Razstavni prostor največje afriške države lahko na letošnji Agri spoznavamo predvsem skozi okuse, ti pa se spreminjajo skupaj z njeno pokrajino, ki jo zaznamujejo tako saharske oaze kot sredozemski sever. Za sicer sočnimi datlji, medom, oljčnimi olji in citrusi pa se skriva tudi precej stvarna zgodba o iskanju evropskih kupcev ter logistiki, zaradi katere je pot nekaterih izdelkov do slovenskih polic veliko daljša od drugih.

Datelj nam ponudijo, še preden uspemo do konca pregledati vse, kar so alžirski razstavljavci pripeljali v Gornjo Radgono. Je mehak, sočen in polnega okusa, v katerem čutimo vse od karamele, kave in čokolade, že prvi grižljaj pa precej dobro pojasni, zakaj se naši sogovorniki med pogovorom vedno znova vračajo prav k njemu, čeprav so okoli nas razporejene steklenice oljčnega olja, kozarci medu, citrusi in drugo sadje.

Nato opazimo nekaj, česar morda povsem intuitivno ne bi pričakovali. Med alžirskimi izdelki so namreč tudi topljeni sirčki, po obliki in podobi embalaže tako podobni prepoznavnim »Zdenka sirčkom«, da jih moramo pogledati dvakrat. Podobnost je seveda le vizualna, a prav ta nekoliko zabavni trenutek razbije predstavo o razstavnem prostoru, na katerem bi našli zgolj nam manj znane severnoafriške pridelke.

[[image_8_article_91741]]

Od sredozemskega severa do saharskih oaz

Alžirija meri 2.381.740 kvadratnih kilometrov, medtem ko jih ima Slovenija 20.271, zato bi lahko na njeno površino položili približno 117 Slovenij. Primerjava pomaga razumeti, kako lahko iz iste države prihajajo datlji iz puščavskih oaz, oljke in citrusi iz sredozemskega dela, med iz Sahare ter izdelki iz gorskih predelov.

Večino največje afriške države zavzema Sahara, toda na severu se ob Sredozemskem morju razprostirajo rodovitnejše ravnine, za njimi se dviga gorovje Atlas, pokrajina pa se šele proti jugu postopoma spreminja v visoke planote, skalnato puščavo, sipine in oaze. Ta razlika je na sejemskih policah dobro vidna, saj datlje in med spremljajo oljčna olja, sveže sadje, mlečni izdelki ter predelana živila.

Kdor želi razumeti še širši okvir tamkajšnje prehranske kulture, mora tej podobi dodati kuskus, saj je UNESCO pred nekaj leti znanje in običaje, povezane z njegovo pripravo ter uživanjem, uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine, pri čemer pa ima za pripravo kuskusa svojo recepturo prav vsaka pokrajina in celo vsaka družina.

Datlji so izdelek, s katerim želijo odpreti vrata

Čeprav nas na sejemskih mizah čaka precej širša ponudba, ostajajo datlji tisti izdelek, pri katerem alžirski razstavljavci ne potrebujejo kaj drugega, kot da jih ponudijo v pokušino.

»Če bi moral izbrati en izdelek, po katerem je Alžirija najbolj znana, so to datlji,« nam pove Essaïd Zouggagh, direktor alžirske družbe ZE Export and Business, ki izvaža datlje, oljčno olje in med. Njihovi proizvodi že prihajajo v Evropo, podjetje pa išče kupce tudi v drugih delih Afrike in v Aziji.

[[image_5_article_91741]]

Alžirija je leta 2024 po podatkih FAOSTAT pridelala več kot 1,3 milijona ton datljev in sodi med njihove največje svetovne pridelovalke. Najbolj prepoznavna alžirska sorta na mednarodnem trgu je Deglet Nour, vendar želi država v prihodnje več prostora nameniti tudi drugim sortam in izdelkom, pri katerih se datelj ne prodaja več le kot svež ali sušen sadež.

