Če kaj, Mariborčani radi govorimo. Pustimo zdaj, kako in k(d)aj in to. In koliko dejansko povemo med govorjenjem na zamah. Ni poanta. Ampak v Mariboru radostno, spontano, pestro govorjenje privede do občutka, kakor da ima vsak vedno pripravljeno zgodbo. Res. Čisto vedno. Perajt. Pa ne kar neko, kar eno, kar bilokero zgodbo. Nak. Ne. A-a.
Znanost in leta izkušenj
Recimo, da naletiš v lokalu na gospoda, ki glede na moje izkušnje ne izpusti dneva v lokalu. No, v bistvu je on naletel na naju s kolegom. Midva sva se pogovarjala o fuzbalu, on, ki bo vedno sedel na onem zicu na visoki mizi, pa če ne vem kdo tam sedi, pa je mostrsko in izkušeno preusmeril debato. In veste kaj? To je znanost. Leta izkušenj. Da prisedeš, zmotiš in nato še uturiš svojo zgodbo.
Gospod je gladko preusmeril debato na košarko in povedal, kako je svoje mlade dni igral proti – Petru Vilfanu.
Šestnajstletni mulo
Zgodba je šla nekako takole. Da je bil Vilfan od pripovedovalca sicer nekoliko mlajši, šestnajstletni pubec, ki pa da se mu je že videlo, da ima tisto nekaj. Ni še imel vsega. Da si še ni toliko upal, to je strokovna ocena. Ampak nato je šel v Beograd in vse do reprezentance in med velike. No, obvezno sva dva precej mlajša pubeca debatirala, če je bil Vilfan res tako dober, da je bil v bistvu Jure Zdovc, ko govorimo o jugobasket časih, boljši, čeprav si bil sam še malinovec in govoriš na pamet, kar je še nekaj, kar v tem mestu kar obvladamo.
Poanta je drugje. Vsak ima v tem mestu, se zdi, zgodbo o Vilfanu. Štorijo o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Ali pa da je za hip bilo. Ne vem za vas, ampak sam v teh zgodbah v osnovi ne vidim prav nič spornega. Sploh če so tako (iz)povedane, kot v tem primeru. Gospod ni nalagal, kako je kucnil čez Vilfana. Ni te sorte.
Kar sam dopolniš
Saj ni nujno, da je to mariborska posebnost. Je pa posebno to, da je marsikdo v takih pripovedih dobil občutek, da bi lahko bil morda kaj več. Če bi se le življenje drugače obrnilo. In najprej v tem vidi celo ščepec nostalgije. ker je bil nek trenutek življenja, ko bi lahko bilo še kaj več. Dobro, saj marsikomu je tudi kar res konkretno uspelo, hvala bogu nam takih v mestu ne manjka. Tisti takih zgodb ne pripovedujejo, vsekakor ne po gostilnah, temveč jih živijo, poosebljajo, definirajo.
Nevarnost pri teh zgodbah je, da lahko v njih obtičiš. Bodisi kot pripovedovalec in celo kot poslušalec. Ja, tudi to poznamo. Veš, ko sem pa jaz to-in-to. Ja, vemo. Včasih že tako, da vemo, kdaj moramo prikimat, kdaj se zasmejat, kdaj celo dopolnit še kako besedo, da je zgodba vsaj koliko toliko pestra in učinkovita, kot je bila nazadnje.
Maribor ni iskalec pozornosti
Radi pa povemo to zgodbo. Zgodbo o našem, svojem Vilfanu. Tudi če je trpka, ker ponavadi bi nauk, od katerega bržkone pobegnemo v novo rundo nakladanja, kar bolel. Ker spoznaš svoje omejitve.
Vseeno pa smo najbolj ponosni, kadar nam namenijo pozornost. Pa nismo iskalci pozornosti, Maribor ni tako mesto, vsaj ne še. Noben ni prosil McDonald’sa naj prav tukaj posname oglas. Pa ga je. Ne za naš trg, vseeno pa na našem (Glavnem) trgu. Malo smo se nasmejali, ker vemo, kakšna je realnost ali pa celo ne, ker se nam še vedno ne sanja, kakšen točno bo letošnji čarobnodecembrski Maribor. Če sploh. No, vemo pa, da takšen kot iz oglasa ziher ne. Ampak nič hudega. Imamo vsaj novo zgodbo za povedat. Kako smo bili lepi za McDonald’s. In je spet nov štof za kaj se pač menimo, kjer tli dobrodušnost tega mesta, kar ne gre vedno enačiti z naprednostjo ali produktivnostjo. Kar je pa, vsaj sam tako mislim, bistvo vsakega mesta. Ker prav to ga dela mesto.
Največji hiti
Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
