Odbila se je od vratnice. Seveda se je. Ko je bilo najbolj napeto. Na takšnih tekmah, na takšen dan, rojstni dan, gre žoga od vratnice v gol. Seveda gre. Ko je rojstni dan, ko je obletnica, ko je jubilej, je očitno drugače. Kot da je bilo vse napisano vnaprej in so se vsi držali scenarija. Še Koprčani, še Dare Vršič. Ampak Maribor je prvič scenarij dejansko privedel do konca, ko je najbolj štelo. In na koncu. Na Bonifiki so vijoličasti na peti tekmi z zasledovalci končno zmagali. Padel je Koper (1:2).

In ko so zmagali, so zmagali kakor ekipa. Ker tako tudi igrajo. In zabijajo. Ker res ni pomembno, kdo zabije, ni floskula. Je tudi statistično potrjeno dejstvo. Pa niso vse gole številke; ko je Jan Repas zabil za zmago, se je pokazal tisti duh, ki je nekje vmes lani zmanjkal. Maribor je zmagal, kakor naj bi zmagovali prvaki. Vsaj jesenski, kar se zdaj vse bolj nakazuje, preden v četrtek v Ljudski vrt pride Mura (in nato za konec jesenskega dela v nedeljo še Aluminij).

1. Najboljši polčas za prvo »resno« zmago

Boljšega prvega polčasa od tega v Kopru vijoličasti letos še niso odigrali. Sploh pa ne proti klubu izpod vrha lestvice. Povrhu s premešano ekipo. In čeprav so v drugem polčasu, kar se jim je dogajalo tako lani kot tudi letos, nerazumljivo in nevarno padli, so iskro z začetka našli in povezali dober začetek s sladkim koncem tekme.

Mauro Camoranesi je naprej naredil sebe nepredvidljivega. Že njegove menjave so… No, dolgo niso. Camoranesiju ni bilo težko postati nepredvidljiv glede na zakoličene postulate dolgoletne mariborske taktike. Toda kmalu je še bolj nepredvidljivo naredil moštvo. Ampak le navzven. Če je sprva delovalo, da se vsi skupaj s postavitvami in nalogami lovijo, se zdaj bolj lovimo vsi z zunanje strani. Kar je dobivalo trpke odgovore, ko res ni šlo in je sistem pogosto pogoltnil idejo. Teorija je bila eno, praksa na derbiju ali Fazaneriji pa drugo. Če ne delujejo vsi členi sistema, potem tudi sistem ne funkcionira. Nikakor. In to ravno proti tistim, ko bi naj Maribor pokazal, kam spada.

Ne tokrat. Camoranesi še naprej poudarja, da zanj šteje ekipa in tokrat mu je znova uspel (en) polčas proti (naj)boljšim, ko je res potreboval celotno ekipo. Maribor pač nima takšnega posameznika, ki bi sam odločil tekmo. Nima Đorđeta Ivanovića (Olimpija), nima Nardina Mulahusejnovića (Koper).

Ne tokrat. Camoranesi še naprej poudarja, da zanj šteje ekipa in tokrat mu je znova uspel (en) polčas proti (naj)boljšim, ko je res potreboval celotno ekipo. Maribor pač nima takšnega posameznika, ki bi sam odločil tekmo. Nima Đorđeta Ivanovića (Olimpija), nima Nardina Mulahusejnovića (Koper). Morda ga sploh ne potrebuje. Kar namreč ima, je ekipa. In ko igrajo tako, kot je v prvem polčasu, lahko tekmece lomi do onemoglosti. Koper se je v prvem polčasu povsem sesedel in veseli so lahko bili, da so prejeli le en gol, ko je zmanjkalo nog, da bi jih podstavili pod huronski strel Blaža Vrhovca.

In ko je kazalo, da se vijoličastem po evrogolu Vršiča ne bo izšlo, je padel gol, kakršen pade, kadar ekipa tako trga in grize. Ravno ko je Mariboru boleče manjkal posameznik, ko je Camoranesi menjal Roka Kronavetra z Luko Uskokovićem, vzel iz igre Rudija Požega Vancaša in ko je padlo marsikaj na ramena Aljoše Matka, je Jan Repas storil skoraj enako kot Vrhovec. Pač. Udaril je. In zabil. Iz ekipe. Za ekipo.

