Vsi delamo napake, izrečemo kaj nepremišljenega ali s svojim ravnanjem koga prizadenemo. Toda med ljudmi obstaja pomembna razlika: nekateri so pripravljeni priznati svojo napako, drugi pa poskušajo odgovornost preložiti na okoliščine ali ljudi okoli sebe. Takšno vedenje se lahko pojavlja v partnerskih odnosih, prijateljstvih, družini in celo na delovnem mestu.
Izogibanje odgovornosti ni vedno očitno. Pogosto se skriva za povsem vsakdanjimi stavki, ki na prvi pogled zvenijo nedolžno. Pomembno pa je razumeti, da posamezna izjava še ne pomeni manipulacije. Veliko več povedo ponavljajoči se vzorci vedenja in pripravljenost posameznika, da prevzame odgovornost za svoja dejanja.
1. »Žal mi je, da se tako počutiš.«
Na prvi pogled se zdi, da gre za opravičilo, vendar je med priznanjem napake in obžalovanjem čustev druge osebe pomembna razlika.
Ko nekdo reče, da mu je žal, ker se druga oseba tako počuti, s tem še ne prizna, da je s svojim ravnanjem prispeval k njenemu slabemu počutju. Pozornost se lahko tako preusmeri z dejanja na odziv prizadetega človeka. Iskreno opravičilo je običajno konkretnejše. Namesto splošnega obžalovanja čustev lahko vključuje priznanje, kaj je posameznik storil narobe, in pripravljenost, da svoje vedenje spremeni.
Seveda lahko tudi ta stavek izraža pristno sočutje. Njegov pomen je odvisen predvsem od okoliščin in tega, kaj mu sledi.
2. »Saj sem se samo šalil.«
Humor je pomemben del odnosov, vendar lahko včasih postane tudi način izogibanja odgovornosti za žaljive besede.
Ko nekdo izreče nekaj bolečega in se druga oseba odzove, lahko svoje besede hitro označi za šalo. Namesto da bi se pogovor osredotočil na to, zakaj je bila izjava prizadeta, se začne razprava o tem, ali ima druga oseba sploh smisel za humor. Posebej problematično postane, kadar se takšno vedenje ponavlja. Posameznik lahko z žaljivimi pripombami prestopa meje, nato pa pričakuje, da bodo drugi njegove besede preprosto sprejeli kot nedolžno zabavo.
Razlika med dobronamerno šalo in poniževanjem se pogosto pokaže prav v odzivu. Človek, ki mu je mar za drugega, bo praviloma pripravljen prisluhniti, če ga je s svojimi besedami prizadel.
3. »Ti si me prisilil, da sem tako reagiral.«
Ta stavek je lahko posebej problematičen, saj odgovornost za lastno vedenje neposredno pripiše drugi osebi.
Res je, da lahko medosebni konflikti sprožijo močna čustva. Jeza, razočaranje in prizadetost so povsem običajni odzivi, vendar čustva sama po sebi ne upravičujejo žaljenja, groženj ali drugih škodljivih dejanj. Ko nekdo trdi, da ga je druga oseba prisilila v določeno reakcijo, lahko ustvarja vtis, da za svoje ravnanje ni imel izbire.
V zdravem odnosu je mogoče hkrati priznati, da nas je nekaj prizadelo, in prevzeti odgovornost za način, kako smo se odzvali.
4. »Vedno iz vsega narediš problem.«
S takšno izjavo se lahko pozornost hitro preusmeri s konkretnega dogodka na značaj osebe, ki je opozorila na težavo. Namesto pogovora o določenem ravnanju se mora prizadeti posameznik nenadoma zagovarjati, zakaj ga je nekaj zmotilo. Pogovor se lahko spremeni v razpravo o njegovi domnevni preobčutljivosti, pretiravanju ali konfliktni naravi.
Besedi »vedno« in »nikoli« sta v prepirih še posebej pogosti, vendar pogosto otežujeta konstruktivno komunikacijo. Posamezen dogodek namreč posplošita na celotno osebnost ali odnos. Če se takšne izjave ponavljajo, lahko človek sčasoma začne dvomiti, ali ima sploh pravico izraziti svoje nezadovoljstvo.
5. »Takšen pač sem.«
Morda eden najbolj preprostih, a tudi najbolj zgovornih stavkov je tisti, s katerim posameznik svoje vedenje predstavi kot nekaj nespremenljivega. Vsak človek ima svoje osebnostne značilnosti, navade in načine odzivanja. Toda osebnost sama po sebi ne pomeni, da se posameznik ne more učiti drugačnega vedenja.
Kadar nekdo stavek »takšen pač sem« uporablja kot odgovor na opozorila o škodljivem ravnanju, lahko s tem sporoča, da se ni pripravljen prilagoditi ali razmisliti o posledicah svojih dejanj. Sprejemanje človeka takšnega, kot je, namreč ne pomeni, da moramo sprejeti tudi vsako njegovo vedenje.
Kako prepoznati razliko med napako in vzorcem vedenja?
Psihologi pri razumevanju medosebnih odnosov poudarjajo pomen širšega konteksta, komunikacije in ponavljajočih se vedenjskih vzorcev. Posamezen stavek še ni dovolj, da bi lahko sklepali o človekovem značaju ali njegovih namenih.
Nekdo se lahko v trenutku jeze odzove obrambno, pozneje pa svoje ravnanje premisli, se opraviči in poskuša napako popraviti. Povsem drugače je, kadar se podobni odzivi ponavljajo, pogovori pa nikoli ne pripeljejo do priznanja odgovornosti ali sprememb.
