Maribor med najboljšimi pri ločevanju, a problem ostaja: Kam z ostankom?

Maribor se že več let sooča z vprašanjem, kam z odpadki, ki jih mesto proizvede hitreje, kot jih lahko obdela. Količine komunalnih odpadkov rastejo, sistem zbiranja in sortiranja pa vse težje dohaja potrebe sodobnega urbanega okolja. Čeprav se delež ločeno zbranih frakcij povečuje in občani vse bolj sodelujejo pri recikliranju, pomemben del odpadkov še vedno konča zunaj lokalnega sistema - bodisi na odlagališčih bodisi na poti v tujino, kjer jih energetsko izrabijo ali dodatno obdelajo.

Evropski trg ravnanja z odpadki postaja vse bolj nepredvidljiv. Nekatere države so zaostrile pogoje za uvoz tujih odpadkov ali začasno omejile razpoložljive kapacitete, stroški transporta in obdelave rastejo, občine pa se soočajo z dilemo, kako zagotoviti stabilen in finančno vzdržen sistem. Tudi Maribor ni izjema. Presežki odpadkov danes potujejo v druge regije ali čez mejo, vendar strokovnjaki opozarjajo, da takšne rešitve ne morejo biti trajne. Ob tem se vse glasneje omenja možnost energetske izrabe odpadkov – tehnologije, ki jo številna evropska mesta že vključujejo v svoje sisteme kot alternativo odlaganju in izvozu.

Na naša vprašanja, vezana na količino odpadkov, ki jih proizvedemo v Mariboru, njihovo shranjevanje, ravnanje s presežki ... so odgovorili v Javnem holdingu Maribor. 

Koliko komunalnih odpadkov letno nastane v Mariboru in kako se je ta količina spreminjala v zadnjih letih?

Na območju, ki ga pokriva Snaga, smo v letu 2025 skupaj zbrali 66.564 ton komunalnih odpadkov, od tega 47.203 ton v Mestni občini Maribor.

V nadaljevanju prikazujemo gibanje količin zbranih komunalnih odpadkov v MO Maribor v obdobju 2021–2025:

[[image_2_article_88191]]

Podatki kažejo razmeroma stabilen trend z zmernimi nihanji. Po postopni rasti med letoma 2021 in 2024 je v letu 2025 količina padla za dobrih 2.200 ton oziroma slabih 5 odstotkov glede na rekordno leto 2024. V primerjavi s slovenskim povprečjem Maribor beleži ugodne vrednosti. Količina odpadkov na prebivalca v MO Maribor je v letu 2025 znašala okoli 413 kilogramov, kar je opazno pod slovenskim povprečjem 487 kilogramov na prebivalca (Eurostat, najnovejši primerljivi podatki za 2022) in še bolj pod povprečjem EU-27, ki znaša 513 kilogramov na prebivalca. To kaže, da prizadevanja mesta in izvajalca javne službe na področju ločenega zbiranja in zmanjševanja odpadkov dajejo rezultate, kljub vsemu pa naraščajoče količine nereciklabilnega preostanka kažejo, da je vzpostavitev lastnih zmogljivosti za energijsko predelavo nujen naslednji korak.

Kateri deleži odpadkov se reciklirajo, kompostirajo in koliko jih ostane nepredelanih?

Maribor in okoliške občine, v katerih Snaga izvaja gospodarsko javno službo ravnanja z odpadki, sodijo med najboljše v državi pri ločenem zbiranju. Skoraj 65 odstotkov vseh zbranih komunalnih odpadkov se zbere ločeno po frakcijah.

V Mariboru se od vseh zbranih količin komunalnih odpadkov 47 odstotkov preda v recikliranje, 23 odstotkov v kompostiranje in 30 odstotkov v obdelavo.

Na ravni RS je bilo po zadnjih statističnih podatkih za leto 2024 zbranih cca. 1.1 milijona ton komunalnih odpadkov, kar je cca. 20.000 ton več kot leto prej in predstavlja 526 kilogramov na prebivalca, od tega je bilo ločeno zbranih skoraj tri četrtine oziroma 381 kilogramov na prebivalca.