Ko sogovornika vprašamo, zakaj bi moral evropski kupec med datlji iz različnih severnoafriških držav izbrati prav alžirske, najprej poudari način pridelave, nato nam pokaže certifikate in laboratorijska dokazila za proizvode svojega podjetja. »Večina naših izdelkov je naravna. Pri pridelavi teh datljev ne uporabljamo kemičnih sredstev, kakovost pa potrjujemo z laboratorijskimi certifikati,« pojasni.

Njegov odgovor je poslovno usmerjen, datelj, ki ga držimo v roki, pa ponuja precej bolj neposredno izkušnjo. Zaradi mehke, sočne teksture ga težko postavimo ob bok bolj suhim datljem, ki jih najdemo v naših trgovinah, zato postane jasno, zakaj ima prav ta sadež na razstavnem prostoru osrednje mesto.

[[image_6_article_91741]]

Alžirski supermarket v malem

Če se ob datljih in medu ustavimo zaradi pokušine, je pogled v druge vitrine zanimiv iz povsem drugega razloga, saj nam pokaže Alžirijo, ki se ne sklada z našimi predstavami o Severni Afriki. Razstavljavci so v Gornjo Radgono pripeljali nekaj, kar spominja na pomanjšan alžirski supermarket, v njem pa se ena zanimivejših zgodb skriva za znamko CEBON in njenim lešnikovim namazom El Mordjene, ki je leta 2024 po zaslugi družbenih omrežij postal velika uspešnica v Franciji, kjer so njegovo svetlo različico primerjali s polnilom Kinder Buena. Navdušenju je sledil zaplet z evropskimi uvoznimi pravili za živila z mlečnimi sestavinami, zaradi katerega je namaz postal skoraj učbeniški primer, kako se lahko izdelek z velikim povpraševanjem ustavi na evropski meji. Le nekaj korakov stran je vitrina z izdelki družbe Cevital Agro-Industrie videti kot celoten tedenski nakup ene družine, pri čemer barvite sadne pijače Tchina stojijo nad velikimi plastenkami rastlinskega olja Fleurial, med policami pa najdemo še sladkor Skor, sadne namaze Matina ter margarine in kuhinjske maščobe Medina. Zelo vsakdanje deluje tudi ponudba omak Foodys, kjer so ob klasični majonezi razstavljene majoneza z okusom sira, kremne omake in harisa, pekoča stalnica širše magrebske kuhinje. Na drugi stojnici ponujajo konzervirano tunino Francisco, ki jo pripravljajo v olju, naravnem soku, paradižnikovi ali pikantni omaki, na Agri pa jo obiskovalcem postrežejo tudi za pokušino. Ob ribjih konzervah se vrstijo pakirane mesnine, med katerimi je za alžirski trg značilen cachir, kuhana goveja ali piščančja mesnina, ki po uporabi spominja na mortadelo oziroma posebno salamo in se pogosto znajde v sendvičih. Povsem drugemu kupcu so namenjene pistacijeve in druge kreme, sadna polnila ter glazure podjetja Gusto Product, saj gre za sestavine za slaščičarje, peke in izdelovalce sladoleda. Nato so tukaj še okrogle škatle topljenega sira Mia Mia s šestnajstimi porcijami, ob katerih imamo za trenutek občutek, da gledamo alžirsko sorodnico Zdenka sirčkov. Med industrijsko zapakiranimi izdelki se pogled znova vrne k pridelkom: svetlemu in temnemu grozdju, granatnim jabolkom, jabolkom, krompirju, rdeči čebuli in česnu, ob katerih stojijo kozarci vloženih oliv ter steklenice olja. Celotna ponudba tako razkrije državo, ki želi, da jo evropski kupec poleg datljev prepozna tudi po razviti, raznoliki živilski industriji.

[[image_4_article_91741]]

Med iz Sahare nima slovenskega dvojnika

Nato se spoznamo z alžirskim medom. Sogovornik nam pokaže dva kozarca in pojasni, da prihajata iz povsem različnih delov države. Eden je iz Sahare, drugi iz gorskega območja. »Razlika je v cvetju, saj tam rastejo rastline, ki jih pri vas v Evropi ne najdete,« nam pove, preden ga ponudi pokušino.