2. Že enajst različnih strelcev

Ko je uvodoma z bombo zabil Blaž Vrhovec, je postal že enajsti nogometaš Maribora, ki je zabil v tej sezoni. Na sedemnajsti tekmi. Kar samo kaže na Camoranesijevo večplastnost in filozofijo ekipnega duha. Saj je bilo že lani skupaj kar 17 različnih strelcev, toda letos gre tudi za to kdaj je kdo zabil. Repas je zabil prvenec že ob točki v Domžalah in zdaj za zmago v Kopru. Zmagoviti gol ima že Matko, enako tudi Kronaveter. Prav tako Jan Mlakar. Nemanja Mitrović je skupaj zabil tri, enega je dodal Špiro Peričić, ki igra, da bi rad prispeval še kakšnega. Še Denis Klinar ima gol, prav tako Felipe Santos.

Za jesenski del, ko je Maribor iskal novo realnost, je to več kot zadosti. Obenem pa ne bodo šle neopazno mimo tudi zapravljene priložnosti: Matko pogosto iz prve situacije ne zabije, tokrat druge priložnosti ni dobil, kakor proti Gorici, medtem ko je Jasmin Mešanović v Kopru nerodno zapravil čisto situacijo za potrditev zmage.

Za jesenski del, ko je Maribor iskal novo realnost, je to več kot zadosti. Obenem pa ne bodo šle neopazno mimo tudi zapravljene priložnosti: Matko pogosto iz prve situacije ne zabije, tokrat druge priložnosti ni dobil, kakor proti Gorici, medtem ko je Jasmin Mešanović v Kopru nerodno zapravil čisto situacijo za potrditev zmage. Za zdaj napad ni pretirano dolžan, se je pa povrhu pokazalo, da ni nobeno zagotovilo za dobro tekmo, če Maribor zabije prvi.

3. Vrhovec: »Gol je treba zabiti!«

Blaža Vrhovca smo v tej sezoni že vprašali, čemu tako rad vseeno pomeri proti golu. Glede nato, da nima prav veliko uspeha. Pet golov je imel doslej na 153 tekmah za vijoličaste. »Če je prostor, udariš. Le dovolj prostora moraš imeti. Gol je pač treba zabiti,« nam je povedal. Kdaj? Po tekmi s Koprom v Ljudskem vrtu (1:1), ko je bil dvakrat blizu s strelom, a premalo natančen. Zdaj mu je le uspelo. In to tako, da je pokazal, kaj vse zna. In zna veliko. Le da spada med tiste, ki res potrebujejo zaupanje in več minut.

Vrhovec je dovolj dolgo v Mariboru (od poletja 2016) in še dlje v slovenskem nogometu (223 tekem), da postaja tisti igralec, ki je skoraj samoumeven v slovenskem prvenstvu, kaj šele v Mariboru. Pa ni. Bori se za minute, ko je vmes že delovalo, da bi moral biti član reprezentance. Vrhovec je na točki kariere, kakršno je imel denimo Damjan Bohar, ki mu je naposled uspel preboj, potem ko je imel tudi dolge tihe mesece.

Vrhovec je dovolj dolgo v Mariboru (od poletja 2016) in še dlje v slovenskem nogometu (223 tekem), da postaja tisti igralec, ki je skoraj samoumeven v slovenskem prvenstvu, kaj šele v Mariboru. Pa ni. Bori se za minute, ko je vmes že delovalo, da bi moral biti član reprezentance. Vrhovec je na točki kariere, kakršno je imel denimo Damjan Bohar, ki mu je naposled uspel preboj, potem ko je imel tudi dolge tihe mesece. Vrhovca je v tej sezoni presekalo ravno, ko je začel že šestič zapored pri Bravu in bil nesrečno izključen (ni edini pri vijoličastih). Ampak zdaj se je vrnil, ko je moštvo to najbolj potrebovalo.

