Danija Zorka prebivalci osrednjih Slovenskih goric poznajo po delu na razvojni agenciji v Lenartu, pred tem je več kot deset let deloval kot prevajalec za nekatere tuje jezike. Marsikdo pa ne ve, da je navdušen popotnik, ki je prepotoval že lep košček sveta. Prihaja iz Cerkvenjaka, iz podeželskega okolja, kjer, kot pravi, popotniški avanturizem predstavlja zelo redek način preživljanja dopusta ali celo načina življenja. Zanima ga razvoj domačega kraja skozi različne perspektive, pri čemer je tujina odlična priložnost za spoznavanje novih idej in rešitev, za katere pa, je prepričan, marsikdaj nismo dovolj zreli za njihovo implementacijo.

Do nedavnega je bil predsednik domačega kulturnega društva in organizator nekaterih lokalnih dogodkov, v zadnjem času pa je zaradi želje po iskanju nove rutine dal društveno življenje precej na stran. Ukvarja se s pisanjem popotniških člankov, znova je začel igrati kitaro in uravnavati roko za risanje. Najraje pa pomaga ljudem s svojimi idejami in zamislimi, kar mu koristi tako pri delu kot v zasebnem življenju. Več o svojih popotniških strasteh pa je povedal v nadaljevanju. 

Od kod izhaja navdušenje nad potovanji?

Razlogov za to navdušenje je več, nekateri so se celo generirali skozi čas. Najprej je bila tu radovednost po nečem, česar se ne loti vsak, prvo resno predispozicijo pa so predstavljali romani Karla Maya o njegovih, sicer namišljenih potovanjih in avanturah. Vedno so me zanimale tudi knjige o starih civilizacijah, o čudih narave in naravnih pojavih. V nekaj letih me je obšlo tudi zavedanje, da se svet vse bolj komercializira, če lahko temu tako rečem, in da je vse manj kotičkov s pristnimi odnosi in nepokvarjenimi ljudmi. Trudim se, da bi v času, ki mi je namenjen, spoznal čim več takšnih kotičkov, preden jih paradigma napredka in razvoja deformira v Bled, Piran, Ljubljano, in tako naprej.

[[image_1_article_64890]]

Stvari, ki me najbolj navdušujejo na potovanjih, so prastare civilizacije in pa sile oziroma kreacije narave, kot so ledeniki, vulkani, pragozd … Tega kaj veliko v Evropi ni ali pa je na dosegu za slehernika. V zadnjih desetih letih pa sem spoznal in dobival pozitivne odzive na to, da lahko ljudem predstavim neko deželo skozi oči, kot jo vidi nepristranski popotnik, ne pa takšno, kot to poskušajo prodati različni mediji in interesne skupine. Tu mislim predvsem na zbir situacij na Bližnjem vzhodu ali pa v Srednji Ameriki, kjer so nekatere države predstavljene v izrazito negativni konotaciji, teren pa kaže čisto drugačno sliko. Tisto navdušenje, da človek najde smisel v potovanjih, je torej večplastno in včasih tudi altruistične narave.

Če uspeš preživeti vse kulturne in civilizacijske nalete v divjini, pragozdu, puščavi, med lokalci, tudi v težkih situacijah, potem te vse te preizkušnje izoblikujejo v močno in stabilno osebnost, ki se uspešno sooča tudi z izzivi domačega okolja. 

Morda bi izpostavil še eno dejstvo; potovanja so tudi priložnost, da lahko testiraš sebe in druge. Ko si tako odvisen sam od sebe v nekem drugem času in prostoru, hitro spoznaš, iz kakšnega testa si.

[[image_2_article_64890]]

Kdaj si se odpravil na prvo večje potovanje, kam in kako se je potem to nadaljevalo?

Če odmislim nekajdnevne ekskurzije po evropskih prestolnicah, je bilo prvo pravo avanturistično potovanje v Venezuelo in Brazilijo, mislim da leta 2005. Sicer je bil najprej načrt iti iz Venezuele v Kolumbijo, a sva s prijateljem Urošem, ki me je v to avanturo prepričal, zaradi bližnjih srečanj z mafijsko srenjo v Caracasu to ruto spremenila. Od takrat naprej sem se vsako leto, tudi v času koronavirusa, odpravil na potovanje za najmanj en mesec, nekajkrat pa tudi za več mesecev.

[[image_3_article_64890]]

Katere destinacije, dežele so ti najbližje?

Najraje se odpravljam v dežele Južne in Srednje Amerike. Velik benefit je moje znanje španskega jezika, poznam pa tudi že njihov sistem delovanja, tako da se tam počutim zelo domače. Latinoameričani so temperamentni in zabavni ljudje, z nekaterimi imam stike že več let. Če k temu prištejemo še izjemno raznolikost in pestrost, ki jo ponuja narava, ostaja ta kontinent vedno prva rezerva, če drugi načrti padejo v vodo. Kot kontinent bi izpostavil še Afriko, ki sem jo doživel na drugačen način, a vendar zelo pozitivno, z ogromnim potencialom za razvoj.

