Na mariborskih trgih in ulicah so se v teh dneh že pojavili značilni leseni kioski, iz katerih diši po pečenem kostanju. Jesen je namreč čas zorenja plodov divjega in pravega oziroma domačega kostanja.
Med njima je pomembna razlika. Medtem ko plodovi divjega kostanja za človeka niso užitni, so plodovi pravega kostanja vsestransko uporabni v kulinariki.
[[image_1_article_92796]]
O pravem kostanju, njegovih značilnostih, zgodovini in pravilih nabiranja nam je več pojasnil Borut Ambrožič, predsednik Hortikulturnega društva Maribor.
Nekoč »hrana revnih«, danes cenjena poslastica
Plodovi pravega oziroma domačega kostanja so imeli nekoč precej drugačno vlogo v prehrani kot danes. Kot pojasnjuje Ambrožič, so veljali za »hrano revnih«, saj so bili predvsem ob hribovskih kmetijah ljudem lahko dostopni in uporabni na številne načine.
»Nabrane kostanje so pogosto posušili, jedrca zmleli in kostanjevo moko primešali dragocenejšim žitom ali pa jo kot samostojno sestavino uporabili za pripravo kostanjevih jedi,« pojasnjuje Ambrožič.
Danes je položaj skoraj zrcalen. Pravi kostanj dosega visoke cene, jedi iz njega pa so svoje mesto našle tudi na jedilnikih restavracij višjega cenovnega razreda, kjer veljajo za posebno sezonsko poslastico.
[[image_2_article_92796]]
V Sloveniji ga najdemo skoraj povsod
Rastišča pravega kostanja najdemo po skoraj vsej Sloveniji, izjema je Koroška, kjer mu geografske in podnebne razmere ne ustrezajo najbolje.
»Pravi kostanj potrebuje dovolj toplote in sončne svetlobe za nemoteno rast in tvorbo plodov. Najbolj mu ustrezajo globoka, rahlo vlažna, humozna in kisla tla,« razlaga Ambrožič in dodaja, da ga v naravi najdemo vse do približno 800 metrov nadmorske višine.
Pravi oziroma domači kostanj (Castanea sativa) je listopadno drevo iz družine bukovk. Ima globok in široko razvejan koreninski sistem, zraste pa lahko do 40 metrov visoko in doseže več metrov obsega. Lubje mladega drevesa je sprva gladko in sivkaste barve, z leti pa porjavi in globoko razpoka. Zeleni listi so na zgornji strani nekoliko temnejši kot na spodnji, suličasti in nazobčani pa lahko dosežejo do 30 centimetrov.
[[image_3_article_92796]]
Pravi kostanj cveti junija in julija. Takrat se na drevesu pojavijo socvetja, polna svetlih cvetov, ki so tudi priljubljena paša za čebele. Iz oplojenih cvetov se razvijejo rjavi plodovi, obdani z značilnim bodičastim ovojem oziroma ježico. Ta je sprva zelena, pozneje porjavi in se razpre.
Najdebelejši slovenski kostanj je star okoli 400 let
Poseben rekorder raste na Močilnem nad Radečami. Gašperjev kostanj je star okoli 400 let, obseg njegovega debla pa presega 11 metrov.
Gre za izjemno drevo, ki je zavarovano kot drevesna naravna vrednota državnega pomena in velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. V slovenskih gozdovih sicer število pravih kostanjev upada, pri čemer Ambrožič kot enega glavnih razlogov izpostavlja kostanjev rak. Bolezen drevesne skorje povzroča gliva Cryphonectria parasitica.
»Ob napadu glive se sicer svetlo sivkasto lubje obarva temno rjavo ali celo oranžno. Kasneje lubje razpoka, pod njim pa je vidno opazen rumeno-rjav micelij,« opisuje Ambrožič.
Gre za omrežje drobnih, razvejanih nitk, na površini lubja pa se pozneje razvijejo tudi oranžna trosišča. Bolezen lahko sčasoma povzroči odmiranje drevesa.
Na odraslem drevesu je lahko tudi do 200 kilogramov plodov
Plodovi pravega kostanja dozorijo jeseni, predvsem oktobra. Po besedah Ambrožiča je lahko na odraslem drevesu tudi do 200 kilogramov plodov.
»Najbolj aromatični so tisti, ki sami odpadejo iz bodečih ježic,« pojasnjuje in dodaja, da je nabrane plodove najbolje hraniti v zračnem in hladnem prostoru.
Toda preden se s polno vrečko kostanja odpravimo iz gozda, je dobro vedeti, da pri nabiranju veljajo tudi omejitve.
Koliko kostanja lahko naberemo? Omejitev je dva kilograma
Pravilnik o varstvu gozdov določa omejitve pri rekreativnem nabiranju gozdnih dobrin. Posameznik lahko za lastne potrebe na dan nabere največ dva kilograma plodov pravega kostanja. Enaka količinska omejitev velja tudi za samonikle gobe, borovnice, brusnice, maline, robidnice in gozdne jagode. Za zelnate rastline velja omejitev največ enega kilograma.
Nadzor nad nabiranjem gozdnih plodov izvajajo terenski inšpektorji Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo. Ob obisku gozda pa ni pomembno le vprašanje, koliko lahko naberemo. Ambrožič ob tem opozarja še na tako imenovani gozdni bonton.
»V gozdu z gozdom in živimi bitji v njem ravnamo spoštljivo. Zavedati se moramo, da smo v naravnem okolju gostje in da moramo upoštevati navodila oziroma predpise,« poudarja.
