Maribor je mesto, kjer nikakor ne drži, da ni butastih vprašanj. Ni res. Ja pa seveda so. Po navadi se ti zgodijo takrat, ko si prepričan ravno kontra. Da torej res ni butastih vprašanj. Ker, češ, eh, kaj butasta vprašanja, ti samo ‘prašaj.
Le da to, da butasta vprašanja obstajajo, delujejo precej bolj, kako bi rekel, na »rikverc«. In da so butasta zgolj vprašanja. Ne pa v celoti tisti, ki jih postavi.
O čem govorim?
Bamf!
Če ste slučajno v minulih treh tednih samo vrgli pogled tja okrog Židovskega trga ali pa imate malo bolj izostreno uho, potem ste itak lahko ujeli Jazz ‘ma mlade. Ena tistih butičnih prireditev, za katero bi si vsakdo, ki ima tako sceno rad, želel, da bi ratala supermarket. Okej, jasno, saj ravno to bi potem ubilo njen čar, ampak kar želim rečt: Jazz ‘ma mlade je vse, kar je recimo Operna noč ali Borštnikovo srečanje. Ampak bolj, kaj pa vem, na malo, intimno, ne tako na prvo žogo, pa se niti malo ne pozna na kvaliteti. Ni tako glomazno in ni ti tako slovesno. Pač. Je.
Jazz ‘ma mlade je vse, kar je recimo Operna noč ali Borštnikovo srečanje. Ampak bolj, kaj pa vem, na malo, intimno, ne tako na prvo žogo, pa se niti malo ne pozna na kvaliteti.
No in tako sem v petek, ko je festival Jazz ‘ma mlade doživel letošnjo tretjo in finalno epizodo, šel do enega od organizatorjev in mu res pohvalil ozvočenje. In to z butastim vprašanjem.
»Čuj, ta mali prej so bili super, P’Jays so top, ampak ozvočenje? Kdo vam to dela? Čuješ vsako noto, pa še meniš se lahko.«
Tip je kimal, ono, vljudno in to.
»Veš, kak se še boljše čuje?«
»Ne, kak?«
»Če se nea meniš.«
Suverenost za rikverc metodo
Bamf! To je tisti… Fultrefer. Ko dobiš direkt nazaj eno retorično na neretorični gobec. Samo da je finta v tem, da tega vsak ravno ne zna. No, ne zna. Najbrž imamo vsi Mariborčani to gostoljubno neugodnost v sebi, saj vemo, ko je vse tip top, odprto, glasno, fajn, pol pa se nekomu kar naenkrat spipa. Vsi rečemo, da kar naenkrat in z mira, še prej je bil Joža čisto diht, pol pa je začel vse davit, čeprav spipancu seveda tega ne boste mogli prodati.
Kajti ko sam probaš rikverc metodo, moraš biti mnogo, mnogo bolj suveren. Tako sem šel po oknu prejšnjega tedna, ko sem namignil že, da so pri županu baje res dobre nove pice, zdaj ko ni več Maribor ampak Poper. Če je pa vsaki drugi pice tako hvalil.
Pice so…?
Če mene vprašate, je sicer tako nekdo tričetrt Maribora spravil na Pag. Ali pa kupil ono levis majco, ki jo imamo zdaj že vsi. Pa tulo za na avto gor. Dovolj je bilo, da je en enemu rekel in čao. No, kakorkoli že. Pice so, če je tak način vam okej, itak stvar okusa, zelo okej, drugačne pač, pri robu dvignjene, v sredini pa polne, dobre, okusne. Žejn sem bil potem še kot vedno, najbrž ker je taka hica. Je pa za priporočit recimo tudi, če imate bolj vesel, khm, žejen dan. Se vreji naješ.
Mene so sicer malo po obliki in velikosti spomnile na one, ki smo jih dobili v osnovni v rumeni kišti, pa smo jih bili veseli samo prvič, ker smo ugotovili, da nas je nekdo očitno, nas, 3.B, hoto lepo okoli prinest, da je to pica. Ali pa pač nismo poznali vseh teh različnih načinov, ko smo se kregali, ali so najboljše pice ob Dravi, v Limbušu ali vis-a-vis busne.
