizirali starodavne rastline, živali, orodja tega obdobja. Napravili so cele nasade prazgodovinskih rastlin.

V petek, 13. septembra, so v kraju Pivole v občini Hoče – Slivnica, na območju Botaničnega vrta, v sklopu projekta PalaeoDiversiStyria javnosti predstavili troletni projekt, v katerem so otvorili arheološko učno pot, arheološko razstavo v informativnem centru in zbirko starodavnih rastlin, ki so jih posadili v t. i. paleovrtu. V projektu so slovenski arheologi združili moči z avstrijskimi in nastal je projekt, ki raziskuje arheološka najdišča od poznega neolitika do konca srednjega veka. Prvič v zgodovini raziskav so arheologi na območju vzhodnih obronkov Pohorja in avstrijske Štajerske analizirali starodavne rastline in živali tega obdobja: še več, pridobili so starodavna semena teh rastlin in jih v botaničnem vrtu celo posadili. Znotraj projekta so vzpostavili blagovno znamko Heriterra, ki vključuje izdelke, doživetja, rastline in hrano iz navedenega obdobja: avtorji v turistične namene skušajo poustvariti svet, kakršnega so poznali takrat.

Slavnostni prerez traku ob vstopu na arheološko pot

V Pošteli ena najpomembnejših naselbin

Prav v Pošteli je bila pred koncem 9. in sredino 6. stoletja pr. n. št. ena najpomembnejših naselbin med Alpami in Panonsko nižino. Grobišča naselbine se raztezajo od planote pri Habakuku po pobočju vse do Pivole, kjer je danes najbolje ohranjeno starejšeželeznodobno gomilno grobišče širšega Podravja.

V gomile pokopavali le najuglednejše

Eno takšnih grobišč se na 9 hektarjih razteza prav tako na območju Botaničnega vrta v Pivoli. Doslej so tukaj našteli že 80 gomil. V pozni železni dobi so umrle v glavnem sežgali na grmadi in jih skupaj z darovi (večinoma hrano in pijačo za popotnico) pokopali v grobnico, preko pa zasipali zemljo in tako napravili gomilo. Večja gomila, bolj pomembna je bila oseba, ki je bila v njej pokopana. V gomile so sicer pokopavali le najuglednejše člane skupnosti. Pokopani so živeli na območju Poštele, ena gomila pa je služila le za eno umrlo osebo.

Na gomilnem pokopališču so našli že 80 gomil

Lončene posode, ki jih najdemo v gomilah, so grobni pridatek. Napolnili so jih s hrano in pijačo za pokojnikovo pot v onostranstvo.

»Problem je v tem, da so v gomilah zažgane kosti, saj so ljudje v tem obdobju sežigali. Zato do celotnih skeletnih pokopov ne moremo priti. V nekaterih primerih nam uspe izvedeti, ali je šlo za moškega ali žensko. Prednost sežganih pokopov pa je, da se zraven sežgejo tudi rastline, zato lahko ob izkopih pridemo do več ohranjenih rastlinskih ostankov,« je za Maribor24 pojasnil vodja projekta dr. Marko Mele, glavni kustos arheološkega oddelka Universalmuseum Joanneum v Gradcu.

Arheologi, arheobotaniki, paleozoologi združili moči s kuharji

 »Posebnost je to, da smo uspeli združiti toliko različnih strok,« je dr. Matija Črešnjar za Maribor24 opisal projekt, ki ga vodi na Zavodu za varstvo kulturne dediščine. »Arheologi smo poskrbeli za arheološke najdbe in jih razvrstili po obdobjih, potem smo v zgodbo vpletli botanike, ki so preučili, za katere rastlinske vrste gre, paleozoologi so preučili živalske kosti in tako ugotovili, katere živali so tedaj jedli. Napolnili smo eno veliko podatkovno bazo, s katero smo potem prišli do kulinaričnih specialistov in jim razložili, katere sestavine lahko uporabijo za jedi.«

Nekaj teh jedi smo poskusili tudi sami: recimo odlično »keltsko pivo« zvarjeno iz zelišč, poseben paleolitski kruh iz enozrnice, ki je veliko bolj hranljiv, kot kruh, ki ga uživamo danes, za sladico pa so denimo postregli s smokvami z medom in zmletimi orehi. In prav vse je bilo – milo rečeno – izjemno okusno. »Ne gre se le za promocijo arheološke znamke, gre se predvsem za to, da se človek zave kulturne dediščine, ki ga obdaja. Skozi hrano se človek hitro navduši za neke stvari, z razliko od tega, če mu človek le predava.«

Tako so živeli starodavni Pohorci

Ljudje v železni dobi na našem območju so se sicer prehranjevali z izdelki iz pšenice, ječmena, ovsa, pšenice dvozrnice, rži, pire in prosa. Jedli so kruh, sir, mleko, lečo, meso in gozdne sadeže, zlasti pa so oboževali med. Ljudje so se naseljevali večinoma na visoke vzpetine. Bivali so v lesenih hišah, v katerih so imei ognjišče in peč za kuhanje. Oblačila so bila zanje življenjskega pomena. V naselbinah in grobovih so arheologi našli predilna vretenca, preslice, tkalske uteži in šivanke. Oblačila v železni dobi so bila iz ovčje ali kozje volne, konjske žime, lana, konoplje ali celo koprive.

Izdelava oblačil je terjala izjemno dosti truda in časa. Volno so morali najprej ostriči, jo oprati, ločiti in počesati, potem spresti z vreteno, stkati blago, nato ukrojiti in vse skupaj še sešiti – slednje pa je terjalo kar 800 ur dela. Tudi moški so velik del zgodovine nosili dolge tunike; hlače pa so se pojavile šele 600 pr. n. št.

Oviti v skrivnost

»Pisnih virov o o tem dolgem obdobju praktično ni. So pa našli nekatere upodobitve na kovinskih posodah, ki nam dajejo vpogled na to kako so živeli: prikazano so recimo boksarski dvoboji, igranje glasbe, lov, dirke s konji oziroma vozovi in podobno,« pojasnjuje dr. Mele.

Vemo pa, da so jih navduševala tekmovanja, še posebej priljubljene so bile dirke z vozovi in rokoborbe. Ne poznamo pa njihovih imen, verskega sistema, jezika, ki so ga govorili.

Ponekod po Sloveniji so našli tudi ostanke prazgodovinskih orodij ljudi, ki so tukaj živeli pred par 100.000 leti.

10 polj starodavnih rastlin

Na območju novoodprte arheološke poti so cela polja, ki so jih posejali s semeni starodavnih rastlin iz obdobja mlajše kamene, bakrene, bronaste in železne dobe, rimskega in poznoantičnega obdobja ter srednjega veka. Vrt je zasnovan iz desetih, med seboj ločenih parcel, ki so povezane glede na kronologijo. Po ugotovitvah na področju arheobotanike, rastline v tistih časih tako niso bile tako zelo različne od današnjih, šlo je le ta t. i. stare vrste. V t. i. paleovrtu lahko najdemo žižule, črni sirek, smokvovec, pritlikavo pšenico, staro sorto rži, ajdo, starinsko piro, proso, njivsko meto, navadni rebrinec, belo gorčico, ogrščico in mnoge druge.

Vodilni partner projekta je Universalmuseum Joanneum BmbH iz Avstrije, projektni partnerji iz Slovenije pa so Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Fakulteta za kmetijske in biosistemske vede UM in občina Hoče-Slivnica. Projekt so izpeljali s proračunom v vrednosti 1.320.000 evrov, od česar je 85 odstotkov pridobljenih z evropskimi, 15 pa z lastnimi sredstvi.