»Strateška nesposobnost«, »privzeti starš«, »mentalno breme« in »nevidno delo« so izrazi, ki se v zadnjih letih vse pogosteje pojavljajo v razpravah o starševstvu. Zdaj se jim je pridružil še eden: »poročena mati samohranilka«.
Izraz, ki se širi predvsem po družbenih omrežjih, opisuje žensko, ki ima partnerja, vendar pri skrbi za otroke in vsakodnevnem delovanju družine večino ali skoraj vse obveznosti nosi sama. Partner je torej fizično prisoten, pri starševstvu pa sodeluje zelo malo ali skoraj nič.
Ko eden od staršev postane »privzeti starš«
Pojav je tesno povezan s konceptom tako imenovanega privzetega starša. To je tisti od staršev, za katerega družina skoraj samodejno predvideva, da bo poskrbel za vse, kar je povezano z otroki.
Kdo se spomni na pregled pri pediatru? Kdo ve, kdaj ima otrok športno dejavnost, kaj potrebuje za šolo in kdaj je treba kupiti nove čevlje? Kdo ostane doma, ko otrok zboli ali ko varstvo v zadnjem trenutku odpove? V družinah z izrazito neenakomerno razdelitvijo obveznosti vse to praviloma pristane na ramenih ene osebe. Ne gre le za fizično opravljanje nalog, ampak tudi za nenehno načrtovanje, organiziranje, predvidevanje in pomnjenje, ki sestavljajo tako imenovano mentalno breme.
Pri tem ni nujno, da drugi partner ne naredi ničesar. Težava nastane, ko eden od staršev nosi glavno odgovornost in mora drugega vedno znova prositi, mu razlagati, kaj je treba storiti, ali ga na obveznosti celo opozarjati.
Partner je zraven, vendar ne sodeluje
Izraz »poročena mati samohranilka« opisuje skrajnejšo različico takšnega odnosa. Mama denimo pripravlja otroke na spanje, pospravlja, načrtuje naslednji dan in odgovarja na otroška vprašanja, medtem ko je partner sicer doma, vendar se z družinskimi obveznostmi praktično ne ukvarja.
S tem je povezan tudi izraz »strateška nesposobnost«. Gre za vedenje, pri katerem se nekdo določeni obveznosti izogne z zatrjevanjem, da je ne zna opraviti ali da je drugi pri njej preprosto boljši. Primer je starš, ki plenice zamenja, ker pravi, da tega ne zna, zato naloga vedno ostane drugemu. Ključna težava je, da se skrb za otroke začne obravnavati kot naloga enega starša, drugi pa mu pri njej zgolj občasno pomaga. Toda skrb za lastne otroke ni pomoč partnerju, temveč starševska odgovornost obeh.
Vsaka neenaka delitev še ne pomeni tega
Izraz pa ni mišljen za vsako zvezo, v kateri eden od partnerjev v določenem obdobju opravlja več družinskih obveznosti. Če eden od staršev dela nadure, je pogosto službeno odsoten ali partnerja začasno prevzameta različne vloge zaradi okoliščin, to še ne pomeni, da govorimo o »poročeni materi samohranilki«. Prav tako ni dovolj, da partner kdaj pusti umazano posodo v koritu ali pozabi opraviti kakšno gospodinjsko opravilo.
Gre predvsem za dolgotrajen vzorec, v katerem eden od staršev prevzema praktično celotno odgovornost za otroke in organizacijo družinskega življenja, medtem ko drugi kljub svoji prisotnosti ostaja pasiven.
Izraz pa razburja dejanske samohranilke
Poimenovanje pa ni brez kritik. Nekatere opozarjajo, da položaja ženske, ki ima doma partnerja, vendar ta ne sodeluje dovolj, vendarle ni mogoče povsem enačiti s položajem dejanske matere samohranilke. Samohranilci namreč nimajo drugega starša, s katerim bi se lahko pogajali o delitvi obveznosti, pogosto pa morajo sami nositi tudi večji del finančnega in organizacijskega bremena. Prav zato lahko izraz »poročena mati samohranilka« po mnenju kritikov zmanjšuje težo njihovega položaja.
Po drugi strani izraz očitno nagovarja resnično frustracijo številnih žensk, ki se kljub življenju v partnerski zvezi počutijo, kot da pri vzgoji otrok nimajo pravega partnerja. Prav občutek, da mora ena oseba ves čas skrbeti, načrtovati in opominjati, je eden osrednjih elementov razprav o mentalnem bremenu v družinah.
Matere ne potrebujejo novih etiket, ampak podporo
Vprašanje zato ostaja, ali za takšne družinske odnose res potrebujemo vedno nove izraze. Družbena omrežja so polna izrazov, s katerimi poskušamo poimenovati težave v odnosih, včasih pa lahko z etiketiranjem tudi pretiravamo.
Ne glede na to, ali mu rečemo »poročena mati samohranilka«, »privzeti starš« ali preprosto nepravična razdelitev obveznosti, ostaja bistvo enako: če eden od partnerjev nosi skoraj celotno breme starševstva, medtem ko drugi ostaja ob strani, težave ne bo rešilo novo poimenovanje.
Potrebni so sodelovanje, prevzemanje odgovornosti in predvsem pravičnejša razdelitev dela. Kot ugotavlja tudi Parents, matere v takšnih situacijah ne potrebujejo še ene etikete, temveč predvsem dejansko podporo.
