Marjan Pučko, ki je zadnjih enajst let deloval v Župniji sv. Lenart v Slovenskih goricah, odhaja v Ljutomer. Kljub temu da v vseh teh letih nikoli ni mogel in hotel pretrgati vezi s svojo murskosoboško župnijo, so mu Lenartčani prirasli k srcu, marsikaj je tudi postoril v in na farni cerkvi. Pred nedeljsko zahvalno mašo, pri kateri se bodo tamkajšnji verniki poslovili od njega, smo se srečali z njim in v sproščenem pogovoru spregovorili o njegovem otroštvu, mladosti, odločitvi za duhovniški poklic, prihodu in nenazadnje tudi odhodu iz Lenarta. 

Sprejel nas je nasmejan, kar je njegov zaščitni znak, in v športnih oblačilih. Kako tudi ne, ko pa je velik ljubitelj športa - predvsem nogometa in kolesarjenja. Zelo blizu so mu mladi, s katerimi je kot duhovni pomočnik v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru veliko delal. Približal sem jim je tudi z uporabo moderne tehnologije, ki jo je uvedel tudi v ure verouka, v pridige pa rad vključuje športne, predvsem nogometne, primerjave. 

Na škofijsko gimnazijo namesto v Želimlje

Pučko prihaja iz Župnije Kapela pri Radencih. Rodil se je v tipični delavski družini, oba starša sta bila zaposlena, ima še mlajšega brata. Pove nam, da so sicer ob nedeljah hodili k maši, niso pa bili poglobljeno verni. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, od drugega razreda naprej je bil ministrant, srednjo pa na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. "Že v tistem času je bila v ozadju želja po duhovništvu. Moj takratni župnik je hotel, da bi se vpisal v Gimnazijo Želimlje, saj na Kapeli delujejo salezijanci. Tja je celo, ko sem se odločal za srednjo šolo, organiziral romanje. Nato se je v Mariboru odprla škofijska gimnazija, menjal se je župnik, ki pa mi je dejal, naj ne hodim tako daleč vstran od doma. In tako sem pristal na škofijski," nam pove. 

V dijaško semenišče zaradi enega vprašanja

Odločitev, da bo postal duhovnik, je dolgo zorela, precej časa jo je tudi potiskal na stran. Tudi na škofijski gimnaziji ni stanoval v Slomškovem dijaškem semenišču, ampak v dijaškem domu na Teznu. "Potem pa mi je sošolec Goran Merica, ki je bil do zdaj župnik v Ljutomeru, na začetku prvega letnika dejal: »Kaj če bi prišel v dijaško semenišče?« Rekel je, da ni nujno, da greš zato za duhovnika, ampak samo toliko, da preveriš, ali je to res tvoja pot, ker vidim, da se odločaš v tej smeri. Prijateljsko me je povabil in potem sem res 1. decembra, po treh mesecih, prišel tja."

[[image_1_article_90756]]

Bila je tudi kakšna zaljubljenost 

Starši njegovi odločitvi za duhovniško pot nikoli niso oporekali, je pa v času, ko je študentsko delal v podjetju svoje mame od njenih sodelavk slišal stavek: »Kaj delaš svoji mami?«, ki ga je takrat zelo pretresel. Nadaljuje, da se je v času srednje šole se je zgodila tudi kakšna zaljubljenost.

"Duhovniki smo normalni fantje, ki smo imeli v najstniških letih tudi kakšno simpatijo, kakšno ljubezen. Tako kot se ostali odločijo, da se bodo z nekom poročili, tudi mi sprejmemo odločitev, ali nas bolj vleče v zakrament svetega reda, v duhovništvo, ali bomo raje družinski očetje in v tej vlogi pomagali Cerkvi. To je tisto, zaradi česar rečemo, da je duhovništvo poklicanost in ne poklic."

Študij na teološki fakulteti mu je ostal v lepem spominu. Pravi, da je študiral s srcem. Nekoliko težji sta bili prvi dve leti, zlasti pri urah filozofije, potem pa so prišli na vrsto teološki predmeti v povezavi s Svetim pismom. "Ko te neka stvar začne zanimati, te tudi bolj pritegne."