Med, ki ga poskusimo, je res precej drugačen od okusov, ki smo ga vajeni pri slovenskem medu, o čemer priča dejstvo, da oznaka »med iz Sahare« ne pomeni izdelka iz enolične, povsem prazne pokrajine, kakršno si pogosto predstavljamo ob besedi puščava, saj tudi tamkajšnje rastlinstvo ustvarja dovolj značilno čebeljo pašo.

Pogovor medtem prehaja iz angleščine v francoščino in nazaj. Sogovornik se nam opraviči, ker mu je sporazumevanje v angleščini nekoliko težje, nato pa ga za nekaj trenutkov prekine obiskovalec, ki v francoščini pove, da alžirske datlje že pozna, oljčno olje pa je nekoč dobil v dar in bi ga želel ponovno poiskati. Kratki prizori razkrijejo, da se za lepo postavljenimi izdelki ves čas odvija še drugi del sejma, v katerem se pokušina lahko hitro spremeni v pogovor o nakupu ali celo prihodnjem poslovnem sodelovanju.

Sveže sadje je privlačno, vendar precej zahtevnejše

Tudi oljke imajo v Alžiriji močno domačo tradicijo, Alžirija pa si že več let prizadeva, da bi svoja kakovostnejša oljčna olja bolje umestila tudi na mednarodne trge.

Za našega sogovornika so datlji in oljčno olje med zanimivejšimi izvoznimi izdelki tudi zato, ker prevoz pri njih dopušča več časa. Povsem drugače je pri citrusih ter drugem svežem sadju in zelenjavi, ki jih je na alžirskem prostoru sicer mogoče videti, vendar njihova pot do evropskega kupca zahteva zanesljivejšo ter hitrejšo logistiko.

»Pri večjih količinah datljev ali oljčnega olja logistika ni tako velik problem, saj ne potrebujemo hladilnih komor. Pri sadju in zelenjavi pa je čas zelo pomemben. Alžirija te proizvode ima in druga podjetja bi jih lahko izvažala, sam pa brez dobre logistike ne želim prevzeti takšnega tveganja,« odkrito pove.

Njegov odgovor dobro pojasni razliko med izdelkom, ki ga je mogoče pripeljati na sejem, in tistim, ki ga je mogoče redno dobavljati trgovcem, saj je zaboj citrusov na stojnici privlačen in hitro pritegne pogled, toda pri resnem izvozu se kaj kmalu začnejo vprašanja o času prevoza, primerni temperaturi, količinah ter stalnosti dobave. Datlji, oljčno olje in med imajo pri tem precejšnjo prednost, zato je veliko verjetneje, da bi prav ti izdelki prvi našli stabilnejšo pot do slovenskih kupcev.

Sirčki, ob katerih se razdalja za hip zmanjša

Med vsemi izdelki nas verjetno najbolj presenetijo okrogle škatlice s trikotnimi porcijami topljenega sira, ki jih slovenski pogled skoraj samodejno poveže z Zdenko. Kot nam pove Slimane Djadi, topljeni in mazljivi siri sodijo med najbolj razširjene sirarske izdelke v Alžiriji, njihova priljubljenost pa je povezana predvsem z nižjo ceno v primerjavi s trdimi in mehkimi zorjenimi siri, priročnimi porcijami ter pogosto uporabo v sendvičih, šolskih malicah, prigrizkih in kuhanih jedeh.

[[image_1_article_91741]]

Topljeni siri so za proizvajalce privlačni še zaradi preprostejše proizvodnje in nekoliko manj zahtevnega trženja v toplejšem podnebju, velik del ponudbe pa izdelujejo domače mlekarne, čeprav je sektor zaradi omejene domače proizvodnje mleka še vedno precej odvisen od uvoženega mleka v prahu.

