Družbena omrežja so postala nepogrešljiv del našega vsakdana, vendar vse glasneje odmeva vprašanje, kako vplivajo na otroke in mladostnike. Evropska komisija je s predlogom novega zakonodajnega akta EU KIDS ACT odprla razpravo o strožjih starostnih omejitvah in večji zaščiti otrok na spletu.

Toda zakaj je telefon tako težko odložiti tudi, ko vsebina ni več posebej zanimiva? In zakaj je neprestano brskanje po družbenih omrežjih tako škodljivo za nas?

Evropska komisija predlagala omejitev uporabe družbenih omrežjih za otroke

Septembra je Evropska komisija predlagala nov zakonodajni akt (EU KIDS ACT), ki bo veljal za vse spletne storitve, ki jih uporabljajo mladoletniki, vključno z družbenimi omrežji, spletnimi igrami ter klepetalnimi boti.

Predlog predvideva, da bo dostop do družbenih medijev temeljil na starosti, pri čemer otroci, mlajši od 13 let, ne bodo imeli dostopa do storitev, še vedno bodo sicer lahko uporabljali prilagojene storitve izmenjave videov prek računa v upravljanju starša ali skrbnika, starejši od 15 let pa bodo lahko odprli in upravljali svoj račun na družbenih medijih.

Otroci, stari med 13 in 15 let, bodo lahko uporabljali družbene medije, vendar preko t. i. mini računa, ki ga upravlja starš ali skrbnik, vendar z omejenimi funkcijami in ne več kot 1 uro na dan.

Prav tako bodo spletne storitve, ki jih uporabljajo mladoletniki, morale privzeto zagotavljati večjo zaščito, kar med drugim vključuje prepoved neželenega stika s tujci in omejevanje funkcij, ki lahko spodbujajo prekomerno uporabo, kot so neskončno brskanje (scrollanje) oziroma gledanje videev in potisna obvestila v času nočnega počitka. Ob odprtju novega računa na družbenih omrežjih ali pred nalaganjem aplikacije na telefon bodo platforme morale preveriti starost uporabnika.

Uvedba starostne meje bi družbi poslala pomemben signal

Podjetja, kot je Meta (pod katero spadata tudi Instagram in Facebook), je EU torej pozvala, naj spremenijo lastnosti, ki njihove aplikacije delajo tako zasvojljive za uporabnike. Z odločitvijo se strinjajo tudi strokovnjaki s področja, med drugim mag. Maja Maraž, dipl.biopsihologinja, mag.zakonskih in družinskih študij z zaključeno spec. iz zakonske in družinske terapije s Psihološkega raziskovalnega inštituta: "Pozdravljam odločitev EU, saj gre za priznanje, da funkcije, kot so neskončno podrsavanje, samodejno predvajanje in visoko personalizirani algoritmi, niso naključne, temveč namensko oblikovane tako, da nas čim dlje zadržijo na platformi."

Meni, da bi morala enaka pravila veljati za vse aplikacije, vključno s TikTokom, saj ta med mladimi velja za še posebej zasvojljivo prav zaradi kratkih, hitro menjajočih se videov, ki dopaminsko zanko sprožajo še intenzivneje kot statične objave. Ob tem poudarja, da bi morala regulacija biti enotna za celotno panogo, sicer bodo uporabniki le prehajali na tiste platforme, ki omejitev nimajo.

"Gre za pomemben korak k temu, da odgovornost za zasvojljivost ne bo ležala zgolj na posamezniku, temveč tudi na tistih, ki takšne sisteme načrtujejo," dodaja k odgovoru.

Nekatere države so se že odločile za prepoved uporabe družbenih omrežij otrokom, ki ne dopolnjujejo določene starosti. Kot pojasnjuje Maraž, bi bila uvedba take omejitve smiselna tudi pri nas, saj so možgani v otroštvu in zgodnji adolescenci še v intenzivnem razvoju, predvsem predeli, ki so zadolženi za nadzor impulzov in presojo tveganj.

"Nekatere države, na primer Avstralija, so mejo postavile pri 16 letih, kar se mi zdi razumna starost, saj takrat otrok že razvije nekaj več samoregulacije in kritične presoje vsebin. Pomembno pa je razumeti, da prepoved sama po sebi ni čarobna rešitev – mora jo spremljati tudi izobraževanje otrok in staršev o zdravi rabi zaslonov, sicer mladi le poiščejo obvode. Kljub temu bi jasna starostna meja poslala pomemben signal, da družba prepoznava tveganja teh platform za mlade," dodaja.

