Tudi državi na čast je Tadej Toš, vešč in šolan igralec, uprizoril epski šov. Aja, kaj kdo ne verjame, da jeseni spet ne bomo »fsi not«?

Tadej Toš je stopil na oder. Ne da bi v bistvu rekel zdravo, dober večer, čuješ. Ne takoj. Ne on. Ne Toš. On je, kakor se temu reče v teoriji, »in medias res«. Sredi zgodbe. No, zgodbe. Čeprav je tudi to zgodba, seveda je. Državi na čast! Tadej Toš je priletel na oder in, čisto zares, zdeklmairal Zdravljico. Ja, tisto Zdravljico. Prešernovo Zdravljico.

Od prve do zadnje kitice s tisto, ki jo imamo za himno vred. In pokazal, ne, ker je prav, čeprav to tudi, ampak ker preprosto lahko, da je, ne pozabimo, šolan igralec. Dober igralec. Vešč igralec.

Mama morala v šolo

Vprašanje je sicer, koliko bi Toš za to izvedbo dobil pred šolsko tablo. Sam očitno v svojih šolskih časih ne bi prišel niti tako daleč, če pa je pokal štose, kako se pri njih v familiji ni pilo, dokler tega nista uvedla z bratom, če pa so bile tiste flaše tam v omari, kaj boš te gledal, sta vzela martini, ko sta špricala pouk, šla v šolo, se narobe vsedla v klop in je že mama morala v šolo.

Tadej Toš je takšna stalnica na Festivalu Lent, da se lahko njegove nastope na StandUpLentu v Vetrinjskem dvoru razvrstiti tudi po vremenu. Tokrat ni bilo kot predlani, ko je nesramno deževalo, Toš pa je nesramno podaljšal nastop za kaki slabi dve uri. Ne, tokrat je bilo prevroče. O, ja.

Tako vroče, da Toš ni dolgo zdržal v modrem suknjiču in rdeči kravati. Ne pod močnimi reflektorji, ko si je brisal pot s čela in razlagal, da kaka sila mora biti politikom, ko so stalno tako napravljeni. Seveda smo razumeli, da nam za politike itak ni hudo. Se je pa občestvo nasmejalo. O, se je. Kako. Če si koga po nastopu vprašal, kaj mu je bilo najboljše, je samo dahnil: »Fse

Fukjenitis!

Toš se je tokrat, uvodoma, toliko lahko izdamo, pošalil seveda na račun rojstnega dneva države, kjer smo veseli zdaj, kakšne penzije bojo, ker je vedno čez čas še slabše. To je ta toševski »fukjenitis« remi med optimizmom, pesimizmom in realizmom. Pa spomnil je, da je gledal skozi okno, kje je vojna, če je na teveju stalno vojna, zunaj pa nič. On pa, star 17 let, tako fejst zaljubljen, da bi plaval po Dravi. In že takrat nam je, tako Toš, televizija povedala, kaj in kako.

Kot sedaj. Toš je naredil mini eksperiment in vprašal, koliko prisotnih ne verjame, da jeseni ne bomo spet vsi doma. Noben. In režali so se mu, ko je opisoval, kako se je vozil ponoči, po policijski uri domov. In kako bi za vožnjo iz Murske Sobote do Kopra moral plačati za 80 tisočakov kazni. Ker 400 evrov. Po občini. In več kot 200 občin. In nato je nizal in nizal in nizal. Da so se režali, kakor smo videli, še oni, ki niso pravočasno prišli do vstopnic.