Med ločeno zbranimi frakcijami je bil največji delež papirja in kartona (17 %), sledili so biorazgradljivi odpadki (15 %). V energetske namene se je sežgalo 370.000 ton odpadkov oz. nekaj več kot 3 odstotke vseh predelanih odpadkov. Slovenija torej odlično zbira in sortira, a pri končni obdelavi preostanka zaostaja za evropskimi državami, ki so že vzpostavile lastne zmogljivosti za energijsko izrabo.

Odstranjenih je bilo 406.000 ton odpadkov oz. skoraj 12 odstotkov več kot leto prej. Približno 183.000 ton oziroma 45 odstotkov je bilo odloženih (3 % manj kot predlani), med njimi je bilo komunalnih odpadkov za 81.000 ton oz. 45 odstotkov. 180.000 ton je bilo trajno skladiščenih, nekaj več kot 42.000 ton oziroma desetina pa sežganih z namenom odstranitve.

Preostali del - lahka frakcija, ki je ne moremo reciklirati in ne kompostirati - tako še vedno konča bodisi na odlagališčih bodisi pri tujih prevzemnikih. Prav ta tok odpadkov je tisti, ki ga projekt Energijska izraba odpadkov Maribor  (EIOM) naslavlja z vzpostavitvijo lastnih zmogljivosti za energijsko predelavo.

Reciklabilni so vsi ločeno zbrani odpadki. Izpostaviti gre papir in karton, steklo, plastično embalažo in PET plastenke, kovine ter sestavljeni materiali, kot je tetrapak. Kompostira se kuhinjske biološke odpadke, odpadke z vrtov in zeleni obrez.

V primeru mariborske sortirnice po obdelavi mešanih komunalnih odpadkov nastane do 5 odstotkov uporabnih frakcij, ki se predajo v reciklažo, 61 odstotkov predstavlja preostanek po obdelavi, primeren za energetsko izrabo. Ti deleži se nanašajo na vhodne količine mešanih komunalnih odpadkov v obdelavo, ne na celotno zbrano količino. Prav tako je izplen odvisen od strukture odpadkov, pri čemer je razvidno, da je na širšem območju Maribora dosledno ločevanje, zato so deleži uporabnih frakcij sorazmerno nizki.

Preostali delež, ki ne predstavlja reciklabilnih frakcij niti frakcije za energetsko izrabo, sestavljajo predvsem težke fine in grobe frakcije ter drugi tehnološki ostanki, ki se po nadaljnji obdelavi oziroma biološki stabilizaciji odložijo ali odstranijo skladno z veljavno zakonodajo.

Kako se Maribor po količini odpadkov na prebivalca primerja z drugimi slovenskimi mesti?

S spodnji tabeli so prikazani nastali, zbrani in odloženi komunalni odpadki, razvrščeni po kazalnikih, letih in občinah. 

Nastali, zbrani in odloženi komunalni odpadki po občinah

Ali obstajajo projekcije, kako se bo količina odpadkov spreminjala v prihodnje?

Na ravni EU Evropska komisija predvideva, da bo skupna količina komunalnih odpadkov do leta 2030 ostala relativno stabilna. Hkrati je EU predvidela sprejem ukrepov za znatno zmanjšanje skupnega nastajanja odpadkov in do leta 2030 polovično zmanjšanje količine preostalih (nerecikliranih) komunalnih odpadkov.

Po Direktivi (EU) 2018/851 naj bi se priprava za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov do leta 2025 povečala na najmanj 55 odstotkov količine (do leta 2030 na najmanj 60 odstotkov količine in do leta 2035 na najmanj 65 odstotkov količine vseh odpadkov). Nov cilj po Direktivi (EU) 2018/850 je, da se količina na odlagališčih odloženih komunalnih odpadkov do leta 2035 zmanjša na 10 odstotkov skupne količine nastalih komunalnih odpadkov ali manj.

Ključni problem ni toliko skupna količina odpadkov, temveč, kaj z njimi storiti.

Evropska agencija za okolje (EEA) opozarja, da EU cilja razpoloviti količino nerecikliranih odpadkov do leta 2030 verjetno ne bo dosegla brez resnih ukrepov preprečevanja nastajanja odpadkov, saj bi za to morala reciklirati 72 do 73 odstotkov vseh komunalnih odpadkov, kar je daleč nad trenutnimi 48 odstotki in celo nad ciljem 65 odstotkov za leto 2035.