"Trdno sem prepričan, da je vsak človek brez izjeme v svojem bistvu dober, je luč"

Leta 2008 je bil v Murski Soboti, v okviru druge generacije, posvečen v duhovnika, njegovo novomašno geslo je bilo »Vi ste luč sveta«. "Prvo geslo, ki smo ga izbrali skupaj s sošolci, je bilo za diakonsko posvečenje. Takrat smo, ker smo kot diakoni največ oznanjali evangelij, izbrali geslo iz pesmi »Evangelij bom živel, alelujo ti bom pel, zato bom vedno hodil za teboj.« Kasneje pa začneš gledati svoje življenje, iščeš stavke, ki bi te lahko motivirali za naprej. Predvsem v geslu »Vi ste luč sveta« sem videl nekaj, kar je bilo povezano tudi z mojim pogledom na škofa Antona Martina Slomška: Slomškovo dijaško semenišče, Slomškovo bogoslovje ... V geslu sem združil njegovo misel »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike« in vzpodbudo papeža Janeza Pavla II mladim v Postojni »Ne bojte se!« Vsak od nas je namreč drug drugemu luč, če to priznamo ali ne. Res je, da v sodobnem času in hitrem tempu življenja negativne novice hitreje opazimo. Veliko lažje pri človeku naštejemo deset slabih stvari kot pa pet dobrih. Toda če bi vsi najprej iskali dobre stvari pri drugih, bi se marsikatera zgodba - tako v župnijskem, lokalnem kot tudi družbenem življenju - obrnila v drugo smer. Trdno sem prepričan, da je vsak človek brez izjeme v svojem bistvu dober, je luč. Potem pa življenje, grehi in preizkušnje to luč nekoliko zameglijo, tako da ljudje včasih ne znajo pokazati tistega, kar je v njih resnično dobro."

Po štirih kaplanskih letih je postal duhovni voditelj Slomškovega dijaškega semenišča

Pot Marjana Pučko se je nadaljevala s službo kaplana v Beltincih, kjer je bil dve leti, naslednje dobro leto je bil v Murski Soboti, nato v Ljutomeru, po štirih letih pa ga je takratni škof Peter Štumpf seznanil, da v Mariboru iščejo duhovnega voditelja Slomškovega dijaškega semenišča. "V Zavodu Antona Martina Slomška so namreč dijaki iz celotne Slovenije. Škof Turnšek je imel vizijo, da tam ne bi bili samo duhovniki mariborske škofije, ampak celotne metropolije. Tako je bil Jani Družovec iz Svete Trojice kot duhovnik na škofijski gimnaziji, sam sem prišel v dijaški dom, Vlado Bizjak iz celjske škofije pa je bil v bogoslovju kot spiritual. Na ta način sem bil posojen v mariborsko nadškofijo."

[[image_2_article_90756]]

"Delček mene je vedno bil in bo v Murski Soboti, kjer sem bil posvečen. Tam je tista korenina, kjer je Cerkev uradno rekla: »Zdaj si duhovnik.« To se je zgodilo v murskosoboški stolnici. Zato bo povezava z njo vedno ostala. Tako kot z župnijsko cerkvijo na Kapeli, kjer sem prejel krst, birmo in prvo obhajilo. 

Ampak, če govorim o tem, kje deluješ, vedno rečem: svoje želje lahko izraziš škofu, potem pa škof ve, kje te potrebuje. Duhovniki ob posvečenju obljubimo pokorščino in mislim, da je prav, da razumemo to podobno, kot ko generalni direktor podjetja razporedi svoje delavce znotraj podjetja. Tako tudi škof duhovnike razporeja."