[[image_4_article_64890]]

Najbližje so mi destinacije, ki niso turistično razvite, kjer so ljudje še neobremenjeni in vedri, tako da se zelo hitro počutiš domače in sprejeto. To so stvari, ki se izgubljajo, osrednje zanimivosti pa bomo lahko z enakimi občutki gledali še desetletja.

Katere kraje si do zdaj že obiskal? Katera destinacija te je najbolj navdušila?

Če seštejem vse mesece odsotnosti zaradi potovanj, sem bil skupaj na poti več kot štiri leta. Skoraj eno leto sem bil na Novi Zelandiji, sedem mesecev sem delal v nacionalnem parku Yellowstone v ZDA, v Južni Ameriki sem v več etapah preživel zagotovo več kot leto in pol … Všeč mi je bil jug Afrike, kjer sem spoznaval krute in izkoriščevalske zgodbe, ki nikoli ne bodo prišle v evropske medije, hkrati pa bil navdušen na preprostostjo in dobrovoljnostjo ljudi.

[[image_5_article_64890]]

V jugovzhodni Aziji bo vsak Evropejec navdušen nad pestrostjo hrane, predvsem pa nad nizkimi cenami. Je pa se težko spoprijateljiti s kom do te mere, da bi te povabil domov na kosilo ali ti pokazal kaj več ali drugačnega, so kar neosebni. Kot dežela za življenje me je najbolj navdušila Nova Zelandija. Težko je nekomu v Evropi opisati sistem, kjer vse deluje v dobro ljudi. To je dežela, kjer ni statusnih simbolov, kjer ima vsaka družina hišo, avto in čoln.

Težko sem se navadil, da nikjer nisem čutil stresa, česar res nisem navajen.

Skozi različne zaposlitve sem spoznaval kmetijstvo, industrijo in ekonomijo, doživel potres v Christchurchu, kupil sem si avto, uspel sem s pritožbo policiji, v službah sem napredoval tedensko, imel sem lastno stojnico na tržnici… In vse funkcionira zelo enostavno. Ampak tega se ne da razložiti, to je potrebno doživeti. Zdi se mi, da tujci nosimo tja dol preveč slabih navad, tako da se bo čez kakšno generacijo vse spremenilo. Zares priporočam za obisk ali življenje.

[[image_6_article_64890]]

Kot deželo, kjer se ljudje najbolj približajo idealu 'biti človek' pa bi izpostavil Iran, kjer človek začuti ne samo drugo kulturo, ampak tudi nek drugi čas, ki ga nikoli več ne bo. Če bi znal biti malo izkoriščevalca, bi lahko tam mesece bival in jedel brezplačno, da ne omenjam posebne pozornosti s strani ženskega spola.

V Evropi bi kot najbolj izstopajočo deželo za potovanja in potovanje v času izpostavil Albanijo. Če pustimo vnemar njen dvomljiv renome, dobimo gostoljubno in turistično dokaj nekontaminirano državo, ki skrbno varuje svoja odmaknjena območja, dokler tja ne posije žarek civilizacije. Domačini sicer malo kljubujejo znanju tujih jezikov, a so dovolj ustrežljivi, da ti olajšajo potovanje. Navajen sem, da se na pot podam čisto brez pričakovanj, zato je vsako srečanje in vsak pripetljaj dobra podlaga, ki krepi navdušenje nad destinacijo. Seveda doživljamo te stvari vsak po svoje, zato se verjetno marsikdo ne bi strinjal s to mojo klasifikacijo. Ker pa večino svojih potovanj opravim sam, se lahko velikokrat zazrem v globino neke družbe in jo interpretiram na drugačen način.

Na kak način se ponavadi odpraviš na potovanje? Z letalom, avtom, ...? Kje prenočuješ?

Moj klasičen recept je letalska karta in rezervacija prvih dveh nočitev. To pa zato, da se lažje asimiliraš in ker je potrebno ob vstopu v državo velikokrat navesti  naslov, kjer boš prebival. Nastanitve za naprej pa si iščem sproti. Važno mi je, da je za silo čisto in varno, pogosto pa zaradi lažje mobilnosti sprejmem tudi lokacijo blizu transportnega terminala, četudi mi tja nihče ne bi hotel priti na obisk. Glede na možnosti si zraven vzamem tudi šotor za kampiranje, nemalokrat pa so me prenočili tudi domačini.

[[image_7_article_64890]]

Za pot se odločam sproti na podlagi informacij drugih popotnikov, večinoma pa se premikam z lokalnim prevozom, včasih tudi z avtoštopom. Avto sem najel na manj obljudenih destinacijah, kot sta npr. Islandija in Kurdistan, čeprav ni poceni opcija.

Opiši nekaj nepredvidenih situacij na potovanjih!