Za Slovenijo sprejet Program ravnanja z odpadki in program preprečevanja odpadkov (2022) napoveduje do leta 2035 zmerno rast. V scenarijih razvoja ravnanja s komunalnimi odpadki je za obdobje 2020–2035 predvidena okoli 8-odstotna rast nastajanja vseh komunalnih odpadkov, predvsem na račun drugih odpadnih materialov, ki niso embalaža in biološki odpadki. Program navaja, da v Sloveniji nimamo zadostnih kapacitet za obdelavo gorljivega preostanka predelanih odpadkov.

Pomembno pa je izpostaviti, da se energetska predelava komunalnih odpadkov lahko izvaja, če je energetsko učinkovita in če so predhodno izpolnjeni cilji recikliranja komunalnih odpadkov (65-odstotno recikliranje v letu 2030). Dolgoročno je tako potrebno zagotoviti do leta 2035, skladno z Uredbo o izvajanju državne javne službe sežiga komunalnih odpadkov, kapacitete nazivne zmogljivosti do 220.000 ton odpadkov oziroma za območje podravske, pomurske in koroške regije 50.000 ton odpadkov. V tem trenutku obstaja tveganje, da bodo zaradi spremenjenih in spremenljivih razmer v drugih državah tokovi za termično obdelavo ostanka komunalnih odpadkov zastajali, s čimer že imamo slabe izkušnje in negativne posledice za okolje.

Kako trenutno poteka zbiranje, sortiranje in obdelava odpadkov v Mariboru?

Zbiranje odpadkov za občane Maribora se izvaja od vrat do vrat za pet osnovnih frakcij odpadkov (mešani komunalni odpadki, odpadna embalaža, papir in karton, steklena embalaža in biološki odpadki). Ločeno se izvaja zbiranje nevarnih odpadkov s premičnimi zbiralnicami (dvakrat letno), zbiranje kosovnih odpadkov po naročniškem sistemu in oddaja vseh vrst ločeno zbranih odpadkov v zbirnih centrih.

Zbrani odpadki se predajo pooblaščenim prevzemnikom v nadaljnjo predelavo. Mešani komunalni odpadki in zbrana odpadna embalaža se obdelajo v sortirnici v Mariboru. Mešani komunalni odpadki, ki jih zberemo pri uporabnikih, se v sortirnici najprej mehansko obdelajo.

V postopku obdelave se najprej izločijo kovine, s posebnimi magneti se odstrani železo, aluminij ter druge kovine. Te se nato oddajo prevzemnikom v nadaljnjo obdelavo oziroma reciklažo. V nadaljevanju procesа se odpadki ločijo na težke in lahke materiale. Z zračnimi ločevalci se najprej izločijo plastika, različne folije in papir, težji materiali pa nadaljujejo pot in se v naslednjih postopkih razvrščajo še na posamezne frakcije. Plastika se dodatno razvršča glede na obliko in vrsto materiala.

Tehnološki postopek dopolnjuje ročna kontrola v sortirni kabini, kjer zaposleni zagotavljajo kakovost izhodnih frakcij, odstranjujejo morebitne nečistoče in skrbijo za čim večjo čistost materialov, namenjenih reciklaži. Večji kosi, ki se ne uvrstijo v nobeno kategorijo, se po potrebi zdrobijo in ponovno vključijo v proces sortiranja. Tisti del odpadkov, ki ga ni mogoče reciklirati, predstavlja t. i. lahko frakcijo. Ta se dodatno obdela in zmelje na manjše kose ter odda v nadaljnjo predelavo za energetsko izrabo.

Celoten proces je zasnovan z enim ciljem: iz mešanih komunalnih odpadkov izločiti čim več materialov, primernih za reciklažo, preostanek pa obdelati na okoljsko odgovoren in učinkovit način.

Kje so največje omejitve obstoječega sistema ravnanja z odpadki?

Največje omejitve obstoječega sistema se kažejo pri prevzemu lahke frakcije oziroma goriva iz odpadkov. V zadnjih letih so se zaradi nihanj razpoložljivosti predelovalnih kapacitet in zaostrovanja regulativnih zahtev v posameznih državah EU pojavljale občasne težave pri zagotavljanju prevzema teh odpadkov.