Delo z mladimi v zavodu mu ostaja v spominu kot lepo in intenzivno. "Tukaj se je spet pokazalo, da mi je moje novomašno geslo velikokrat prišlo prav. Najstniki namreč vedno iščejo meje - od zaljubljenosti do prvih preizkušenj, tudi kakšnih odvisnosti, sporov, hkrati pa je bilo veliko dobrega in lepega. Velikokrat slišimo »Mladi so nemogoči, z njimi se ne da delati, samo upirajo se ali samo rušijo.« Upam si trditi, da ima vsak mlad človek v sebi neko žilico, neko iskro, ki želi biti samo videna, slišana in opažena. Na kakšen način pride do tega, pa so pri mladostnikih zelo različne poti. Pravim, da je bilo to zelo lepo obdobje, še posebej prva leta, ko sem imel sobo v dijaškem domu med njimi. Bili smo skupaj od jutra do večera."

Prihod v Lenart je povezan s pokojnim Ludvikom Počivavškom 

Prva leta po prihodu v Maribor se je naš sogovornik vsak konec tedna vračal v murskosoboško škofijo. Ker še ni bilo avtoceste, je to pomenilo uro in pol do dve uri vožnje v eno smer, potem pa še enako nazaj. Nakar je Jani Družovec odšel za župnika v Slovensko Bistrico, Pučku pa so dejali, da bo prevzel še škofijsko gimnazijo, kar bi pomenilo, da bi bil prisoten tudi na duhovnih vikendih z dijaki posameznih oddelkov. "Rekli so mi, naj grem v Lenart, da bom bliže Mariboru. To je bilo leta 2015. Do takrat je bil tukaj vedno kaplan, sam pa sem bil prvi, ki je v Lenartu deloval kot duhovni pomočnik tedanjemu župniku Martinu Bezgovšku. Sem sem prihajal samo za vikende, saj je bilo moje osnovno delo v zavodu. V življenje župnije nisem vstopal zelo aktivno ali načrtno. Pri meni je bilo vedno prisotno razmišljanje: »Vse se enkrat konča, šel bom v murskosoboško škofijo, zato se ne bom preveč navezoval na Lenart in si nalagal dodatnih odgovornosti. Sem pa g. Martinu pomagal z vso odgovornostjo pri skrbi za župnijo."

Pučkov prihod v Lenart je povezan z zgodbo prejšnjega kaplana, doktorja Ludvika Počivavška. "Takrat sem bil v Gornji Radgoni kot duhovni pomočnik. Z g. Martinom sva se sredi julija dogovorila, da pridem v Lenart k jutranji maši. Pri tej maši smo bili g. Zanjkovič iz Benedikta, g. Martin in jaz. To je bilo dejansko moje prve srečanje s tukajšnjim župnikom. Po maši so obiskali g. Počivavška, ki je bil takrat v bolnišnici in je naslednji dan tam umrl za rakom. Zato sem si prihod v Lenart še toliko bolj zapomnil. 

Čeprav ni bil kaplan, so ga tako klicali 

Pučko se nadalje spomni besed župnika Martina Bezgovška, ki mu je na nekem kosilu za Cecilijo dejal: »Ti boš pa itak moj naslednik.« Sam si je takrat mislil: »Ne, ne, to ni mogoče. Nisem mariborski duhovnik.« Nakar je prišlo težko obdobje za tedanjega lenarškega župnika. Njegova mama je začela bolehati, od nje se je kmalu tudi poslovil, obenem pa so se pojavile starostne težave. Pri vsem tem pa prvič v življenju ni imel kaplana, ki bi bil ob njem ves čas. "Kljub temu so me ljudje zelo hitro sprejeli za svojega. Zelo hitro so začeli govoriti: »Gospod kaplan, gospod kaplan.« Tudi gospod Martin mi je dejal, naj me tako kličejo in naj jih ne popravljam."

