V začetku aprila je v organizaciji Ministrstva za vzgojo in izobraževanje potekala nacionalna konferenca Krepitev in evalvacija kakovosti v sistemu vzgoje in izobraževanja – KEKS, na kateri je bilo v celoti predstavljeno tudi Nacionalno poročilo o kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. Poročilo potrjuje, da ima slovenski izobraževalni sistem več pomembnih prednosti, učenci in učenke pa dosegajo stabilne in mednarodno primerljive rezultate.

Razkrilo pa je zastrašujoč trend, v zadnjih letih namreč prihaja do upada bralne, matematične, naravoslovne, računalniške in informacijske pismenosti ter državljanske vednosti, povprečni dosežki na omenjenih področjih pa so ob koncu obveznega izobraževanja celo najnižji doslej. Kot pravi mag. Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, zadnje poročilo za šolnike ni nobeno presenečenje, saj so nacionalni preizkusi znanja ta trend začeli kazati še pred mednarodnimi primerjavami.

Brez muje se še čevelj ne obuje

"Naši učenci večinoma še vedno, glede na ostale države, dosegajo nadpovprečne rezultate. Zaskrbljujoč pa je upad, torej, da smo padli nazaj na nivo leta 2006, od takrat naprej so se do Covida rezultati nenehno izboljševali," pove Miheličeva in doda, da je treba trend za začetek ustaviti, nato pa ponovno preokreniti v pozitivno smer. "Že pred Covidom smo začeli opozarjati na to, za kar menimo, da je srš tega problema, torej, pričakovanje, da se bodo otroci naučili brez muje in kakršnegakoli truda," pojasni.

"Tudi kolo smo se naučili voziti na način, da smo sedli na kolo in prevozili toliko in toliko kilometrov, da smo potem lahko rekli, da znamo voziti kolo."

Danes namreč vlada prepričanje, da mora šola biti otrokom prijazna in ne sme povzročati nobenih stisk. "Sama trdim, da je otrokom res prijazna šola tista, ki otroka nenehno poriva do meja njegovih zmožnosti in včasih še malo čez, da otrok napreduje. Seveda z vso pedagoško občutljivostjo, da otroku pomagamo, da občuti svoj uspeh, oziroma, da mu pomagamo, da ga doživi brez občutka nesposobnosti ali česar koli drugega. Otrok je center učenja in bi to tudi moral biti. Ne pa, da odrasli odkrivamo toplo vodo, kaj bomo naredili, da bodo otroci več in bolje znali," razloži sogovornica.

[[image_1_article_87674]]

Problem torej ni v otrocih, temveč v družbi. Ta namreč pričakuje, da bo šola otrokom prijazna na način, da otrokom ne bo treba nič narediti. "Pri tem pozabimo, da mora človek zato, da doživi uspeh, vložiti nekaj truda. In otrok, ki vloži trud v učenje, lahko dejansko doživi občutek ugodja, zadovoljstva, si izboljša samopodobo s tem, ko sam doseže napredek in ugotovi, da zmore. Seveda ob pomoči občutljivih učiteljev, ki vedo, kako ravnati z otroki, ter skrbnih staršev, ki se do otrok ne vedejo helikoptersko, temveč jim zaupajo, da zmorejo," doda.

Učenje je zgolj uporaba bralne pismenosti

Upad je viden na več področjih, od bralne, matematične, naravoslovne, računalniške in informacijske pismenosti do državljanske vednosti. To je v bistvu precej razumljivo, saj so vsa področja med sabo povezana, še posebej pa se navezujejo na bralno pismenost, ki jo otroci zelo težko dosegajo. "Vsi poznajo vse črke in jih znajo med seboj povezati, ampak so bralno nepismeni. Niso zmožni prebrati več kot ene vrstice, da bi tudi razumeli, kaj so prebrali, ker je za to potrebna koncentracija, parafraziranje prebranega in podobno," izpostavi Miheličeva. Ob tem doda, da učenje pravzaprav ni nič drugega kot uporabna bralne pismenosti. 