4. Repas je bistvo in težišče

Jan Repas je tip igralca, kakršni ponavadi zrastejo v klubu. No, on ni. Ne v Mariboru. Toda vse od prihoda je pokazal, kaj se je naučil ne le v Caenu, temveč tudi v Domžalah, kjer je tako nezadržno opozoril nase. Repas je ob Ažbetu Jugu nemara ne le najboljša letošnja okrepitev, temveč ena najboljših zadnjih let. Šele zdaj, ko je zabil drugi gol – prvega je za zelo pomembno točko v Domžalah, ko je Maribor še iskal novega trenerja – je tudi uradno postal zgodba. Čeprav je to ves čas bil.

Ponovil je pred tekmo, da se dobro počuti na poziciji, ki je bila tako dolgo ključna – vsaj v eri Zlatka Zahovića. Repas ni igral tako globoko v sredini, raje je bil bližje golu. Ne več. Postal je garač sredine, steber, bistvo.

Ponovil je pred tekmo, da se dobro počuti na poziciji, ki je bila tako dolgo ključna – vsaj v eri Zlatka Zahovića. Repas ni igral tako globoko v sredini, raje je bil bližje golu. Ne več. Postal je garač sredine, steber, bistvo. Povrhu ni bil določen za to pozicijo, temveč izbran. Vendar ne tako, da bi bil žrtvovan ali da bi trpel v tej vlogi. Ravno obratno: Jan Repas je postal definicija sredine, ker sam zmore vse tisto, česar prej drugi skupaj niso. Repas je osnova, težišče, bistvena obramba, ki lahko postane napad.

Sam je poudaril, da mu je dobro delo, ker ni začel proti Gorici, sedem štartov zapored že dolgo ni dal skozi, ampak ko se je spočil, je pokazal (naj)več. Kot je tudi na derbiju, ko je skoraj grizel travo od jeze, ko je padel gol za poraz. Kar kaže na karakter. Četudi ni od tukaj. Gol za zmago je bil vreden jubileja. Bodoče zgodovine.

5. Dare Vršič res rad igra proti Mariboru

Dare Vršič in bivši klubi. No, e, to je zgodba. Ko je šel v Stožice, nazaj, a v vijoličastem, je bilo hudo. Lutka, dres, bakle, kriki. Pa mu je šlo. Obstaja zakon bivšega, ki praviloma ni zakon, prej izjema in vtis, ki nikoli ne more postati zakon. Niti nenapisan. Toda ko gre za Vršiča, je njegov odnos z Mariborom res specifičen. Proti Mariboru je doslej odigral tri uradne tekme. In zabil že štiri gole. Od tega kar tri iz prostega strela in enega iz enajstmetrovke, ko je Juga nasmodil s »panenko«. »Res mi grejo prosti streli proti Mariboru,« je zdaj priznal po tekmi tudi sam.

Maribor ima z Vršičem težave, kakršnih tekmeci niso imeli, ko je Vršič igral v vijoličastem. Ampak to ni glavna težava. Kar skrbi, je to, da bi Maribor moral znati eliminirati takšne težave. Vršič je resda dober, vendar spet ne tako. Mislili so, da bo glavni problem višina Nardina Mulahusejnovića. Pa Camoranesi ni nasedel.

Maribor ima z Vršičem težave, kakršnih tekmeci niso imeli, ko je Vršič igral v vijoličastem. Ampak to ni glavna težava. Kar skrbi, je to, da bi Maribor moral znati eliminirati takšne težave. Vršič je resda dober, vendar spet ne tako. Mislili so, da bo glavni problem višina Nardina Mulahusejnovića. Pa Camoranesi ni nasedel. Že res, da je Mulahusejnović dober strelec, vendar Maribor je imel s Koprom večje težave, če že, po tleh, kjer Stefan Stevanović ni izkoristil, kar je imel. In še bolj njegova menjava Bojan Knežević.

Je pa Vršič skrbno analiziral, zakaj so vijoličasti odnesli vse tri točke: »Maribor je zasluženo zmagal, preveč smo jim dovolili in ko imaš toliko priložnosti, se zgodijo zadetki. Nismo bili dovolj zbrani, padla nam je koncentracija, pustili prostor, ki ga ne bi smeli.« Kar najbrž več kot o Kopru pove o Mariboru.