Predstavljal je most do naslednjega župnika 

Pred sedmimi leti pa je prišel škofov dekret, da bo Marjan Pučko imenovan za župnika v Lenartu. Vedel je, da se po sedmih letih končuje njegovo delo v zavodu, pričakoval je, da se bo vrnil v murskosoboško škofijo. Pri vseh pogovorih s škofom je bilo rečeno: »Ti si tako ali tako soboški duhovnik.« "Hkrati sem vedel, da so se začeli pogovori o upokojitvi g. Martina. Nekje po veliki noči, v maju 2019, sem izvedel, da je že sprejel drugo župnijo in da se bo 1. avgusta poslovil. Ker je takrat ravno praznoval 75. rojstni dan, sem mu na skrivaj pripravil praznovanje, saj sem vedel, da odhaja. Konec junija pa me je nadškof Cvikl poklical in mi rekel: »Gospod Martin je bil v župniji 47 let, ljudje so ga zelo vzeli za svojega. Kaj bi ti ostal v Lenartu še kakšno leto ali dve, da bi bil nekakšen most do naslednjega župnika? Bil si z ljudmi štiri leta, lepo so te sprejeli. Vemo, da si iz druge škofije in da ne moreš za vedno ostati. Bi pa bil to za župnijo najmanjši šok. Moj izgovor je bil takrat, da lahko, če se bo s tem strinjal moj škof."

[[image_3_article_90756]]

"Če želim ostati murskosoboški duhovnik, je prav, da se vrnem"

Dogovor je bil, da ostane v Lenartu le eno leto, kar je Pučko ljudem tudi večkrat povedal. "Res pa je, da je bilo moje prvo leto delovanja tukaj zaznamovano s korono. Po prvem letu bi se moral vrniti v soboško škofijo. Takrat sem se zavedal, da bo verjetno prišel še drugi val epidemije. Pri sebi sem razmišljal: »Če se zdaj preselim, se bom od ljudi oddaljil. Jeseni, ko bo spet korona, ali pa pozimi, se bomo ponovno zapirali in oddaljevali.« Zato sem škofu rekel, da bi ostal. Sprva je bil nekoliko presenečen, morda tudi malo nezadovoljen, ker je imel drugačne načrte. Rekel mi je: »Potem pa ostani.« Takrat se je začelo kazati, da bo moje bivanje tukaj trajalo dlje časa. Po koncu epidemije sem ponovno napisal, da bi se rad vrnil. Odgovor je bil približno takšen: »Še vedno si naš duhovnik, vrata naše škofije so ti vedno odprta, vendar ne še letos.« Tako se je potem vse skupaj nadaljevalo vse do letošnjega leta, ko sva se z novim škofom pogovorila in našla rešitev. Mislim, da je pomanjkanje duhovnikov murskosoboški škofiji večje kot v mariborski."

"Če želim ostati murskosoboški duhovnik, je prav, da se vrnem. Duhovnik sem že 18 let. Od tega sem 14 let deloval v mariborski nadškofiji, v soboški škofiji pa sem dejansko deloval samo štiri leta. Zato sem si rekel, da moram ob polnoletnosti svojega duhovništva narediti neki korak. Ne morem ves čas ostajati nekje vmes med dvema škofijama. Zato sem si rekel: »Ali se vrnem, ali pa se inkardiniram v Maribor.« To sta bili dve možnosti. Odločil sem se za prvo možnost."

Najbolj si bo zapomnil obisk relikvij sv. Lenarta 

V obdobju sedmih let, v katerih je Pučko v Lenartu deloval kot župnik, je opravil veliko dela. V sodelovanju z župnijskim pastoralnim in gospodarskim svetom si je zastavil vizijo osnovnih obnov za obdobje petih let. Ker je v župniji dolgo časa tlela ideja, da bi bolje spoznali sv. Lenarta, je najbolj vesel obiska njegovih relikvij in posledično povezanosti z Mednarodnim združenjem sv. Lenarta. V povezavi s tem dogodkom so postavili nov oltar in ambon iz slovenskogoriškega peščenjaka. Še pred tem pa so obnovili celotno kapelo z oltarjem sv. Sebastijana. 

"Prav gotovo je to obisk relikvij sv. Lenarta. Za vsako župnijo so relikvije svetnika, po katerih nosi kraj ime, najpomembnejša stvar. Če sem ljudem uspel približati njega in jim kot duhovnik dati tisto, kar lahko duhovnik največ da -  stvari, povezane s svetnikom, potem sem svoje poslanstvo izpolnil. To ni bil le en dogodek v dveh dneh, ampak plod dolgotrajnih priprav. Že prej smo v cerkvi postavili nov daritveni oltar in ambon, animatorji so pripravili oratorij na temo sv. Lenarta, kot župnijsko občestvo pa smo se vse leto pripravljali na ta dogodek in svetega Lenarta še bolje spoznali. Romanje v Francijo, na njegov grob, je bilo prav tako pomemben del te poti. Za mnoge vernike, ki ne morejo prepotovati 1.200 kilometrov do njegovega groba v Franciji, je bil to trenutek, ko se jim je sv. Lenart približal."

