Marenda ni modna različica bruncha in tudi ni turistični trik za obiskovalce, ampak stara dalmatinska navada, ki jo je treba doživeti vsaj enkrat v življenju.
Dalmacijo lahko opisujemo z morjem, kamnom, borovci, trdnjavami, otoki in starimi mesti, a kdor jo želi zares razumeti, mora prej ali slej sesti za mizo. Ne nujno v najbolj znani restavraciji, ob najbolj »instagramabilnem« razgledu in ne nujno z jedilnim listom, ki je preveden v pet jezikov, saj je za pristno doživetje včasih dovolj krožnik rib, malo blitve s krompirjem, kos kruha, oljčno olje, nekaj pršuta, kozarec vina in občutek ležernosti, ki vse to poveže.
Prav tukaj, nekako med delom in počitkom, med zajtrkom in kosilom, med vsakdanom in užitkom, živi marenda, dalmatinski obrok, ki ga tujcu najlažje približamo z besedo »brunch«, v resnici pa je veliko starejši in precej manj narejen za fotografijo kot sodobni brunchi z avokadom, penino in popolno svetlobo.
[[image_4_article_88293]]
Španci imajo tapas, Britanci popoldanski čaj, Dalmacija pa marendo. To je primerjava, ki na prvi pogled zveni skoraj preveč lepa, a v bistvu zelo dobro zadene bistvo, saj marenda ni zgolj hrana, ampak družabni trenutek in dokaz, da je mogoče tudi med povsem običajnim dnem ustvariti nekaj, kar ima okus po dopustu. Dalmatinci marendo opisujejo kot nekaj, kar jim je podobno pomembn kot popoldanski čaj Angležem, z njo pa povezujejo tradicijo, ljubezen, druženje in petje … Vtkana je namreč v dalmatinsko zgodovino, pri čemer je bila (in še marsikje je) prisotna doma, na delu, na polju in v konobah.
Marenda ni brunch, čeprav ji včasih tako rečemo
Največja napaka, ki jo lahko naredimo pri marendi, je, da jo prevedemo prehitro. Res je, da jo danes pogosto razlagajo kot dalmatinski brunch, ker tujcu tako najhitreje povemo, da gre za obrok nekje med zajtrkom in kosilom, a marenda v resnici ni trend.
Izvira iz povsem praktičnega življenja in ritma ljudi, ki so zgodaj vstajali, delali na morju, v vinogradih, na poljih, v pristaniščih, v delavnicah ali pri drugih fizičnih opravilih, zato so sredi dopoldneva potrebovali nekaj konkretnega, toplega, domačega in dovolj nasitnega, da so zdržali do konca dneva.
[[image_6_article_88293]]
Zato je lahko marenda zelo preprosta. Lahko gre za sardelo, kruh in kozarec vina. Lahko predstavlja bakalar, če je sezona prava. Lahko so pidoče na buzaro, torej školjke v omaki iz oljčnega olja, česna, vina, peteršilja in drobtin. Lahko je pašticada, če je dan bolj prazničen, lahko je kos ribe od prejšnjega dne, golaž, mineštra, brodet, teletina, jagnjetina z grahom, sipina rižota, pečena tuna z zeljem, ocvrte kozice ali karkoli drugega domačega in lokalnega, kar se skuha tisti dan.
[[image_3_article_88293]]
Marenda je zato najboljša takrat, ko je čimbolj pristna in domača, prav zato pa jo je dobro iskati v konobah, kjer preverimo dnevno ponudbo jedi, jedi, ki so s kredo zapisane na tabli, povprašamo, kaj se tisti dan kuha …
PREBERITE ŠE: VIDEO: Štajerci radi obiskujemo Šibenik, pa znamo uživati tudi v njihovi marendi?
Šibenik je za takšno gastronomijo zelo hvaležna baza
Če je marenda starodavna kulinarična skrivnost Dalmacije, je središče vsega tega gotovo Šibenik, ki je za gastronomsko raziskovanje Dalmacije zanimiv zato, ker ni samo obmorsko mesto s starim jedrom, ampak prostor, kjer se zelo hitro srečajo morje, zaledje, otoki, reke, vinogradi, oljčniki in konobe.
