Ministrica Polona Rifelj o življenju brez partnerja: »Delala sem več služb, da sva s hčerko preživeli«

Ministrica za okolje in prostor Polona Rifelj je v Podcastu24 spregovorila tudi o manj znanem delu svojega zasebnega življenja. Razkrila je, kako je kot mama samohranilka usklajevala materinstvo in delo, včasih opravljala več služb hkrati, ter opisala, kako je njena hčerka sprejela odločitev, da vstopi v politiko.

V pogovoru ni ostala le pri političnih temah, temveč se je dotaknila tudi zahtevnih življenjskih obdobij, ki so zaznamovala njeno družinsko življenje.

Hčerko je vzgajala sama, zaradi dela sta se večkrat selili

Rifljeva je hčerko vzgajala kot mama samohranilka. Z njenim očetom sta se namreč razšla, ko je bila deklica še dojenček. Njeno zgodnje otroštvo je zaznamovalo pogosto seljenje, različne zaposlitve in tudi daljše odsotnosti zaradi službenih misij v tujini.

Ko je bila hčerka stara pet let, je Rifljeva delala na misijah v Jemnu, na Zahodnem bregu, v Nigeriji, Sierri Leone, Bangladešu in Kambodži. V tem času je bila deklica pogosto v varstvu pri babici ali drugih sorodnikih.

»Živeli sva sami in dostikrat je bila v varstvu pri moji mami, včasih tudi pri sorodnikih,« je pojasnila. Ob tem ocenjuje, da je hčerka kljub zahtevnim okoliščinam odrasla v stabilno osebo z zdravimi vrednotami in delovnimi navadami.

»Če je bilo treba, sem delala tudi več služb«

Ministrica meni, da slovenski sistem do mater samohranilk ni vedno pravičen. Kot primer je izpostavila dohodninsko olajšavo za otroke, ki jo lahko uveljavljajo tudi očetje, ne glede na to, ali plačujejo preživnino.

Sama se je morala za finančno varnost družine večkrat znajti po svojih najboljših močeh. Delala je več služb, kot samostojna podjetnica pa je morala občasno tudi bolno hčerko vzeti s seboj v službo.

»Konec koncev nisem ničesar podedovala, vse sem si morala ustvariti sama. Na kredit sem si kupila stanovanje, kljub temu da sem bila mama samohranilka,« je povedala.

Izkušnja jo je, kot kaže, oblikovala tudi pri odnosu do dela in odgovornosti. Pravi, da ni naklonjena izgovorom, da se nečesa ne da doseči, saj je sama dokazala, da je mogoče premagati tudi zelo zahtevne okoliščine.

Hčerka je nasprotovala njenemu vstopu v politiko

Ko je prejela povabilo predsednika vlade, naj prevzame ministrsko funkcijo, odločitev ni bila preprosta. Rifljeva priznava, da se je zavedala velike odgovornosti, ki jo prinaša vodenje ministrstva, zato je pred sprejemom ponudbe tudi precej premišljevala.

Nad njeno odločitvijo sprva ni bila navdušena niti hčerka. »Mami, ali je tega tebi treba? Prosim, če me imaš rada, ne iti v to,« se spominja njenega odziva.

Kljub začetnim pomislekom pa ji je hčerka pozneje izrazila podporo. Ministrica jo opisuje kot pomembno oporo v svojem življenju in osebo, na katero se lahko vedno zanese.

Ministrski položaj posega tudi v družinsko zasebnost

Rifljeva se zaveda, da je usklajevanje zahtevne kariere in družinskega življenja težko, še posebej za ženske na izpostavljenih položajih. Po njenem mnenju politična funkcija prinaša tudi odpoved delu zasebnosti, saj medijska izpostavljenost pogosto ne prizadene le politikov, temveč tudi njihove družinske člane.

Povedala je, da se njena hčerka ne želi izpostavljati kot ministričina hči. Tega ni želela niti v času, ko je Rifljeva opravljala druge vodstvene funkcije.

»Vemo, kakšna je slovenska družba, takoj pridejo drugačni pogledi in odnos do otrok,« je opozorila.

Kot poudarja, mora ženska, ki se odloči za zahtevno poslovno ali politično pot, računati tudi na to, da bo morala del svojega zasebnega življenja postaviti na stranski tir.