Položaj dodatno zaostruje naraščajoča cena prevzema - v javnem naročilu za leto 2025 se je najnižja ponudbena cena zvišala za kar 74 odstotkov glede na leto 2024 (s 115 EUR/t na 199 evrov/t), kar se neizogibno preliva v ceno za uporabnika.

Sistemska ranljivost izhaja tudi iz geografske odvisnosti: Slovenija je pri oddaji lahke frakcije v celoti odvisna od razpoložljivosti tujih prevzemnikov. Madžarska je uvoz tujih odpadkov že zaprla, Avstrija pa je začasno omejila kapacitete, kar pomeni, da obstoječi model ni odporen na logistične ali geopolitične pretrese. Na strukturni ravni Program ravnanja z odpadki RS iz leta 2022 uradno ugotavlja, da Slovenija nima zadostnih domačih zmogljivosti za energijsko predelavo gorljivih ostankov obdelave komunalnih odpadkov.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo se je v zadnjih letih osredotočilo predvsem na pripravo pravnih podlag in javnega razpisa za podelitev koncesije za vzpostavitev domačih kapacitet za energijsko obdelavo odpadkov. Za vmesno obdobje centraliziranega državnega razpisa za prevzem ali izvoz lahke frakcije še ni uspešno izvedla. Dolgoročno naraščajoče zahteve EU glede kakovosti goriva iz odpadkov pomenijo, da bo za ohranjanje dostopa do tujih kapacitet potrebno stalno investiranje v kakovost izhodnih frakcij, kar obstoječi sistem dodatno obremenjuje. Vse to kaže, da projekt EIOM ne naslavlja le lokalnega izziva Maribora, temveč zapolnjuje vrzel, ki je bila prepoznana že na državni ravni.

Ali ima mesto dovolj kapacitet za obdelavo vseh zbranih odpadkov?

Maribor razpolaga z dobro razvito infrastrukturo za zbiranje, sortiranje in osnovno mehansko obdelavo komunalnih odpadkov. Snaga ločeno zbere skoraj 65 odstotkov vseh komunalnih odpadkov, kar uvršča Maribor med vodilne v slovenskem in širšem evropskem prostoru.

V Mestni občini Maribor je bil v preteklem letu uveden sistem zbiranja od vrat do vrat tudi za papir in steklo ter ukinitev t.i. ekoloških otokov, s čimer zagotavljamo boljše ločevanje odpadkov na izvoru. Obdelava mešanih komunalnih odpadkov in odpadne embalaže poteka na napravi za predobdelavo, ki deluje nemoteno in letno obdela cca. 31.000 ton odpadkov. Sistem ravnanja z odpadki dopolnjujejo zbirni centri, urejeno ravnanje z nevarnimi (premične zbiralnice) in kosovnimi odpadki (zbiranje od vrat do vrat). Odlagališča mesto Maribor nima.

Navkljub naštetim kapacitetam je sistem ravnanja z odpadki v mestu Maribor omejen pri predaji in obdelavi preostanka odpadkov, ki nastanejo po obdelavi mešanih komunalnih odpadkov in ni primeren za nadaljnje recikliranje ali snovno izrabo, t.i. lahki frakciji.

Za energijsko obdelavo oziroma izrabo tega toka odpadkov Maribor trenutno nima lastnih zmogljivosti, zato se lahka frakcija v skladu z veljavno zakonodajo predaja pooblaščenim obdelovalcem v tujini. Takšna ureditev je sicer standardna praksa v večini komunalnih podjetij v Sloveniji in številnih evropskih državah, ki še niso zgradile lastnih objektov za energijsko izrabo odpadkov.

Postajajo pa obstoječe prakse finančno in logistično vse manj vzdržne. Najnižja ponudba za prevzem lahke frakcije, pridobljena v postopku javnega naročila za leto 2026, je znašala 214 evrov na tono, kar v primerjavi s ceno za leto 2024, ko je znašala 115 evrov na tono, pomeni 86-odstotno povišanje v dveh letih. Hkrati se je dostop do tujih kapacitet obdelave zožil - izvoz na Madžarsko je otežen, Avstrija pa je začasno zaprla uvoz, na voljo so le bolj oddaljene in dražje destinacije znotraj EU.

