Spletne stavnice, kazinoji in ostale igre na srečo so dandanes na voljo na vsakem koraku, vendar pa se za njimi skrivajo tudi številne zgodbe zasvojenosti, ki prizadenejo tudi mlajše generacije. O preprečevanju škodljivih posledic in delovanju programa Mladi hazarder, smo se pogovarjali z vodjo Zavoda Etnika, Marjanom Ornikom.

Cilj zavoda je preprečevanje in zmanjševanje škodljivih posledic

Vodja Zavoda Etnika Marjan Ornik je uvodoma pojasnil, da je njihovo osnovno poslanstvo delovanje na področju problematike iger na srečo s poudarkom na preprečevanju in zmanjševanju njihovih škodljivih posledic za posameznika in družbo kot celoto.

»Naš program Mladi hazarder temelji na celostnem pristopu. Njegovi osrednji dejavnosti sta preventiva in zagotavljanje brezplačne strokovne pomoči posameznikom, ki so zaradi igranja iger na srečo zašli v težave, pa tudi njihovim bližnjim.«

Delo Zavoda Etnika finančno podpirajo Ministrstvo za zdravje ter mestni občini Maribor in Koper.

V zavodu izvajajo lastne raziskave in analize

Pomemben del delovanja zavoda predstavljata tudi preučevanje javnozdravstvenih in družbenih razsežnosti iger na srečo ter izvajanje lastnih raziskav in analiz. V Zavodu Etnika tako spremljajo najnovejša tuja dognanja in prakse na področju zaščite igralcev pred škodljivimi posledicami iger na srečo, posebno pozornost pa namenjajo tujim zakonodajnim predlogom in spremembam ter konkretnim ukrepom, ki prispevajo k zmanjševanju škodljivih posledic iger na srečo.

»Tako povezujemo neposredno pomoč posameznikom, preventivno delovanje in raziskovalno delo s prizadevanji za učinkovitejšo regulacijo iger na srečo ter boljšo zaščito prebivalstva pred njihovimi škodljivimi posledicami,« pojasni Ornik.

Predvideva se, da je z igrami na srečo zasvojenih okoli 8500 posameznikov

Vodjo zavoda smo povprašali tudi o tem, o kako resni težavi govorimo in kakšno število ljudi v Sloveniji je zasvojenih z igrami na srečo. Ornik pojasni, da natančnega števila ne morejo podati, saj se pri nas ne opravljajo redne, reprezentativne in metodološko primerljive raziskave, ki bi nam omogočale kvalitetno spremljanje razširjenosti problematičnega igranja na srečo v družbi.

»Če bi rezultate nacionalne raziskave iz leta 2008 aplicirali na današnjo odraslo populacijo državljanov Slovenije, bi ocena pokazala, da imamo okrog 34000 polnoletnih državljanov, ki igrajo na problematičen način, med njimi pa bi bilo 8500 posameznikov z motnjo igranja na srečo, kar je sodobni izraz za zasvojenost,« ocenjuje Ornik.

Kljub pomanjkanju natančne statistike, pa Ornik opozarja, da še vedno govorimo o resni težavi.

»Tega ali so skoraj 20 let kasneje te številke večje ali manjše, ne vemo, toda to ne pomeni, da problem ni resen. Pomeni zgolj to, da ne poznamo njegovega dejanskega obsega. Glede na izjemen tehnološki razvoj, zaradi katerega sta online kazino ali stavnica ves čas na dosegu roke, obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je teh težav v naši družbi danes celo več, kot leta 2008.«

Mnogo ljudi poseže po samoprepovedi

Pri ocenjevanju razsežnosti problema si lahko deloma pomagamo z opazovanjem gibanja števila aktivnih samoprepovedi igranja na srečo, ki so jih uveljavili slovenski državljani. Konec leta 2025 je bilo takih samoprepovedi okrog 3.700, žal pa se za tak ukrep odloči bistveno premalo ljudi s tovrstnimi težavami. 

Spletne igre na srečo predstavljajo vedno več težav

Po besedah vodje Zavoda Etnika imajo vse kazino igre visok zasvojitveni potencial, še posebej pa naj bi to veljalo za igralne avtomate.

»Njihova ključna značilnost je, da s pomočjo različnih psiholoških trikov z igralcem načrtno manipulirajo.  Cilj te manipulacije je, da igralec vztraja v igri čim dalj časa, tudi ob ponavljajočih se izgubah in da se po porabi igri denarja namenjenega igranju, čim pogosteje vrača k bankomatu, ki je na voljo v igralniškem objektu. Zaradi hitre igre in manipulativne narave je del stroke igralnim avtomatom nadel ime „crack kokain“ iger na srečo,« pojasni Ornik.