[[image_2_article_91741]]

[[image_3_article_91741]]

Med pakiranimi mesninami se skriva alžirski cachir

Na razstavnem prostoru je bilo mogoče videti tudi precej zanimivo pakiranih mesnin, od salam in klobas do narezkov ter mesnih zvitkov. Embalaža deluje povsem sodobno in mednarodno, vsebina pa je prilagojena pretežno muslimanskemu trgu, zato se ponudba večinoma opira na perutnino, govedino in ovčetino ter na halal način proizvodnje.

Med najbolj značilnimi alžirskimi mesnimi izdelki je cachir, kuhana mesnina, ki po videzu in načinu uporabe spominja na mortadelo, pariško klobaso ali našo posebno salamo. Izdelujejo ga predvsem iz govedine ali piščanca, pogosto mu dodajo olive in začimbe, narezanega pa uporabljajo za sendviče ter polnjeno pecivo.

Ko se pokušina preseli za poslovno mizo

Alžirija na letošnji Agri nastopa kot država partnerica, zato se je ob predstavitvi proizvodov v Gornji Radgoni zbrala tudi obsežna ministrska, gospodarska in raziskovalna delegacija. Na slovensko-alžirskem forumu so predstavniki obeh držav govorili o možnostih sodelovanja v kmetijstvu in živilstvu, pri raziskavah ter tehnologijah, ki bi lahko pomagale pri učinkovitejši rabi vode, prilagajanju na podnebne spremembe in sodobnejši pridelavi hrane.

Alžirski minister za visoko šolstvo in znanstveno raziskovanje Kamel Baddari je med proizvodi, s katerimi želi država močneje nastopiti na evropskih trgih, izpostavil prav datlje, oljčna olja, citruse in predelana živila, torej ponudbo, ki jo lahko obiskovalci v teh dneh vidijo na sejmu. Slovenijo je predstavil kot možno vstopno točko v srednjo Evropo, Alžirijo pa kot vrata do afriškega trga z več kot 1,5 milijarde prebivalcev.

Kmetijski minister Janez Cigler Kralj je največ možnosti za nadaljnje povezovanje prepoznal v sodelovanju podjetij in raziskovalnih ustanov, trajnostnem kmetijstvu ter uporabi umetne inteligence, satelitskih podatkov in preciznega kmetijstva. Alžirska stran je Sloveniji ob koncu foruma predala še vabilo, da bi junija 2027 kot častna gostja sodelovala na mednarodnem sejmu v Alžiriji.

[[image_7_article_91741]]

Prvi vtis o Sloveniji so bili nasmejani ljudje

Besede o trgih in vstopnih točkah dobijo sicer ob pogovoru z izvoznikom precej konkretnejšo vsebino kot besede o sodelovanju, saj postane jasno, da so, preden alžirsko sadje, datlji ali steklenice oljčnega olja prispejo do slovenskega kupca, potrebne številne stvari. A glede na pozitiven vtis, ki ga je na alžirske goste napravila Slovenija, najbrž iskanje možnosti in premagovanje ovir ne bo težava … Kot namreč pove Essaïd Zouggagh, direktor izvoznega podjetja, s katerim klepetamo, je to zanj prvi obisk Slovenije, vendar se njegov začetni vtis ni oblikoval ob poslovnih pogovorih ali na sejmu, pač pa že ob prihodu.

»Od prvega trenutka, ko sem prišel, sem opazil, da se ljudje smejijo. Že na letališču so bili prijazni, pri organizatorjih pa sem na vsako vprašanje dobil odgovor v nekaj minutah. Zelo sem vesel, da sem tukaj, in upam, da se bom vrnil, našel kupce ter da bomo med državama zgradili močne odnose,« nam pove.

Agra bo v Gornji Radgoni potekala do srede, 26. avgusta, kar pomeni, da bo mogoče tudi Alžirijo skozi njene dobrote pobližje spoznati še danes in jutri, gotovo pa bodo sadovi pogovorov o sodelovanjih morda kdaj v prihodnje vidni tudi na slovenskih trgovskih policah.