Slovenija tako letno izvozi več kot 100.000 ton komunalnih odpadkov, ker domače zmogljivosti za njihovo končno obdelavo preprosto ne zadoščajo.

Kaj se zgodi z odpadki, ki jih v Mariboru ni mogoče obdelati?

Odpadki, ki jih v Mariboru ni mogoče obdelati z obstoječo infrastrukturo, se v skladu z veljavno zakonodajo predajo pooblaščenim izvajalcem - bodisi v Sloveniji bodisi v tujini. Gre predvsem za dva tokova.

Prvi je lahka frakcija, ki nastane po obdelavi mešanih komunalnih odpadkov in ni primerna za recikliranje. Ker Slovenija nima zadostnih domačih zmogljivosti za njeno energijsko predelavo, se ta tok odpadkov oddaja tujim prevzemnikom, pretežno v Avstrijo in druge države EU, kjer se uporablja kot gorivo v cementarnah ali napravah za energijsko izrabo odpadkov. Celoten postopek je sledljiv in zakonsko urejen, stroški tega izvoza pa so v zadnjih letih močno narasli.

Drugi tok so posebne vrste odpadkov - nevarni odpadki, odpadna zdravila, azbest in podobno, ki zahtevajo specializirano obdelavo. Ti se predajajo pooblaščenim izvajalcem v Sloveniji, ki razpolagajo z ustreznimi dovoljenji in tehnologijo za varno predelavo ali odstranjevanje. Nekateri nevarni odpadki se predajajo tudi prevzemnikom v tujini.

Cilj vsakega postopka je okoljsko najbolj sprejemljiva rešitev v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. Prav odvisnost od tujih prevzemnikov za lahko frakcijo pa je ena ključnih omejitev obstoječega sistema.

Kam se trenutno vozijo presežki odpadkov in kakšni so stroški tega?

Presežki komunalnih odpadkov - predvsem ostanek po obdelavi mešanih komunalnih odpadkov, t. i. lahka frakcija - se trenutno usmerjajo v nadaljnje postopke obdelave pri pooblaščenih izvajalcih. Ker Slovenija nima zadostnih domačih zmogljivosti za energijsko predelavo tega toka odpadkov, se lahka frakcija pretežno oddaja prevzemnikom v tujini - predvsem v Avstrijo in druge države EU, kjer se uporablja kot nadomestno gorivo.

Naše podjetje pri tem dosledno zagotavlja, da so vsi odpadki oddani prevzemnikom, ki razpolagajo z ustreznimi okoljevarstvenimi dovoljenji in izpolnjujejo določene strokovne in okoljske zahteve. Ti izvajalci odpadke vključujejo v nadaljnje postopke predelave ali odstranjevanja, pri čemer se, glede na razpoložljive zmogljivosti in dovoljenja, del tokov lahko obdeluje tudi v tujini.

Naš cilj je, da se čim večji delež odpadkov snovno ali energetsko izkoristi, skladno z načeli krožnega gospodarstva, medtem ko odlaganje ostaja skrajna možnost. Vsi postopki potekajo v skladu z veljavno slovensko in evropsko zakonodajo, kar zagotavlja sledljivost, varnost ter odgovorno ravnanje z okoljem.

Kako stabilne so te izvozne poti glede na spremembe na evropskem trgu odpadkov?

Izvozne poti za lahko frakcijo so v zadnjih letih postale manj predvidljive. Evropski trg odpadkov se hitro spreminja. Nekatere države so zaostrile pogoje za uvoz tujih odpadkov ali začasno omejile razpoložljive kapacitete, kar neposredno vpliva na možnosti oddaje lahke frakcije in na ceno prevzema. Posledično smo soočeni z naraščajočimi stroški in potrebo po stalnem iskanju alternativnih prevzemnikov.  Hkrati evropska zakonodaja na področju ravnanja z odpadki uvaja strožje zahteve glede sledljivosti, kakovosti in okoljske varnosti pri čezmejnem pošiljanju odpadkov.