[[image_1_article_93038]]

Težko prenehamo, tudi ko vsebina ni več posebej zanimiva

Mnogi se zavedajo, da je nenehno "scrollanje" (drsenje, brskanje) po telefonu oziroma t. i. doomscrolling škodljivo, a ne vedo, zakaj. "Doomscrolling je škodljiv, ker možgane spravlja v stanje stalne budnosti in blage tesnobe, saj nenehno iščemo nove, pogosto negativne informacije, ne da bi dosegli občutek zaključka ali rešitve. To vodi v kronično aktivacijo stresnega odziva, kar se kaže v utrujenosti, razdražljivosti, slabšem spancu in težjem koncentriranju," pojasnjuje Maraževa.

Prav tako nas takšno brezciljno "scrollanje" odteguje od pravih aktivnosti in stikov, ki dejansko pozitivno napolnijo našo psiho in dušo.

Razlog, zakaj se nikakor ne moremo odlepiti od telefona in nenehno iščemo nove objave, videe in fotografije, je povezan s hormoni: "Vsakič, ko odkrijemo novo, zanimivo ali presenetljivo vsebino, možgani sprostijo majhen odmerek dopamina, ki je povezan s pričakovanjem nagrade, ne le z užitkom samim." Aplikacije ponujajo neskončen tok novih dražljajev, s čimer se ustvari t. i. dopaminska zanka – vsak "scroll" prinaša možnost nečesa novega, kar nas žene v naslednji "scroll", podobno kot pri igralnih avtomatih.

"Ta mehanizem je izjemno učinkovit prav zato, ker nagrada ni predvidljiva, kar možgane spodbuja k iskanju še bolj intenzivno kot stalna nagrada. Posledica je, da težko prenehamo, tudi ko vsebina sama ni več posebej zanimiva ali koristna," dodaja Maraževa.

[[image_2_article_93038]]

Previsoka stimulacija dopaminskega sistema vodi v dopaminsko izgorelost

Previsoka in prepogosta stimulacija dopaminskega sistema je za nas lahko celo škodljiva, saj se možgani sčasoma privadijo na visoko raven dražljajev in za enak občutek zadovoljstva potrebujejo vedno močnejše ali pogostejše spodbude.

"Dolgoročno to lahko vodi v otopelost za vsakodnevne, manj intenzivne vire veselja, kot so pogovor, branje ali sprehod, kar imenujemo tudi dopaminska izgorelost," dodaja Maraž. Zasvojenost z digitalnimi vsebinami je torej resnična in priznana težava, ki jo lahko obravnavamo podobno kot druge vedenjske zasvojenosti.

Dopamina pa nam lahko v telesu tudi primanjkuje - to se kaže predvsem kot izguba motivacije, apatija, težave s koncentracijo in občutek, da nas stvari, ki so nas prej veselile, ne zanimajo več.

Kot pravi sogovornica, lahko pri mladih, ki so navajeni na stalno visoko stimulacijo z zasloni, po prenehanju uporabe začasno opazimo podobne znake, torej dolgčas, nemir in nezanimanje za "počasnejše" aktivnosti.

[[image_3_article_93038]]

"Dopamin je nevrotransmiter, ki nam pomaga uravnavati motivacijo, pozornost, gibanje in občutek zadovoljstva ob doseženih ciljih – je torej ključen za to, da si sploh želimo nekaj narediti. Na zdrav način ga lahko dvigujemo z gibanjem, predvsem aerobno vadbo, s kakovostnim spancem, uravnoteženo prehrano ter z aktivnostmi, ki prinašajo dolgoročno zadovoljstvo, na primer učenjem novih veščin ali doseganjem manjših ciljev."

Maraž ob tem dodaja, da je pomembna tudi socialna povezanost, saj pristni stiki in objemi spodbujajo sproščanje dopamina in drugih "hormonov ugodja", kot je oksitocin. "Ključ je v raznolikosti in postopnosti, ne v enkratnih močnih dražljajih, kot jih ponujajo zasloni," pojasnjuje. 

Družbena omrežja tako niso le vprašanje časa, ki ga preživimo pred zaslonom, temveč tudi načina, kako dejansko vplivajo na naše možgane in vsakodnevne navade. Pri otrocih je zato še posebej pomembno, da se poleg jasnih pravil in omejitev spodbuja tudi uravnotežena in nadzorovana raba digitalnih vsebin.