"Veliko ljudi si pod 'bralno pismenostjo' predstavlja poznavanje črk in povezovanje le teh v besede, vendar to ni res. Bralna pismenost pomeni poglobljeno razumevanje prebranega, to pomeni, da razumemo, kaj smo prebrali, ter, da znamo obnoviti svojimi besedami to, kar smo prebrali, kar je pa že proces učenja," objasni Miheličeva.

Ravno zaradi te medsebojne povezave je težko govoriti o posameznih področjih, ki bi izstopala glede upada znanja, gotovo pa je raven bralne pismenosti najbolj zaskrbljujoča. Slovenski učenci sicer znajo dobro memorirati in reproducirati znanja, slabši pa so na področju ustvarjalnega mišljenja. "Tukaj bi se pa spet vprašala, kako smo do tega prišli, kakšne vrste je naša šola, kaj naši učitelji zahtevajo od otrok. Tukaj kažem s prstom tako na starše, kot na učitelje, in, če hočete, seveda na nas, ravnatelje, saj smo mi odgovorni za delo učiteljev," pove.

[[image_2_article_87674]]

"V družbi vlada splošno nezaupanje, do vseh in vsakogar - novinarji ne znate pisati, učitelji ne znamo učiti, policisti ne znajo delati reda, sodniki ne znajo soditi, trgovka ne zna dobro prodajati in podobno. Ob vsem tem splošnem nezaupanju smo se podprli z obilico zakonov in pravilnikov, ki znotraj tega dušijo ustvarjalno delo učitelja. Kako naj neustvarjalen učitelj uči ustvarjalnosti svoje varovance," se sprašuje sogovornica in poudarja, da je prostora za izboljšanje veliko. 

Če imajo starši res radi svoje otroke, naj bodo zahtevni do njih

Učenci že v osnovni šoli naloge prepuščajo umetni inteligenci, a imajo smolo, saj učitelji zelo hitro prepoznajo, če gre resnično za otrokov izdelek. "Otroci kot zelo iznajdljiva, radovedna bitja seveda segajo po tem in iščejo bližnjice. In prav je tako, otroci morajo biti radovedni in optimizirati svoje življenje," komentira Miheličeva. Kot pravi, pa ne gre zgolj za pomoč umetne inteligence, velikokrat namreč namesto otrok izdelke naredijo starši. S takšnim početjem ter pretirano zaščitniškim (helikopterskim) obnašanjem pa jim naredijo več škode kot koristi.

"Če imajo starši res radi svoje otroke, potem naj bodo zahtevni do njih. Ne zahtevni v smislu, da bodo izpolnili vse ambicije, ki jih starši niso dosegali. Ampak, če učitelj v šoli reče, da mora otrok čez vikend za domače branje prebrati knjigo, ki ima 20 strani, potem pač morajo starši vztrajati, da to otrok naredi."

S pretirano popustljivostjo ne bodo koristili otrokovemu učnemu napredku. "Če imajo starši otroka res radi, potem naj spoštujejo učitelje, naj zaupajo otroku, da zmore bistveno več, kot pokaže, pa se bo tudi njegov napredek izboljšal," pojasni sogovornica. V kolikor menijo, da učitelj otroku dela krivico, naj se pridejo v šolo pogovorit, ne kregat. "Enako seveda velja za nas učitelje, ko nam starši povedo, da je otrok v stiski. Prav je, da šolniki slišimo, kaj nam starši povedo, da se odrasli slišimo in poiščemo najboljšo rešitev za otroka, ki jo bo potem v končni fazi izpeljal sam, seveda z našo podporo," doda.

"Želim si, da bi družba spet spoštovala poklic učitelja. Sama vedno ponosno povem, da sem učiteljica, in ponovno bi bila učiteljica," še pove. Pomembnost učiteljskega poklica namreč velikokrat zanemarimo oziroma se je sploh ne zavedamo. Poleg spoštovanja šolnikov ter njihovega dela pa je seveda zelo pomemben tudi odnos do otroka in njegovega napredka. Otroke je treba spodbujati in se veseliti njihovih uspehov, ne pa delati namesto njih - le tako bo njihovo znanje resnično napredovalo.