Ko je Maribor le naposled in nekako, s hitro dosojeno enajstmetrovko le premagal Bravo v Ljubljani (0:1), smo ga smo za igralca tekme. Z razlogom. Lahko bi morda koga drugega, denimo Jana Mlakarja. Ali Jana Repasa. Ampak smo njega. Z razlogom.

Vid Koderman doslej še nikdar ni bil v kadru članskega moštva Maribora. Z razlogom. Najprej, star je komaj 18 let. In že v mladinski ligi ima komaj šest tekem. In še pred štirimi leti je bolj kot na travi za Aluminij precej brcal v dvorani. V futsal ligi je za Ptuj »štepal« gole. In nato presedlal na »veliki fuzbal«. Prišel v Maribor in v U-16 reprezentanco.

S številko 42 na hrbtu

Zdaj pa je, s številko 42 na hrbtu, takoj na svoji prvi članski tekmi pristal vsaj v našem poročilu kot igralec tekme. Zakaj? Ker je pokazal ne le dovolj kvalitete, temveč ravno pravo samozavest. Ne tako, da bi pregorel. In povrhu skupaj s 17-letnim Galom Gorenakom, ki je doslej dobil par minut pod Sašom Gajserjem in o katerem smo že pisali, dokazal, da bistvenih razlik v kadru vijoličastih niti ni. Ne takih, da najstnik na debiju ne bi bil med tistimi, ki so naredili razliko.

Vse, kar smo želeli od mladih, je energija. To smo dobili.
Simon Rožman

Ko je globoko v drugem polčasu krenil pred gol, ne le po levem boku, je trčil v Davida Brekala. Morda naivno, morda zaletavo, ampak ravno dovolj, da je Nejc Kajtazović dosodil enajstmetrovko. Maribor drugače ni našel poti do gola. Vsaj ne uspešno, niti Jan Mlakar, ki je v eni akciji zapravil paket strelov. No, penala ni zapravil. A brez Kodermanovega poguma…

Rožmanovi »mladiči«

»Namenili smo se dati priložnost zelo mladi, neizkušeni ekipi,« je po tekmi pred stadionom v Šiški razlagal Simon Rožman. Na igrišče je poslal ekipo s povprečno starostjo 24,2 let. Za Maribor so to mladiči.  »Od prvega dneva smo se dogovorili, da bodo vsi igralci dobili priložnost. Vse, kar smo danes želeli dobiti od njih, je energija.«

Kdo je Vid Koderman?

Vid Koderman je 18-letni levi bočni igralec, ki je v Ljudski vrt prišel pri 15. letih. Pred tem je igral na Ptuju in v Kidričevem. Pri čemer je na Ptuju igral v futsal ligi, v Kidričevem pa pri Aluminiju. Za Maribor igra od 15. leta, doslej je odigral 27 tekem v kadetski ligi in zgolj šest v mladinski. Je pa sicer zaigral tudi za slovensko reprezentanco do 16 let, za katero je zbral 4 nastope.

Rožman je torej zgolj storil to, kar ga je pospremilo kot kompliment ob prihodu v Ljudski vrt. Saj je znan kot zagovornik mladih. Človek z lastno vizijo in drznostjo. Kar je storil v Šiški, je bilo drzno. Morda celo predrzno. Šest menjav v prvi postavi? Odločil se je, da napake iz torkovega kislega poraza z Domžalami, ko je Maribor »pokasiral« tri gole do polčasa (1:3), pač ne bo ponovil.

In je tvegal. In zmagal. Ne le prvič na tretji tekmi kot trener vijoličastih. Zmagal je, ker ni okleva in stavil le na menjave, kar je zaznamovalo Sergeja Jakirovića, ali obračal vse takoj na glavo, kot je poskušal Mauro Camoranesi. »Dogovorili smo se za to strategijo. Nekorektno bi bilo dati fante v vodo, bomo pa razmišljali v tej smeri, ker imajo dobro mentorje. Ta energija in želja sta me zadovoljili.«

Prava mera potrpežljivosti

Rožman je pohvalil delo nogometne šole, kjer Maribor praviloma beleži zelo dobre in konstantne rezultate, ki pa se zelo redko prelevijo v imena, ki bi se prebila do prve ekipe. »V zgoščenem ritmu smo stavili na mladostno energijo, v nogometni šoli se dobro dela, kar sta Vid in Gal s svojim nastopom potrdila ter upravičila zaupanje. Za vključevanje mladih velja, da bo ob vzponih tudi veliko padcev, zato bo nujna prava mera potrpežljivosti.«

Najmlajši debitant ostaja Petar Stojanović
Vid Koderman je precej mlad, a še zdaleč ne najmlajši. Že Gal Gorenak je letos bil mlajši, ko je proti Kopru debitiral, ko je bil star 17 let, 4 mesece in 15 dni. Najmlajši pa še naprej ostaja Petar Stojanović, ki je 25. marca 2012 debitiral ob starosti 16 let, 5 mesecev in 18 dni. 