Te spremembe dolgoročno spodbujajo razvoj domačih obdelovalnih zmogljivosti znotraj EU, kar je načeloma pozitiven trend, a v prehodni fazi povzroča dodatne operativne izzive. Ravno ta nestabilnost izvoznih poti je eden ključnih argumentov za vzpostavitev lastnih zmogljivosti za energijsko predelavo odpadkov. Z lastno infrastrukturo bi postali neodvisni od nihanj na tujih trgih, zagotovili dolgoročno predvidljivost stroškov in sistem ravnanja z odpadki naredili odpornejši na zunanje pretrese.

Ali obstajajo tveganja, da bi Maribor v prihodnje ostal brez možnosti izvoza presežkov?

Tveganje popolnega zastoja pri oddaji presežnih odpadkov je malo verjetno, vendar ga ni mogoče v celoti izključiti. Izkušnje zadnjih let pa kažejo, da so motnje v sistemu realne, ne le teoretične. Madžarska je že zaprla uvoz tujih odpadkov, Avstrija je začasno omejila kapacitete, cena prevzema lahke frakcije pa se je v javnem naročilu za leto 2025 zvišala za 74 odstotkov. To se je dejansko tudi zgodilo v letu 2024, ko so se v centrih za ravnanje z odpadki zaradi nemožnosti oddaje lahke frakcije v tujino ti odpadki pričeli kopičiti. Priča smo bili številnim požarom zaradi samovžigov, kar še dodatno obremenjuje okolje in povzroča realno skrb in aktivnosti za spremembo sistema ravnanja z odpadki v delu, ki se nanaša na energijsko izrabo odpadkov.

Dodatno tveganje predstavlja zaostrovanje evropske zakonodaje, ki uvaja strožje kakovostne in okoljske zahteve za čezmejno pošiljanje odpadkov. Države z lastnimi zmogljivostmi za energijsko predelavo odpadkov bodo prednostno obdelovale lastne presežke, kar bo za države brez takšne infrastrukture, med katere sodi Slovenija, pomenilo manjšo razpoložljivost tujih kapacitet in višje stroške.

Obstoječe izvozne poti so sicer raznolike in vezane na preverljive obdelovalce, kar zagotavlja določeno stopnjo odpornosti sistema. Kljub temu je dolgoročna odvisnost od tujih prevzemnikov strateško tveganje, ki ga ni mogoče odpraviti zgolj z diverzifikacijo izvoznih poti. Trajna in cenovno stabilna rešitev je vzpostavitev lastnih zmogljivosti za energijsko predelavo odpadkov.

Kolikšen delež odpadkov bi bilo mogoče energetsko izrabiti namesto odlagati ali izvažati?

V Sloveniji se energetsko izrabi zgolj 13 odstotkov vseh odpadkov, medtem ko je delež v članicah EU v povprečju 25 odstotkov. Preostanek odpadkov se bodisi odlaga na odlagališča ali izvaža v objekte za energetsko izrabo v tujini.

Na podlagi sestave komunalnih odpadkov in evropskih praks je mogoče 20 do 30 odstotkov vseh komunalnih odpadkov energetsko izrabiti brez poseganja v recikliranje, preostanek je predvsem nereciklabilni ostanek po ločenem zbiranju, ki ima ustrezno kurilno vrednost. Prakse v EU potrjujejo, da države z razvito infrastrukturo (Avstrija, Danska, Švedska, Nizozemska) energetsko izrabijo 25 do 40 odstotkov komunalnih odpadkov, odlagajo pa manj kot 5 odstotkov.

Za Maribor to pomeni, da bi z lastno napravo za energijsko predelavo lahko letno energetsko izkoristili okvirno 16.000 ton odpadkov, ki danes potujejo k tujim prevzemnikom ali na odlagališča, in jih spremenili v toploto ter elektriko za lastne potrebe.

Kako druge primerljive evropske mestne občine rešujejo problem presežnih odpadkov?

Izkušnje primerljivih evropskih mest kažejo jasno usmeritev: dolgoročna rešitev za presežne odpadke je vzpostavitev lastnih zmogljivosti za energijsko predelavo, ki se neposredno poveže z mestnim sistemom daljinskega ogrevanja.