Pri tem opozarja tudi na spletno igranje kazino in drugih iger na srečo, ki lahko predstavljajo še bolj tvegano oblika igranja, predvsem zaradi večje hitrosti igranja, možnosti hitrega ponavljanja stav, večjega tveganja za impulzivno in nenadzorovano igranje ter neomejene dostopnosti iger na srečo. Lani je bilo spletno igranje glavni vir težav pri približno polovici njihovih uporabnikov, letos pa je ta delež že krepko presegel 60 odstotkov.

Pomoč poišče le nekaj odstotkov zasvojenih oseb

V zavodu sprejmejo vsakogar, ki potrebuje pomoč, ne glede na starost, žal pa ugotavljajo, da pomoč poišče le nekaj odstotkov med tistimi, ki bi jo dejansko potrebovali. Za problematično igranje iger na srečo je značilno, da pogosto prizadene že mlade odrasle.

»Povprečna starost uporabnikov, ki potrebujejo pomoč je približno 31 let, polovica jih je šteje do 30 let, po 42. letu pa delež iskalcev pomoči močno upade. Le približno pet odstotkov naših uporabnikov je starejših od 42 let.«

Kot enega izmed možnih razlogov za takšno starostno porazdelitev je po mnenju vodje zavoda postopno finančno izčrpavanje oseb, ki se soočajo s problematičnim igranjem. Mnogi v razmeroma kratkem času izgubijo vse svoje prihranke, izčrpajo vse razpoložljive finančne vire in se ob tem še močno zadolžijo. Število iskalcev pomoči je močno naraslo v letu 2025, letos pa bodo te številke zelo verjetno še presegli. Del te rasti iskalcev pomoči se lahko v določeni meri pripiše tudi vse večji prepoznavnosti portala Mladi hazarder.

Mnoge je sram poiskati pomoč

Konkretno nas je zanimalo, na kak način lahko zavod pomaga zasvojencem od iger na srečo, ter kako uspešni so pri tem. Ornik pojasni, da je zaradi velike stigme, ki se drži motnje igranja na srečo, mnoge ljudi sram poiskati pomoč. Zato jim na njihovi spletni platformi nudijo različne pripomočke in orodja samopomoči. Med njimi ima osrednje mesto spletna aplikacija Re.Start, ki registriranim uporabnikom omogoča spremljanje lastnega napredka ter oblikovanje osebne strategije za preprečevanje ponovnega zdrsa v igranje.

Glavna oblika strokovne pomoči pa je seveda brezplačna individualna psihoterapija, ki jo njihovim uporabnikom nudijo v Mariboru, Ljubljani in Kopru.

»Ocenjevanje uspešnosti pri delu s katerokoli obliko zasvojenosti je velik izziv, saj so zdrsi sestavni del procesa zdravljenja vsake zasvojenosti. Različne študije ugotavljajo, da približno tretjina do 40 odstotkov uporabnikov, ki se vključijo v psihoterapevtsko obravnavo problematičnega igranja ali zasvojenosti, zdravljenje predčasno prekine. Podobne so tudi naše izkušnje,« dodaja Ornik.

Slovenija ima zastarelo zakonodajo

Zanimalo nas je tudi, ali Slovenija stori dovolj, da bi odvrnila mlade od igranja na srečo, podobno kot denimo v primeru kajenja ali uživanja alkohola. Sogovornik ugotavlja, da država stori premalo oziroma nasprotno, da preko podeljevanja koncesij aktivno sodeluje pri procesu normalizacije iger na srečo v družbi, hkrati pa ustvarja pogoje za širjenje ponudbe in spodbujanju igranja med prebivalstvom.  Eden od ključnih problemov Slovenije je po njegovem mnenju zelo pomanjkljiva in zastarela zakonodaja na področju iger na srečo, ki sodi med najmanj restriktivne v Evropi.

»Namesto da bi v ospredje postavila varovanje javnega zdravja in zaščito prebivalstva pred škodljivimi posledicami igranja na srečo, daje prednost gospodarskim interesom igralniške industrije in zagotavljanju proračunskih prihodkov,« meni Ornik.

Ob tem dodaja, da vse več evropskih držav prepoznava igre na srečo kot pomemben javnozdravstveni problem in postopoma uvaja ukrepe, ki temeljijo na javnozdravstvenem pristopu, ki ne postavlja v ospredje zgolj odgovornosti posameznika, temveč predvsem odgovornost države za oblikovanje okolja, ki zmanjšuje tveganja za nastanek zasvojenosti in drugih škodljivih posledic.

Država ima na voljo več ukrepov, ki bi jih lahko uporabila

V zaključku Ornik pojasni, da ima država na voljo vrsto preventivnih in regulativnih ukrepov, katerih učinkovitost potrjujejo izkušnje iz tujine. Med njimi so omejevanje ponudbe in dostopnosti iger na srečo, zvišanje najnižje dovoljene starosti za igranje na 21 let, stroge omejitve ali popolna prepoved oglaševanja, obvezne omejitve vplačil in izgub, prepoved igranja na kredit ter drugi ukrepi za preprečevanje nastajanja škode.