Izredna forma… Tikanja
No, skratka, za izvedbo te rikverc metode morate biti v izredni formi. Da nekomu daste vedeti zgolj, da je postavil butasto vprašanje, ampak na hiperempatičen način. Torej, da ne pomisli, da je nasploh butast. No, hepan, bi se včasih ali pa argojevsko reklo.
Ker nič te, sploh če si kdaj sam kelnaril, četudi zgolj kakih trinajst vikendov petnajst let nazaj, pa še to si samo pobiral kozarce, ker nisi dogural do tega, da bi ti zaupali naročila in »orderman«, bolj ne pogreje kot to, da je kao tvoj problem, ker te je prej »stregla ena druga kolegica, pa smo imeli menjavo«.
Dobro, če je res, res, res nabito ko na stadionu ali v petek opoldan v meku, potem ni panike. Nekako razumeš. Ampak ne pa, da res niso vse mize polne in da ni ravno videti, da bi bila vrsta. In sploh, ko greš potem s kartico not plačat, ker »zunaj nea vreji lovi pos terminal«.
Dobro, saj nič narobe, vredu. Greš. Ker kaj pa boš. Laufal čez »terg« skozi fontano? Okej, v tej hici bi to bil pobeg, vreden razmisleka. Tako pa pač greš in potem poslušaš kelnarja, ki čaka, da mu boš točno povedal, kaj vse da si jedel. In pil. Ne spomnim se, pa neke gobe smo dol dali, pa sem jih jaz dobo, raje nisva niti povedala, preveč lačna, se zgodi, kaj boš kompliciral, hica je, lačni smo, ajde. Ampak ko se tako pubec reži… Ti pač počasi stopi na živec.
Zakaj? Ker te ves čas neutrudno, ponosno in kak-sn-ti-jaz-vreji tika.
Vikanje vs. tikanje
Zdaj… Ne, nisi užaljen kar tako iz prve. Če me tika doli v trgovini, kamor grem osemnajstkrat na teden, ker vedno nekaj pozabim, prodajalka, ki mi rada pove, da ima rokavico, ker ima roke od razkužil čisto odgrnjene, okej. Jaz jo vikam. Na pamet ne pade.
Če me tika, kaj pa vem, nekdo ki je iber starejši, okej. Saj res nič narobe niti, če je kdo mlajši. Ampak pač mora biti pravi trenutek. Kot recimo za v.d. tašče. Vikaš. Kaj boš te tikal! Če te vprašajo, zakaj vikaš, če nekdo drug ne, si kot pred tablo v šoli, ker si imel preveč neupravičenih, s tabo pa starša. Pač. Nakremžiš se in prijaviš, da se to pač spodobi. Ker, jebiga, se.
No, ta trenutek vsekakor ni bil takšen. Američani bi mlademu in čisto okej zagnanemu kelnarju, hvala bogu, boljše to, kot da se vleče kot megla, rekli »read the room«. Mi pa najbrž, daj, poglej malo preden kaj zineš. Kje bolj južno pa da »smanji doživljaj«.
Tak. Kak. Drugi. Čejo.
In takrat me je imelo, da bi uporabil tisto rikverc metodo. Recimo, da bi mu na vprašanje se spomniš, kaj si ‘mel, odgovoril v stilu:
»Do tega trenutka fejst fajn dan, pol pa si ti prišo.«
Če je »pravi Mariborčan«, pol bi razumel.
Sicer pa, vprašajte kdaj fuzbal selektorja, kak je kaj. Meni se je že parkrat čez ulico ali v parku zadrl »taaaak kaaaak drugiiii čeeeejo!«
E, to je Maribor.
Največji hiti:
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
OK(N)O MESTA: V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
Čvrga Ljudskega vrta
»Na redkvo! Da ne’oš reko, da sn svija«
V Melju je vedno rdeča