Gradec je geografsko in velikostno Mariboru najbližji primer in hkrati najbolj poučen. Holding Graz že zdaj letno zbere do 110.000 ton ostankov odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati. Z novim obratom, ki bo predvidoma začel obratovati leta 2029, bodo te ostanke energijsko predelali v 180 GWh toplote in 50 GWh elektrike - zadostno za oskrbo 23.000 gospodinjstev s toploto in 15.000 z elektriko.

Dunaj takšen model izvaja že desetletja. Naprave za energijsko predelavo odpadkov, kot sta Spittelau in Pfaffenau, so neposredno vključene v mestni energetski sistem in pokrivajo znaten delež potreb po daljinskem ogrevanju. Dunaj presežnih odpadkov praktično ne izvaža - vse obdela doma. Berlin sistemsko kombinira visoko stopnjo ločenega zbiranja z energijsko predelavo nereciklabilnega preostanka v lastnih napravah, ki so prav tako integrirane v sistem daljinskega ogrevanja. Samozadostnost pri obdelavi odpadkov mu zagotavlja neodvisnost od nihanj na tujih trgih. Milano je znan po izjemno učinkovitem sistemu ločenega zbiranja bioloških odpadkov od vrat do vrat, ki dosega eno najvišjih stopenj ločevanja v Evropi. S tem zmanjšuje količino mešanih komunalnih odpadkov in posledično tudi presežkov, ki zahtevajo energijsko predelavo.

Skupni imenovalec vseh uspešnih primerov je, da mesta ne prepuščajo reševanja presežnih odpadkov tujim prevzemnikom, temveč gradijo lastno infrastrukturo, ki hkrati rešuje dva izziva: ravnanje s presežnimi odpadki in lokalno proizvodnjo energije. Na področju ločenega zbiranja je mesto Maribor na ravni evropskih mest.

Kakšne so prednosti in morebitne slabosti energetske izrabe odpadkov v primerjavi z drugimi metodami?

Glede na hierarhijo odpadkov je cilj v največji možni meri spodbujati preprečevanje nastajanja odpadkov in ponovna uporaba. Če tovrstne metode niso možne, pride v poštev energijska izraba odpadkov. Energijska izraba odpadkov ni alternativa recikliranju, temveč njegova nujna dopolnitev - za tisti del odpadkov, ki ga po izčrpanju vseh boljših možnosti res ni mogoče drugače predelati.

V Evropi je energetska predelava plastičnih odpadkov že drugi najpogostejši način ravnanja (35 %), takoj za recikliranjem (40,7 %). Slovenija pa v tem pogledu vidno zaostaja za evropskim povprečjem.

Energijska izraba odpadkov prispeva k zmanjšanju odpadkov na odlagališčih, saj pretvori neuporabne in nereciklabilne odpadke v koristno energijo. S tem zmanjšamo potrebo po novih odlagalnih površinah in emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo pri razgradnji odpadkov na odlagališčih.

Prednost pred sončno in vetrno energijo je zanesljivost - ne glede na vremenske razmere zagotavlja stalen in obnovljiv vir energije z bistveno nižjo emisijo CO₂ kot fosilna goriva. Daljinsko ogrevanje, ki ga napaja energijska izraba odpadkov, ima eno ključnih prednosti, in sicer, da sistem lahko kadarkoli preide na ogljično nevtralne vire, ne da bi bilo treba spreminjati opremo pri posameznih uporabnikih.

Sodobni objekti za energetsko izrabo so tehnološko napredni in podvrženi strogemu nadzoru emisij, kar zagotavlja varno in stabilno obratovanje. Kljub temu gre za kapitalsko in obratovalno zahtevno rešitev, ki zahteva dolgoročno zavezanost ter ustrezno ravnanje z ostanki, kot sta pepel in žlindra. Vsi obrati morajo obratovati v mejah najboljših razpoložljivih tehnik (t.i. BAT zaključki), ki določajo emisijske mejne vrednosti za ključna onesnaževala, kar pomeni, da energijska izraba odpadkov ni prepuščena sama sebi, ampak mora izpolnjevati zakonsko določene in neodvisne preverjene standarde. Po drugi strani pa omogoča zamenjavo energentov in širitev sistema daljinskega ogrevanja v mestih (posledično manj nenadzorovanih in problematičnih individualnih kurišč).