Če me vprašate za nepredvidene situacije, lahko povem, da je bilo teh na poti res veliko. Najbolj osnovne so urniki prevozov, npr. v Latinski Ameriki, kjer nikdar ne veš, kdaj in kam boš tisti dan prispel, če sploh kam. Zelo me jezijo situacije pri vstopninah, kjer te kot tujca oberejo za večkratnik cene za domačine.

Večkrat so me tudi oropali ali poskusili oropati. Na svojem prvem potovanju sem imel že v prvi uri v Venezueli na čelu pištolo. Tam so nama s kolegom nastavili past, da bi za kriminalno združbo čez mejo, po njihovem nevede, pretihotapila drogo, a sva jim pobegnila.

V Ekvadorju sem na avtobusu zalotil mladeniča, ki je brskal po moji torbi, in ga skupaj z njegovim pomočnikom poslal nekaj metrov po zraku brez telemarka. V Argentini so mi gladko odtujili velik nahrbtnik, kar mi je zaradi premika v toplejše podnebje celo ustrezalo. V Zimbabveju so nama s kolegom med spanjem sredi noči odnesli nekaj drobnarij. Po začetnem podcenjevanju njihovih organov pregona sva za hec ostala v kontaktu s policijo, ki je na koncu celo ujela storilca, pri čemer sva midva odigrala glavno vlogo. Za rešetke ga je poslal – verjeli ali ne – vžigalnik z logotipom podjetnika iz Slovenskih goric, ki so ga našli doma pri njemu in sva ga midva prepoznala. Da presenečenj v obliki izpraznjenih računov s skiming napravami sploh ne omenjam.

Vse te zgodbe so se dobro končale in jih velikokrat povem za zabavo. Izpostavil bi še dve zanimivosti. Leta 2013 sem kolovratil po Patagoniji ob veličastnem ledeniku Perito Moreno. Zares nora kreacija narave. Ob njem sem v daljavi bežno opazoval neko dogajanje na ladji, ki jo je spremljalo precej čolnov. Šele doma sem izvedel, da sta prav takrat na večji ladji igrala tenis Rafael Nadal in Novak Djokovič, znana teniška asa.

Še bolj neverjetna zgodba pa sega v leto 2009, ko sem bil sezonsko zaposlen v nacionalnem parku Yellowstone v ZDA. Nekaj mesecev prej je bil v ZDA izvoljen prvi temnopolti predsednik Barack Obama, ki je prav takrat s celotnim spremstvom prišel na dopust v naš park. Tako sem imel priložnost kot eden prvih in morda redkih Slovencev, da sem se z njim rokoval. Ali kot se radi pohecajo moji prijatelji, da se je on rokoval z mano. S strani uradnega fotografa smo prejeli ogromno foto materiala in tudi skupno fotografijo. To omenjam zato, ker ameriškega predsednika zelo redko srečaš nekje ob takšni priložnosti, tudi za prisotne Američane je bila to velika čast.

[[image_8_article_64890]]

Ali ljudem pojasnjuješ od kod si? Vedo za Slovenijo, imajo glede naše države kakšna vprašanja?

Ko me vprašajo, od kod sem, je ponavadi tako, da je nekdo že bil v Sloveniji ali pa da mu je celotna geografska veda španska vas. Takrat jih povežem z našo bivšo državo ali pa z znanimi športniki. V Latinski Ameriki namreč v marsikaterem mestu še vedno najdete Titovo ulico ali pa ulico Jugoslavija. Enkrat se mi je v Braziliji zgodilo, da sem nosil majico z napisom SFRJ, nakar me na ulici v Riu de Janeiru ustavi en možak, nogometni navdušenec. Poznal je napis in mi razložil, da v brazilski ligi igra nek Srb, čigar ime sem sicer pozabil. In da je med najboljšimi. Seveda ga nisem poznal, kakor tudi nihče drug od mojih znancev ne. V Evropi imajo brazilski nogometaši visoko ceno, doma jih pa nabriše en Srb. Fascinantno, zares.

So še kakšne deleže, ki še jih nisi obiskal, pa jih želiš?

Na urniku je že dolgo Bajkalsko jezero v Rusiji, od koder bi potem nadaljeval raziskovanje Mongolije. Bomo najprej videli, kako se bo končala ta ukrajinska saga. Ker že včasih čutim pomanjkanje ostrine, ki je nujno potrebna pri tem stilu potovanj, ostaja velika želja za eno zadnjih avantur na tak način, ki se ji reče Antarktika. V Čilu sem ji bil že izjemno blizu. Cene so zaenkrat izjemno zasoljene, ker gre za posebne vrste ekskluzivo.

Najlažje bi se bilo infiltrirati v kakšno raziskovalno odpravo, ampak ni še čas za to. Potem so tu še Irak, Pakistan, Savdska Arabija in še kakšna dežela z bogato zgodovino. Če bi me vprašali, kam bi pa šel čisto nazadnje, je to verjetno Indija.