Eden prvih Pučkovih nakupov so bili pametni zasloni za veroučne učilnice, saj je prepričan, da je verouk samo ob tabli na kredo v teh časih nekaj težko predstavljivega. "Z zavoda sem imel izkušnje z dijaki - če jim neko stvar pokažeš s sliko ali videoposnetkom, je bolj zanimiva, jih bolj pritegne in jo lažje razumejo. To velja tudi za verske skrivnosti in vsebine. Zato sem to vključil v pastoralno življenje župnije. Nato smo iskali tudi nove oblike verouka. Veliko časa je bilo namenjenega pogovorom tako s starši kot z drugimi sodelavci, da smo skupaj iskali najboljše poti. Največji izziv je bila seveda korona in različne omejitve, ki so prišle z njo."

Hvaležen je Martinu Bezgovšku in Francu Krambergerju 

Zelo je hvaležen prejšnjemu župniku Martinu Bezgovšku in upokojenemu nadškofu Francu Krambergerju: "Gospod Martin je bil vedno pripravljen pomagati, odgovoriti na vprašanja in razložiti, zakaj se je za določene stvari odločil. Včasih se mi njegova odločitev sprva ni zdela logična, vendar sem jo po njegovi razlagi veliko bolje razumel. Vedno tudi rečem, da je bila moja duhovna opora v ozadju nadškof Franc Kramberger v Domu svetega Lenarta. Če je imel papež Frančišek papeža Benedikta, ki je zanj molil v Domu svete Marte, sem imel jaz tukaj g. Krambergerja v Domu svetega Lenarta. Od prvega dne me je sprejel in podpiral. Resnično si nisem mislil, da bo škof, ki me bo sprejel, nekdo, ki mi bo tako blizu in ki bo kasneje na nek način tudi v položaju, da bom jaz njemu nadrejen kot župnik. Že prvi dan mi je rekel: »Vi ste zdaj moj župnik. Vi morate vedeti, kaj se z menoj dogaja. Če bo kaj narobe, boste vi tisti, ki boste prvi ukrepali.« Za to zaupanje sem mu res hvaležen. Tega zaupanja si nisem jemal kot nekaj samoumevnega."

Šport je vstopno mesto, s katerim se lahko ljudem približaš

"Ne vem, kaj je tipično in kaj ne. Duhovnik mora odgovarjati potrebam časa. Ne v smislu, da bi se mu prilagajal, ampak da v času, ki je zdaj in sedaj, prinaša Kristusa. Dejansko je šport tisto vstopno mesto, s katerim se lahko ljudem približaš na vseh področjih. Vsi čutimo potrebo po gibanju in šport nam prinaša zadovoljstvo. Ljubezen do športa sem prinesel že od doma. S starši smo spremljali vse: od smučarskih skokov in smučanja do uspehov Mateje Svet, Križaja in številnih drugih športnikov. Nogomet in kolesarstvo pa sta mi bila vedno najbližje. Nogomet sem igral, dokler mi tega niso otežile težave s hrbtenico. Zato sem se še bolj posvetil kolesarjenju, saj gre za ciklično vadbo, ki hrbtenico manj obremenjuje. Tako sem začel resneje kolesariti in to mi je ostalo do danes.

Kar zadeva brezstični terminal za darovanje, pa je šlo preprosto za odgovor na želje in potrebe ljudi. Danes veliko plačujemo s karticami. S tem darovanja nismo prav nič okrnili, ampak smo ljudem omogočili, da lahko, če želijo, tudi na ta način povsem legalno darujejo za župnijo."

