Le nekaj kilometrov od Kopra, na območju Svete Katarine pri Ankaranu, se skriva eden bolj nenavadnih kotičkov slovenske obale. Na prvi pogled je videti kot majhna bela plaža, posuta z drobnimi kamenčki. Če stopimo bliže, pa ugotovimo, da je skoraj vsak košček pod nogami školjčna lupina. Na tisoče in tisoče jih je. Prav zato je kraj dobil slikovito ime pokopališče školjk.
Toda zgodba tega nenavadnega prostora je precej bolj zanimiva, kot bi lahko sklepali iz njegovega imena, pravi Matjaž Wigele, ljubiteljski fotograf, popotnik z avtodomom in kronist življenja v Jarenini ter širši občini Pesnica.
Ni starodavno pokopališče
"Ob besedi »pokopališče« si marsikdo predstavlja ostanke školjk, ki so se tukaj kopičili stoletja ali celo tisočletja. V resnici je zgodba precej mlajša. Območje pri Sv. Katarini je nastalo oziroma se močno spremenilo zaradi človekovih posegov v obalni prostor. Pri poglabljanju morskega dna za potrebe Luke Koper so v morju izkopavali velike količine mulja in drugega materiala. Ta je bil premeščen oziroma odložen na območju izliva Rižane. Narava je nato opravila svoje. Dež in voda sta iz materiala postopoma izpirala drobnejše delce, valovanje in veter pa sta ga dodatno preoblikovala. Težji deli, predvsem apnenčaste lupine školjk in polžev, so ostali na mestu. Sčasoma je nastala značilna svetla površina, ki jo danes poznamo kot školjčno sipino."
Strokovno se takšnemu kopičenju ostankov organizmov reče tanatocenoza. "Ime je sicer precej manj romantično od »pokopališča školjk«, vendar dobro opisuje kopičenje ostankov različnih organizmov na določenem območju."
Ko obiskovalec prvič pride sem, ga običajno pritegne predvsem nenavadna podoba prostora. Bela površina školjk je v močnem kontrastu z modrino morja in zelenjem v okolici.
Območje je zanimivo tudi z naravoslovnega vidika
Po podatkih Visit Ankaran je bilo na območju ugotovljenih kar 131 vrst mehkužcev, od tega 71 vrst polžev in najmanj 60 vrst različnih školjk. Sogovornik nadaljuje, da lahko na tem območju opazimo najmanj 30 različnih vrst ptic.
"Če se ustavimo in pogledamo pod noge, hitro ugotovimo, da školjke niso samo »bele lupine«. Nekatere so skoraj popolnoma gladke, druge imajo izrazite grebene, tretje so temne ali nežno obarvane. Med njimi so tudi majhne polžje hišice, ki jih zaradi njihove velikosti zlahka spregledamo. Prav v tem je čar tega prostora - treba se je ustaviti."
[[image_3_article_93057]]
[[image_4_article_93057]]
Slani travnik
Če se od območja školjčišča sprehodimo ob obali proti Sv. Nikolaju, pridemo do še ene izjemne naravne posebnosti Ankaranskega polotoka - sredozemskega slanega obmorskega travnika. "Ta travnik je nekaj povsem posebnega. Gre za edini tovrstni travnik v Sloveniji in enega redkih na vzhodni jadranski obali. Uvrščen je med naravne vrednote državnega pomena in je vključen tudi v evropsko omrežje Natura 2000. Območje je posebno zaradi svoje lege ob morju. Obala tukaj ni strma in kamnita, prav tako ne gre za klasično peščeno obalo. Gre za nizko, muljasto, vlažno in plitvo obrežje, na katerega pomembno vpliva morska voda. Prav zaradi teh posebnih razmer so se tukaj razvile rastline, ki so prilagojene življenju v slanem okolju."
