Britanka Sarah Woodland je ljubezen do živali spremenila v nenavaden poklic. S sedmimi miniaturnimi šetlandskimi poniji obiskuje domove za starejše, ustanove za otroke s posebnimi potrebami in vrtce, kjer njeni štirinožni spremljevalci izvabljajo nasmehe, pogosto pa tudi solze. Kot je povedala za Business Insider, se je vse začelo povsem po naključju.

Dva ponija ob poti v službo

Sarah je dolga leta delala kot negovalka konj in skrbela za živali drugih lastnikov. Po pandemiji je med vsakodnevno vožnjo v službo na travniku opazila dva miniaturna šetlandska ponija. Pozanimala se je, komu pripadata, in prosila za dovoljenje za obisk. Nekaj mesecev pozneje sta bila ponija njena, čeprav takrat še ni vedela, kaj bo z njima počela.

Ni želela, da bi živali preostanek življenja preživeli le na pašniku. Najprej je organizirala druženja z otroki, delavnice spoznavanja živali, individualna srečanja in praznovanja. Z jesenjo pa je prišla težava: v mrazu in dežju dejavnosti na prostem niso bile več praktične.

Navdih iz fotografije konja v dvigalu

Rešitev se je porodila, ko je naletela na fotografijo konja v dvigalu. Vprašala se je, ali bi se tudi njeni poniji lahko gibali po stavbah. Najprej je preizkusila, kako se počutijo v zaprtih prostorih, nato pa domu za starejše predlagala poskusni obisk.

Odziv stanovalcev je presegel pričakovanja. Sarah je spoznala, da poniji ponujajo veliko več kot zabavo, saj pri starejših prebudijo močna čustva.

Posebna obutev in poslastica za vsako vožnjo z dvigalom

Štiri leta pozneje ima namesto dveh sedem ponijev, ki obiskujejo domove za starejše, domove za invalide in druge ustanove. Pot ni bila preprosta: vse, od organizacije in rezervacij do izdajanja računov, je morala postaviti sama.

Izziv je bilo tudi gibanje v notranjih prostorih. Kopita so drsela po laminatu, zato je morala poiskati primerno obutev za varno hojo. Na dvigala je živali navajala postopoma in jih za vsak uspešen vstop nagradila s poslastico, da so ostale mirne in sproščene.

Obiski trajajo največ eno uro, saj je dobro počutje živali na prvem mestu. Namesto hitrih srečanj z množico ljudi raje izbere manjše skupine, ki imajo dovolj časa za druženje s poniji.

Smeh, solze in spomini

Kako se bodo starejši odzvali, Sarah nikoli ne ve vnaprej. Nekateri se smejijo, drugi jokajo. Tudi sama ne zna povsem pojasniti, zakaj poniji sprožijo toliko čustev, domneva pa, da k temu pripomoreta njihova majhnost in mladičem podoben videz, ki v ljudeh prebudita posebne občutke in spomine.

Ponije obožujejo tudi otroci, tako v ustanovah za otroke s posebnimi potrebami kot v vrtcih.

Ni najbolj donosno, je pa izpolnjujoče

Sarah priznava, da si nikoli ni predstavljala, da bo to postal njen poklic. Kljub številnim oviram in skromnemu zaslužku delo opisuje kot izjemno izpolnjujoče in ga ne bi zamenjala za nič drugega, poroča Business Insider. Kot pravi, je našla način, kako osrečiti živali in ljudi hkrati.