Prepričanje o tako imenovanem transilvanskem učinku je globoko usidrano v družbi; ankete kažejo, da približno 43 % študentov in celo večina zdravstvenega osebja na urgentnih oddelkih verjame, da polna luna vpliva na človekovo vedenje in počutje.

Znanstveni preboj na tem področju se je zgodil leta 2013, ko je raziskovalna skupina pod vodstvom nevrologa Christiana Cajochena s Psihiatrične klinike Univerze v Baslu v Švici v reviji Current Biology objavila rezultate retrospektivne analize. Kot je poročal Cajochen, so raziskovalci analizirali podatke o spanju 33 prostovoljcev, ki so spali v strogo nadzorovanih laboratorijskih pogojih. Udeleženci so bili izolirani v prostorih brez oken, brez dostopa do telefonov, televizije ali kakršnih koli informacij o času.

Možganska aktivnost, merjena z elektroencefalogramom (EEG), je razkrila, da se je aktivnost možganskih valov delta, ki so potrebni za globok spanec, v dneh okoli polne lune zmanjšala za 30 %. Udeleženci so medtem za uspavanje potrebovali povprečno pet minut dlje, skupni čas spanja pa se je skrajšal za povprečno 20 minut.

Ker udeleženci niso vedeli, da bo raziskava povezana z luninimi cikli, in niso imeli stika z zunanjo svetlobo, so raziskovalci sklepali na obstoj endogenega "cirkalunarnega ritma". Ta notranja biološka ura naj bi pri ljudeh tekla vzporedno s cirkadianim ritmom, podobno kot pri nekaterih morskih organizmih.

Posebnost švedske študije je bila analiza reaktivnosti možganske skorje

Te ugotovitve je kasneje potrdila tudi raziskovalna skupina pod vodstvom Michaela Smitha z Univerze v Göteborgu na Švedskem. Kot je poročal Smith, so udeleženci ob polni luni spali povprečno 20 do 25 minut manj, pri čemer so bili moški močneje prizadeti, saj se je njihov spanec skrajšal za kar 51 minut v primerjavi z običajnimi nočmi. 

Raziskovalci so ugotovili, da je bila občutljivost možganov na zunanje motnje, kot je hrup, največja prav v dneh okoli polne lune, kar nakazuje na povišano kortikalno vzdrženost v tem obdobju. Znanstveniki pa so prišli do nasprotujočih si rezultatov pri preučevanju vpliva na REM fazo spanja, v kateri se pojavljajo najbolj žive sanje.

Medtem ko je Cajochenova skupina poročala o zakasnitvi prehoda v REM spanje ob polni luni, so švedski raziskovalci ugotovili, da se je največji zamik REM faze zgodil ob novi luni, moški pa so ob polni luni dejansko imeli podaljšano REM fazo.

Lahko gravitacijska sila vpliva na spanje?

Povsem drugačno perspektivo ponuja raziskava, ki so jo opravili znanstveniki z Univerze v Washingtonu, Državne univerze Quilmes v Argentini in Univerze Yale. Kot je poročal vodja raziskave Horacio de la Iglesia, so raziskovalci s pomočjo zapestnih merilnikov spremljali spalne vzorce treh skupnosti staroselcev Toba-Qom v argentinski provinci Formosa, ki so imeli različen dostop do električne energije, ter skupine študentov v urbanem okolju Seattla. Pri vseh skupinah so opazili, da so v dneh, ki vodijo do polne lune, ljudje odhajali spat kasneje in spali manj. Čas odhoda v posteljo se je zamaknil za 30 do 80 minut, celotno trajanje spanca pa se je skrajšalo za 20 do 90 minut, pri čemer so najkrajši spanec zabeležili tri do pet dni pred nastopom polne lune.

Kot je pojasnil soavtor študije Leandro Casiraghi, ta vzorec odraža evolucijsko prilagoditev. V naravnem okolju naraščajoča polna luna vzhaja pozno popoldne ali zgodaj zvečer, kar omogoča več naravne svetlobe takoj po sončnem zahodu. Naši predniki so to svetlobo izkoriščali za podaljšanje lova, ribolova ali družabnih aktivnosti. Poleg tega so nekateri raziskovalci izpostavili, da je bila večja budnost ob svetlih nočeh pomemben obrambni mehanizem pred plenilci, ki izkoriščajo mesečino za nočni lov.

Vendar pa de la Iglesia opozarja na dodatno dimenzijo delovanja lune. Kot je poročal na raznih znanstvenih predstavitvah, sinhronizacije človeškega spanca z luninim ciklom v nekaterih primerih ni mogoče pojasniti izključno s svetlobo, saj se vzorci ohranijo tudi ob oblačnih nočeh in v močno osvetljenih mestih. Kot možen mehanizem se omenja lunina gravitacijska sila. Kritiki to teorijo sicer zavračajo z argumentom, da je plimski učinek lune odvisen od razlike v razdalji med bližnjo in daljno stranjo objekta. Gravitacijski privlak lune na človeško telo je zato zanemarljiv, poleg tega pa je gravitacijska sila enako močna ob novi luni kot ob polni luni, čeprav ob novi luni motenj spanja ne beležijo.

Kot alternativna fizikalna teorija se pojavlja vpliv na elektromagnetno polje. Ko luna med svojo orbito prečka Zemljino magnetno repno regijo, kar se zgodi prav v fazi polne lune, se namreč negativno naelektri, kar bi lahko preko zapletenih nevrofizioloških povratnih zank vplivalo na delovanje človeških možganov.

Velik del znanstvenikov ostaja skeptičen

V slovenskem prostoru je prepričanje o vplivu lune zelo izrazito, a kljub temu slovenski strokovnjaki opozarjajo na ločnico med realnimi motnjami spanja in ljudsko folkloro. Kot je poudarila prof. dr. med. Leja Dolenc Grošelj, specialistka nevrologije in evropska strokovnjakinja za medicino spanja z UKC Ljubljana, splošno prepričanje, da luna povzroča hojo v spanju (somnambulizem), nima nobene znanstvene podlage. Ob tem je pojasnila, da se somnambulizem dogaja v prvem delu noči med fazo globokega spanja in je povsem neodvisen od svetlobe. Osebe s to motnjo hodijo tudi v popolni temi ob prazni luni.

Po njenem mnenju je edini realni vpliv lune povečana osvetljenost spalnih prostorov ponoči. Več svetlobe neposredno zavira izločanje melatonina, kar podaljša čas uspavanja in povzroči plitvejši spanec z več prebujanji.