Pravni okvir posvojitev v Sloveniji jasno določa Družinski zakonik, katerega osrednje vodilo je vedno in brez izjem korist otroka. To v praksi pomeni, da država ne išče otrok za odrasle, temveč išče najprimernejše starše za konkreten primer nepreskrbljenega otroka.

Da bi par ali posameznik sploh vstopil v postopek, mora izpolnjevati natančno določene zakonske pogoje. Bodoči posvojitelj mora biti star vsaj 21 let in praviloma ne več kot 45 let ob vložitvi vloge, pri čemer mora razlika v starosti med njim in otrokom znašati od 18 do 45 let. Vlogo lahko predložita zakonska ali zunajzakonska partnerja, vključno z istospolnimi partnerji, v izjemnih primerih pa tudi samske osebe, če je to v posebno korist otroka.

Vsi kandidati morajo predložiti podrobna dokazila o nekaznovanosti, ustrezne izpiske o zdravstvenem stanju ter dokazati stabilne dohodke in urejene bivanjske razmere.

Zbiranje dokumentacije je le prvi korak na tej poti

Po vložitvi vloge na krajevno pristojnem Centru za socialno delo sledi večmesečni ocenjevalni postopek. Strokovne službe, sestavljene iz socialnih delavcev in psihologov, skozi serijo poglobljenih pogovorov, obiskov na domu in psiholoških testiranj natančno analizirajo motivacijo, osebno zrelost ter stabilnost partnerskega odnosa bodočih staršev. Po uspešno opravljeni oceni in obveznem izobraževanju se kandidati uvrstijo v centralni register primernih kandidatov za posvojitev.

Glavni razlog za večletno čakanje, ki pogosto traja tudi od 5 do 10 let, pa tiči v ogromnem nesorazmerju med številom kandidatov in število razpoložljivih otrok. Kot navajata Statistični urad Republike Slovenije in portal Svet24, se na seznamih centrov za socialno delo ves čas nahaja več sto ocenjenih in ustreznih parov, medtem ko se letno izvede le med 30 in 50 posvojitev. Ob tem je potrebno poudariti, da so v te številke vštete tudi tako imenovane enostranske posvojitve, ko eden od partnerjev posvoji biološkega otroka svojega zakonca, ter posvojitve iz tujine.

Število primerov, ko klasični slovenski par posvoji nepreskrbljenega domačega novorojenčka ali majhnega otroka, je v resnici izjemno majhno in pogosto ne presega 10 do 15 otrok na leto.

Če obstaja možnost sanacije biološke družine posvojitev ni mogoča

Tako nizko število otrok, ki so na voljo za posvojitev, je posledica same narave slovenske zakonodaje. Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve na uradni spletni strani pojasnjuje, da ima v slovenskem sistemu vedno prednost sanacija biološke družine ali namestitev otroka v rejništvo. Dokler obstaja vsaj najmanjša možnost, da se bodo razmere pri bioloških starših uredile, posvojitev pravno ni mogoča.

Da otrok sploh postane pravno prost za posvojitev, se morata biološka starša posvojitvi pisno odpovedati ali pa jim mora sodišče odvzeti starševsko skrb, kar so v Sloveniji dolgotrajni in mučni sodni postopki. Poleg tega so otroci, ki na koncu le postanejo pravno prosti za posvojitev, pogosto starejši ali pa imajo težje zdravstvene in razvojne specifičnosti, za katere vsi kandidati nimajo ustreznih možnosti ali kapacitet.

Kaj pa mednarodne posvojitve?

Ker čakanje v domačem okolju traja izredno dolgo in mnogi kandidati medtem presežejo starostno mejo, se del parov odloča za mednarodne posvojitve. Kot poroča časnik Delo in portal Bibaleze, so bili v preteklosti priljubljeni postopki iz držav, kot so Severna Makedonija, Rusija ter posamezne države Zahodne Afrike, a so tudi mednarodni postopki izjemno kompleksni, saj zahtevajo doseganje strogih pogojev tako slovenske zakonodaje kot zakonodaje države izvora.

Poleg visokih finančnih stroškov, ki vključujejo uradne prevode, odvetniške storitve in dolgotrajna potovanja, morajo biti kandidati izjemno previdni, saj Slovenija priznava le tiste postopke, ki potekajo striktno v skladu z mednarodnimi konvencijami, predvsem Haaško konvencijo, ter preko uradnih državnih organov.