Ampak tudi v Šiški je še tak zasuk komaj zadoščal. Komaj. Bravo je bil četrtič v gosteh še tretjič težek zalogaj. Le v Stožicah, kjer je bila lanska julijska tekma, je šlo zlahka (0:3). V Šiški pač ne. Lahko bi se končalo tudi drugače. Že na Rožmanovem debiju pri Aluminiju (0:0) bi se lahko, takrat je Marcos Tavares (izplen enajstmetrovk 8:7) penal zapravil. Jan Mlakar (v Šiški je zadel šesto enajstmetrovko v karieri, zgolj 2 je doslej zgrešil, a še nobene za Maribor, ta je bila njegova druga) ga ni.

Če ne bi Koderman tako rinil… »Vesel sem predvsem za njegovo samozavest, kako je reagiral v tej situaciji. Vesel sem tudi za realizirano enajstmetrovko, ki smo jo imeli tudi v Kidričevem, pa je nismo zadeli. Tiste tri točke se nam kar poznajo.«

Za Grabića to ni bila enajstmetrovka

Ampak ko smo vprašali Dejana Grabića, študioznega in sposobnega ter vselej odkritega trenerja Brava, kako komentira dosojeno enajstmetrovko, je pomislil, nato pa rekel: »Ja… Ni je bilo, ne?« In nato poudaril, kar trenerji ponavljajo že nekaj sezon, da sodniki razlagajo eno, ko pridejo na seminarje v klube, v praksi pa se nato dogaja drugo.

Za vijoličaste sicer zelo dobra tekma Kodermana in prav tako Gorenaka, ki je na sredini deloval varno in aktivno, pri čemer se je na tej tekmi precej več lahko naučil od Jana Repasa kot Aleksa Pihlerja, zdaj pomeni dvoje.

»Mladi bodo dobili podporo, ta nastop je spodbuda za Kodermana in Gorenaka, prav tako za ostale fante in na tej poti bomo vztrajali,« je prva ugotovitev, ki jo ponuja Rožman. Mladi bodo res dobivali priložnosti. Vsi v kadru. Rožman si ne kupuje miru s tem, da napoveduje, kako bodo vsi dobili priložnost, potem pa bi požrl besedo. Druga pa velja za vse tiste, ki se bodo morali kljub renomeju, izkušnjam, močnejši pogodbi boriti za minute. Kar je prav. Maribor nima kadra, kjer bi številni imeli zagotovljeno mesto v ekipi.

Poznalo se je, da se ni poznalo

Najbolj se je v Šiški namreč poznalo to, da se pravzaprav prav nič ni poznalo. Ne odsotnost Roka Kronavetra, ki mu je klub podaljšal pogodbo. Noben od trojice v torek poškodovanih ni bil v mislih.

“Težak je vijoličasti dres obleči v situaciji, v kateri smo se znašli.”
Simon Rožman

Ne Ignacio Guerrico, ki v štirih polčasih ni pokazal toliko, kakor Koderman v dveh. Ne Martin Milec, ki se je resda vrnil po dolgi odsotnosti, a nima strelov, kakšne vsaj ponudi Denis Klinar. Niti ni bil pogrešan Blaž Vrhovec, čeravno je Bravo stiskal, dušil in zapiral sredino. Andrej Kotnik je prinesel dinamiko, nekaj tudi Felipe Santos. Ampak nihče od naštetih ni izstopal. Rožman zato še vedno ve, da je ogromno za postoriti. “Težak je vijoličasti dres obleči v situaciji, v kateri smo se znašli.”

Pride do nepotrebnega stresa 

Nikakor pa trener ne more skriti razočaranja ob hudih individualnih napakah. Samo nekonkretnosti Milana Tučića se lahko vijoličasti zahvalijo, da Bravo ni zadel. Ena nespametna podaja Pihlerja je ponudila priložnost tekme. Luka Uskoković jo je prekleto dobro odnesel, da je sploh lahko dokončal tekmo, saj je Kajtazović spregledal in preslišal opozorila, ko je vlekel Tučića za dres kot zadnji mož, ob tem da je že bil kaznovan z rumenim kartonom. Ilija Martinović je občasno povsem iz pozicije in tudi Ažbe Jug že dolgo ne deluje ne varno ne suvereno.

»Zelo hitro pride do nepotrebnega stresa. Ne odreagiramo, kot bi si vsi skupaj želeli. Verjamem, da bo z zmago ta stres manjši.« Ni pa to zmaga, po kateri bi se veliko govorilo in hvalilo. Še mladih ne. Le spodbuda. Zmaga pri šestouvrščenemu Bravu, ki še ni povsem podpisal sezone, bi pač morala biti standard za vijoličaste. Ne presežek. »Vsak trener je zadovoljen po zmagi, želim si jih čim več, ni to moja zmaga, ampak ekipe in kluba. Imamo ogromno dela še in stvari. Velik izziv nas čaka.«

Najprej že v torek v Domžalah, kjer bo edina tekma četrtfinala. Rožman odkrito želi lovoriko, ki so ga nazadnje osvojili pred petimi leti. Zatem pa v soboto še tretje gostovanje pri Celju, ki se krčevito bori za obstanek. Maribor še pogleduje k naslovu, zdaj ima štiri točke zaostanka za Olimpijo, ki pa danes še igra pri Muri.