Včasih bi lahko dogodke tedna v mestu spravil kar v cifre. Vem. Ni ravno privlačno, ker cifre pač skoraj nikdar niso seksi. Pazi, saj sem napisal skoraj. Ker tudi so, samo vseeno. Cifre so pač cifre. Ampak brez heca: en tak mariborski teden lahko spraviš tudi v številke.
Recimo v dve štirki.
Tako denimo sloniš sredi tedna, sredi dneva, sredi mesta, pa se zraven tebe nariše par. Njega, em, recimo da poznaš. Po faci prej kot po imenu. No, nje pa ziher ne. “Daj tu vsem, kaj bojo! Četrtega dobiva!” je ponosno prijavil nov (multi)družinski naraščaj. Ja, vsaj to še ni izginilo. Da greš v gostilno javit, da boš “dobo froca”. Ja, vem, patriarhalno, postpolitičnokorektno, preživeto, samo po svoje pa še vseeno lepo, če ti je pač kaj takega še všeč. Ker kako že rečemo? Saj pa smo te ludi!
Štanti res spet laufajo?
Potem pa je tu recimo še druga štirka. Bil je petek, ura tam, kaj pa vem, malo po peti popoldan. In me pokliče naš urednik in vpraša, če kaj vem o tem, da baje stojnice s kuhanim vinom spet laufajo. Čakaj. Samo malo … Kaj? A ni bil v Ljubljani dan, dva prej cel derbi med županom in inšpekcijo? Ko so imeli samo tam spet odprto, koliko, en dan? Tako, malo za prc, pa to? In zdaj naj bi krenili še mi?
Ja, smo.
In veste, časi so taki, da niti tisti, ki gremo radi po mestu, torej na teren in med folk, včasih ne verjamemo več niti lastnim očem. Post-realnost pa to. Kdaj se je nekaj zgodilo? Ko ima dovolj všečkov? Ko je objavljeno? Ali ko ti pač nekdo samo pove? Kot tista filozofska dilema, ali je drevo, ki je v gozdu padlo, pa tega nihče ni slišal, res spustilo zvok? No, štanti so spustili vonjave. Neizpodbitne. Po klinčkih in cimetu.
S peciklom čez “terg”
Ker kake pol ure prej v petek, ko je bilo ravno konec delovnega tedna in se zdaj v najkrajših dnevih letih počasi naredi tema oziroma dobijo lučke svojo šanso, sem šel čez “terg” (Leona Štuklja), kakor mu pač najraje rečemo. Sploh, če ne gremo samo čez, ampak se še, saj veš, malo ustavimo.
In šel sem s peciklom. Mhm. Ja, v petek. Ja, s ponijem. Ne, ni gladko, sploh ne, to bo kolumna svoje sorte, je pa pestro. In tako se mi je zdelo, da vidim, kako so štanti, ki so bili še dan prej zaprti, odprti. Vsi štirje. In da nek folk tam dejansko sedi, se meni in – pije. Kaaaj? Ne, saj ni res. Ni šans. Neka razlaga mora bit’. Ampak pač pomisliš, da, kaj pa vem, so prišli pač samo še pospravit vse skupaj in – zdravo.
In potem je tu še 80!
No, izkazalo se je, kot mi je rekel tip za šankom nedaleč stran, da je zakon napisan tako, da ni nobenega problema, če gre za gostinsko dejavnost na za to določenem območju, kjer pač folk sedi. Zato pa, e, tudi na Grajskem trgu vse laufa. Še najkrajšo vleče Glavni trg, od katerega smo največ pričakovali in tako ostaja pri edini konkretni uporabniški noviteti: muziki, ki se rola iz zvočnikov.
In potem bi, če se še spomnite uvoda, tu lahko bila še cifra 80, ki je vsaj zame izkočila ob predstavitvi prenovljenega centra za avtomatsko vodenje prometa na Zagrebški cesti. Bolj kot sam center in to, da bo policija lahko za nazaj preverjala stanje semaforjev v času prometnih nesreč, je izstopala cifra, da imamo kar osemdeset semaforiziranih križišč. Če bi ugibal, bi rekel, da jih je pol manj. Osemdeset? To je že kar nabor, ne? Da bi lahko začeli izbirat top 5, kar niti ni tako švoh ideja za kako žejno omizje.
Melje in semaforji
Nisem pa čisto ziher, če so šteli še najnovejše semaforizirano križišče, tisto v Melju na zloglasnem križišču Meljske ceste in Ulice kraljeviča Marka, kjer so se dela končala v sredo. Čisto tako mimogrede, prvi semafor je v mestu zagorel leta 1962 niti ne tako daleč stran pod meljskim mostom.
Na tej točki bi lahko spomnili tudi na semafor, kjer je “čisto vedna rdeča”, ok(n)o mesta, ki sta ga požirali lanskega avgusta. Mimogrede, ok(n)o mesta boste poslej lahko brali ob sredah, da bo tako kot se spodobi: sredi tedna, sredi mesta.
Največji hiti
Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.