Na eni strani zato najdemo ribe, školjke, hobotnica, lignji, pidoče, brodet, črna rižota in buzara, na drugi strani pršut, sir, jagnjetina, meso izpod peke, domač kruh in bolj krepke jedi zaledja.
Za obiskovalca, sodobnega turista, ki je pravi iskalec raznolikih doživetij, je to zelo praktično. Če bivate v Šibeniku, lahko en dan jeste ribo ob morju, drugi dan zavijete v zaledje po pršut in okus mesa izpod peke, tretji dan greste proti Primoštenu zaradi vina, četrti dan pa v manjšo konobo, kjer marenda še vedno vztraja kot avtentična dnevna navada.
[[image_2_article_88293]]
Kaj naročiti, če želite okusiti Dalmacijo, ne samo poletnega menija
Če želite v Šibeniku in okolici jesti dobro, je najprej koristno pozabiti na idejo, da mora biti vsak obrok velik in razkošen. Dalmacija je pogosto najboljša v preprostih kombinacijah. Dober začetek je hladna plošča z dalmatinskim pršutom, sirom, olivami, domačim kruhom in oljčnim oljem, posebej če ste v zaledju ali v konobi, kjer res vedo, od kod prihajajo sestavine.
Ob morju so logična izbira školjke na brodet, riba na žaru, hobotnica, lignji, črna rižota, blitva s krompirjem in jedi, ki ne potrebujejo veliko razlage, ker največ naredijo svežina, ogenj, olje, sol in roka kuharja.
Pri ribah velja praktično pravilo: vedno vprašajte, kaj je sveže in kakšna je cena na kilogram. Tako se izognete neprijetnemu presenečenju pri računu, hkrati pa dobite boljši občutek, ali je restavracija iskrena. Dobra riba ni nujno poceni, vendar mora biti jasno, kaj naročate. Pri školjkah in buzari se splača vprašati, ali so lokalne in sveže, pri hobotnici izpod peke pa je pogosto potrebna predhodna najava, ker to ni jed, ki se pripravi v petnajstih minutah. Če vam nekdo v konobi pove, da je treba peko naročiti vnaprej, je to praviloma dober znak, ne ovira.
[[image_6_article_88292]]
Med jedmi, ki jih je vredno iskati, so pidoće na buzaru, sardele, inčuni, riba na gradeli, hobotnica v solati, črna rižota, brodet, pašticada z njoki, jagnjetina, teletina ali hobotnica izpod peke, dalmatinski pršut, siri, domači kruh in rožata. Pri sladicah ni treba vedno iskati nečesa spektakularnega, pristno dalmatinskost vam bodo razkrile rožata, fritule, kroštule, mandlji, suhe fige ali preprosta hišna sladica.
Marenda je najboljša, ko ima svoj ritem
Če želite marendo doživeti vsaj približno tako, kot jo razumejo domačini, je ne načrtujte, ko ste že lačni kot volk in bi najraje naročili prvo jed z menija. Marenda zahteva čas. Vaš čas. Lahko je konkretna, lahko je lahka, lahko je podaljšana, lahko se zavleče, lahko je čisto delovna, lahko je skoraj praznična. Njeno bistvo je v tem, da ni samo gorivo, ampak trenutek, da se usedeš, poješ nekaj domačega, spiješ nekaj lokalnega, izmenjaš nekaj stavkov in za kratek čas prekineš ritem dneva.
Zato si zapomniti, da marende ne gre iskati samo v restavracijah, ki jo imajo napisano kot turistično posebnost, saj je pogosto bolj pristna tam, kjer imajo dnevno malico in hišno jed ali kjer se pri snovanju dnevih jedi prepustijo sezonskim okusom s tržnice in navdihu jutranjega ulova.
Turistične organizacije v zadnjih letih marendo vse bolj predstavljajo kot prepoznavno gastronomsko dediščino Dalmacije, med drugim tudi kot obrok, ki simbolizira hedonizem in druženje za mizo, pri katerem je osnovno pravilo preprosto: hrana mora biti dobra, domača in pripravljena z ljubeznijo.