[[image_4_article_90756]]

Obnova strehe je bila neizbežna 

Še največja obnova, ki je zdaj tudi izvedbeno končana, pa je nova streha na lenarški cerkvi in sanirano ostrešje. Pučko pravi, da so bila ta dela nujno potrebna. Če ne bi bilo tako, bi jih z veseljem pustil svojemu nasledniku. "Tudi škofa sta dejala, da so pogoj, da se vrnem v Mursko Soboto, končana dela. To se je zgodilo. Finančno sicer v celoti še niso pokrita, kar niti ni mogoče, saj sredstev pred tem nismo namensko zbirali. Smo pa do tega trenutka poplačali že več kot polovico del, pa tudi blagajne ne puščamo čisto prazne. Bo pa imel moj naslednik glede strehe mirno spanje. Ne bo v skrbeh, koliko strešnikov je ob vetru znova padlo na tla."

"Tako verniki kot neverniki so me sprejeli medse"

"To bo najtežji odgovor. Ob slovesu bodo, tako kot zdaj, zagotovo pritekle tudi kakšne solze, saj je vsako slovo težko. Tako verniki kot neverniki so me sprejeli medse. Vedno sem se počutil kot del njih. Zato je slovo, četudi je bila to moja želja oziroma dogovor, toliko težje, saj je bilo teh sedem let polnih lepih dogodkov, srečanj in nepozabnih trenutkov.

Vernike in nevernike sem doživljal kot odprte ljudi, pripravljene na pogovor, dialog in iskanje rešitev. To se mi zdi za vsako mesto in vsako župnijo izjemno pomembno - da znamo stopiti skupaj, da kljub različnim pogledom in egoizmom vedno poiščemo tisto, kar je skupno. Pomembno je iskati tisto pozitivno, dobro - ne le tisto, kar koristi posamezniku, ampak kar koristi vsem. Tudi če je bil kdaj kakšen zaplet na gospodarskem ali pastoralnem področju, na primer pri prejemanju zakramentov, trdno verjamem, da dokler se pogovarjamo, lahko najdemo rešitve. To je tisto, kar mi bo od Lenarta ostalo v najlepšem spominu.

Ob tem pa se znova vračam k našemu skupnemu zavetniku, svetemu Lenartu. Sveti Lenart je bil znan kot tisti, ki je odklepal verige. Ko smo bili v Franciji, je škof dejal, da danes sveti Lenart odpira ječe sodobnega časa. Pogosto se namreč znajdemo ujeti v različne stiske, navezanosti ali odvisnosti, pa se tega sploh ne zavedamo. Tako kot je sv. Lenart nekoč pomagal zapornikom do svobode, lahko tudi danes pomaga nam, da se osvobodimo svojih egoizmov, odvisnosti in drugih »verig«, ki nas omejujejo.

Zato upam in želim, da se bo povezanost s svetim Lenartom ohranila tudi v prihodnje. 

Letos avgusta odhajamo na srečanje na Slovaško, prihodnje leto pa bo srečanje v Normandiji v Franciji. Če bo mogoče, se ga bom z veseljem udeležil, saj mi je sveti Lenart v teh letih zelo prirasel k srcu. Kot duhovnik sem poklican, da ljudem po zakramentih in spovedi pomagam do svobode Božjih otrok. Tudi meni sveti Lenart pomaga, da bi bil čim bolj svoboden in odprt človek. To želim tudi vsem tukajšnjim ljudem: da bi znali ohranjati odprtost, medsebojno povezanost in se osvobajati vseh spon, ki nam jih sodobna družba pogosto ponuja kot nekaj privlačnega. Vsekakor pa se bom tudi sam z velikim veseljem vračal v Lenart."

Slovo od Pučka bo to nedeljo 

Slovo ob Marjana Pučka bo to nedeljo, 26. julija, pri zahvalni sveti maši ob 10. uri, po maši sledi druženje v obliki piknika ob cerkvi. Pučko bo v Lenartu maševal do 31. julija, s1. avgustom začne z delom v Ljutomeru. 2. avgusta bo v Lenartu sprejem novega župnika Dušana Todoroviča, dosedanjega župnika v Juršincih in na Polenšaku.