[[image_1_article_93057]]
Slani travnik je zato pomemben življenjski prostor redkih in ogroženih slanoljubnih rastlin, hkrati pa tudi pomembno območje za številne ptice. Obiskovalci ga lahko spoznavajo po dvignjeni leseni učni poti, ki omogoča ogled tega občutljivega ekosistema, ne da bi bilo treba stopati neposredno po travniku.
Pokopališče školjk in slani travnik sta tako pravzaprav dve različni, a povezani zgodbi istega obalnega prostora: ena pripoveduje predvsem o školjkah in preoblikovanju obale, druga pa o redkem življenju, ki se je prilagodilo slanemu in vlažnemu okolju.
[[image_5_article_93057]]
Kraj, kjer se srečajo morje, narava in človek
Pokopališče školjk je zanimivo tudi zato, pravi Matjaž Wigele, ker je nekakšen opomnik, kako močno lahko človek spremeni obalni prostor. Na eni strani imamo pristanišče, industrijo, promet in posege v morsko dno. Na drugi strani pa prostor, kjer je narava iz materiala, ki ga je človek premaknil, ustvarila nekaj povsem novega. Danes je območje življenjski prostor različnih živali in rastlin, širša okolica pa ponuja še druge zanimive obalne habitate.
Raj za fotografe
Za fotografa je to pravzaprav majhen naravni studio na prostem. Školjčna sipina ponuja številne možnosti. "Namesto običajnega širokega posnetka bele obale lahko poiščemo posamezno školjko in jo fotografiramo od blizu. V mokrih lupinah se lahko ujame odsev neba, valovi ustvarjajo zanimive vzorce, sence pa iz navadnih školjk naredijo skoraj abstraktne motive. Še posebej zanimiv je kontrast med naravo in človekovim posegom v prostor. V enem kadru lahko ujamemo belo sipino, morje in v ozadju pristaniško infrastrukturo."
[[image_2_article_93057]]
Tudi slani travnik ponuja drugačne motive. Lesena pot, nizko rastlinje, odsevi vode in ptice ustvarjajo povsem drugačno fotografsko zgodbo. Zgodaj zjutraj ali proti večeru je svetloba mehkejša, prostor pa dobi posebno mirnost.
In zakaj jih ne smemo odnašati?
"Morda se komu zdi, da ena majhna školjčna lupina ne pomeni nič. Če bi to naredil vsak obiskovalec, bi jih bilo zelo hitro manj. Zato je najbolje, da školjke pustimo tam, kjer so. Lahko jih opazujemo, fotografiramo in poiščemo najlepši detajl, vendar naj ostane na mestu."
Visit Ankaran sicer obiskovalce izrecno poziva, naj školjke zgolj opazujejo in fotografirajo ter jih ne nabirajo. Tudi slani travnik je občutljiv naravni prostor, zato ga je pomembno obiskovati na način, ki čim manj vpliva na rastline in živali.
[[image_6_article_93057]]
Pokopališče školjk pri Ankaranu je eden tistih krajev, mimo katerih lahko človek skoraj nevede odide. "Ni velik in nima monumentalnih stavb, razglednih stolpov ali velikih turističnih atrakcij. Ima pa nekaj drugega. Ima zgodbo o morju, školjkah, naravi in človekovem poseganju v prostor. V njegovi neposredni bližini pa najdemo še enega največjih naravnih posebnežev slovenske obale - sredozemski slani travnik pri Sv. Nikolaju. Skupaj ustvarjata zanimiv sprehod, na katerem se v zelo kratki razdalji srečajo morje, školjke, ptice, redke rastline, muljasto obrežje in človekovi posegi v obalo. Ko naslednjič obiščete Ankaran, si zato vzemite nekaj časa in se sprehodite do Svete Katarine in naprej proti Sv. Nikolaju. Ne glejte samo predse. Poglejte tudi pod noge. Morda boste ugotovili, da je med tisočerimi školjkami vsaka nekoliko drugačna. In prav zato je ta nenavadna bela sled ob morju vredna ogleda," zaključi Matjaž Wigele.