Praktično to pomeni: če vidite, da domačini sedijo ob krožniku enolončnice, ribe ali školjk in da je na mizi kozarec vina, ne komplicirajte preveč. Vprašajte, kaj jedo, saj je marenda obrok, pri katerem se je včasih najbolje prepustiti priporočilu hiše. Če boste iskali samo tisto, kar že poznate, boste jedli korektno, če boste vprašali, kaj je danes dobro, pa boste mogoče dobili točno tisto jed, zaradi katere si boste kraj zapomnili in se povsem zaljubili v Dalmacijo.
[[image_1_article_88293]]
Vino ni dodatek, ampak del zgodbe
Šibeniška regija ima tudi zelo močno vinsko zgodbo, ki jo obiskovalci pogosto premalo poznajo. Pri obroku se zato splača vprašati za lokalna vina, ne samo za generično hišno belo ali rdeče. V šibeniškem območju se pogosto omenjajo sorte babić, debit, maraština, lasina, plavina in druge lokalne oziroma avtohtone sorte, pri čemer ima vsaka svojo vlogo za mizo.
[[image_7_article_88291]]
Babić je vino za tiste, ki imajo radi močnejša, bolj karakterna rdeča vina, in se lepo ujame z mesom, pršutom, pašticado, peko ali bolj konkretnimi jedmi. Debit je po drugi strani nekoliko bolj svež in zelo hvaležen za morsko hrano, školjke, lažje ribje jedi in tople dni.
Saj veste, kam ciljamo … Na to, da ima marenda kot ritual vselej tudi svoj vinski par, pri čemer se tukaj obvezno prepustite občutku in priporočilu domačinov.
Oljčno olje, zelišča in tisto, česar na meniju pogosto sploh ne opazimo
Če se poved za povedjo po malem zaljubljate v Dalmacijo in njeno gastronomijo, vam naj povemo še, da dalmatinska kuhinja ni glasna. Ne temelji na težkih omakah, pretiranem okraševanju ali dolgih opisih, ampak na sestavinah, ki morajo biti dobre že same po sebi, pri čemer se pod rokami lokalnih kuharskih mojstrov najdejo oljčno olje, česen, peteršilj, lovor, rožmarin, kapre, limona, morska sol, domači kruh, blitva, krompir, paradižnik, fige, mandlji, rožiči, sveže ribe in lokano meso.
[[image_6_article_88291]]
Zato pri gastronomskem obisku Šibenika in Dalmacije ni treba, da vsak obrok preseneti z nečim novim, saj je včasih najboljši obrok tisti, ki je narejen tako, kot se dela že dolgo, brez potrebe, da bi ga kdo razglasil za sodobno interpretacijo. Seveda v Dalmaciji obstajajo tudi odlične sodobne restavracije, kreativni kuharji in vinske zgodbe, ki segajo onkraj klasične lokalne konobe, vendar je marenda kot ideja opomnik, da kulinarika ni vedno stvar prestiža. Včasih je stvar časa, družbe, sestavin …
Če Šibenik razumemo kot mesto, iz katerega lahko raziskujemo Krko, Kornate, Primošten, Murter, zaledje in otoke, potem je marenda tista kulinarična nit, ki vse poveže. Španci imajo tapas, Britanci popoldanski čaj, Dalmacija pa marendo – in ko jo enkrat doživite tako, kot je treba … Bo morda postala tudi vaš dnevni ritual.
Namig za obisk Šibenika
Če želite Šibenik in Dalmacijo doživeti drugače, si en dopoldan načrtno rezervirajte za marendo. Ne iščite najlepšega razgleda, ampak dobro konobo, dnevno jed, lokalno vino in mizo, za katero se vam ne bo mudilo. Vprašajte, kaj je sveže, kaj jedo domačini in kaj se danes kuha in zagotavljamo vam, da boste tako ustvarili enega najlepših spominov.
[[image_7_article_88293]]