Navkljub vzpostavitvi energijske izrabe odpadkov je pomembno poudariti, da je na prvem mestu še zmeraj recikliranje in da je potrebno slediti okoljskim ciljem EU.

Kako bi uvedba energetske izrabe odpadkov vplivala na lokalno okolje in stroške za občane?

Energetska izraba odpadkov je namenjena predvsem tistemu preostanku komunalnih odpadkov, ki ga po ločenem zbiranju in obdelavi ni več mogoče snovno izkoristiti. Vpliv na okolje je zato treba presojati celovito: sodoben objekt z naprednim čiščenjem dimnih plinov praviloma pomeni manj emisij in manj okoljskih tveganj kot alternativi, ki sta (a) odlaganje ali (b) dolgotrajno skladiščenje in prevozi v tujino ob omejenih kapacitetah. Takšni objekti delujejo v okviru strogih emisijskih mejnih vrednosti in najboljših razpoložljivih tehnik (BAT), ob stalnih meritvah in nadzoru.

Za lokalno okolje so ključna vprašanja tudi promet, hrup in umeščanje. Ker se danes del preostanka odpadkov že vozi na obdelavo oziroma k prevzemnikom (tudi v tujino), lahko regionalna rešitev prometne tokove celo skrajša in stabilizira, predvsem pa zmanjša tveganje kopičenja gorljive frakcije na začasnih skladiščih. Pomemben del okoljskega vidika je tudi ravnanje z ostanki procesa (npr. pepel, žlindra), ki se morajo skladno z dovoljenji oddajati pooblaščenim obdelovalcem; količine ostankov so bistveno manjše od vhodnih količin odpadkov, zato se dolgoročno zmanjša potreba po končnem odstranjevanju.

Kar zadeva stroške za občane: energetska izraba ne pomeni, da se odpadki »čudežno« pocenijo, lahko pa zmanjša izpostavljenost cenovnim pretresom na tujih trgih in logistiki.

V praksi danes največji pritisk na ceno storitev povzroča prav prevzem in obdelava gorljivega preostanka pri zunanjih prevzemnikih ter nihanje razpoložljivih kapacitet. Domača oziroma regionalna rešitev praviloma prinese večjo predvidljivost dolgoročnih stroškov (pogodbeno stabilnejše cene obdelave) in možnost dodatnih prihodkov iz prodaje toplote in/ali elektrike, kadar je objekt vpet v sistem daljinskega ogrevanja. To so učinki, ki lahko dolgoročno ublažijo rast cen ravnanja z odpadki.

Povprečna cena storitve gospodarske javne službe (GJS) v prvih treh letih obratovanja (2034–2036) je ocenjena na 196 evrov za tono (trenutno je cena 214 evrov za tono, v letu 2024 115 evrov za tono in v letu 2025 199 evrov za tono). Ta cena se bo skozi čas nižala - po 20 letih obratovanja se namreč amortizira večina sredstev in poplača posojilo, kar bistveno zniža regulirano ceno.

Za ogrevanje je ključno, da bo obrat energijske izrabe odpadkov zagotovil cca 60 odstotkov letnih potreb toplote za daljinsko ogrevanje Maribora in s tem nadomestil porabo zemeljskega plina. S tem bo zagotovljena stabilna in konkurenčna cena daljinskega ogrevanja, zaščitena pred volatilnostjo cen energentov na tujih trgih. Prihodki od prodaje toplote so predvideni po ceni 40 evrov za megavatno uro (MWh).

Ključno je poudariti, da energetska izraba odpadkov ni alternativa ločenemu zbiranju in recikliranju, temveč dopolnitev za nereciklabilni preostanek. EU cilji do leta 2035 predvidevajo povečanje priprave za ponovno uporabo in recikliranje na 65 odstotkov ter zmanjšanje odlaganja komunalnih odpadkov na največ 10 odstotkov, kar pomeni, da mora vsaka skupnost za preostanek zagotoviti varno in nadzorovano rešitev. Investicija v Mariboru prinaša pozitivne neto učinke tako za okolje kot za stroške občanov, zlasti skozi večjo energetsko samooskrbo in zmanjšanje odvisnosti od uvoza.