Maribor skriva številne botanične posebnosti, mimo katerih se vsakodnevno sprehajamo, ne da bi poznali njihove zgodbe. Ena takšnih raste ob zadnji strani mariborskega gradu, v bližini Gregorčičeve ulice, kjer vsako jesen nase opozori na precej nenavaden način. Čeprav gre za mogočno in na pogled privlačno drevo, njegovi plodovi v jesenskih mesecih oddajajo izrazito neprijeten vonj, ki spominja na žarko maslo in iztrebke.

Na to zanimivost je opozoril Borut Ambrožič iz Hortikulturnega društva Maribor in nam predstavil posebnosti dvokrpega ginka (Ginko biloba), ene najstarejših še živečih vrst na svetu. Drevo, ki že desetletja raste ob mariborskem gradu, je namreč ženskega spola, prav v tem pa se skriva razlog za neprijeten vonj.

Zakaj torej jeseni v bližini mariborskega gradu tako smrdi? 

»Jesen je čas, ko na vejah tega veličastnega drevesa dozorijo plodovi, ki le po velikosti in obliki spominjajo na marelice,« pojasnjuje Ambrožič. Med oktobrom in novembrom se na ženskih drevesih razvijejo mesnate semenske ovojnice, ki vsebujejo masleno kislino, odgovorno za značilen in izrazito neprijeten vonj. Posebnost je še toliko bolj izrazita, ker lahko eno odraslo žensko drevo v sezoni proizvede več tisoč takšnih tvorb. Ko te dozorijo in odpadejo na tla, se neprijeten vonj razširi po okolici. Kljub temu pa se v njih skriva nekaj, kar ima v drugih delih dveta povsem drugačen pomen. 

»Na sredini plodu je seme, ki velja na Kitajskem za delikateso in ga ljudje praženega uživajo poleg katere od pijač,« dodaja Ambrožič. Pri tem velja opozoriti, da semena ginka vsebujejo tudi strupene snovi, zato njihovo uživanje brez ustrezne priprave in v večjih količinah ni varno.

Prav zaradi neprijetnega vonja se pri načrtovanju zasaditev v mestih, parkih in vrtovih praviloma daje prednost moškim drevesom ginka, ki takšnih semen ne tvorijo. Ambrožič zato domneva, da je bila zasaditev ženskega drevesa ob mariborskem gradu morda nenamerna izbira. Vsekakor pa danes predstavlja zanimivo botanično posebnost mestnega središča.

Drevo, ki je obstajalo že v času dinozavrov

Dvokrpi ginko velja za pravi živi fosil. Njegova evolucijska zgodovina sega več kot 200 milijonov let v preteklost, fosilni ostanki sorodnih rastlin iz obdobja jure pa kažejo preseneteljivo podobnost z današnjimi ginki. Prav zato ga nekateri botaniki poimenujejo kar »drevo dinozaver«. Gre za izjemno dolgoživo drevesno vrsto, saj lahko posamezni primerki dočakajo več kot tisoč let. Z leti se njihovo lubje globoko razbrazda, krošnja postane široko razvejana, prepoznavni pahljačasti listi pa se jeseni obarvajo v izrazito zlato rumeno barvo, preden odpadejo.

Ginko je dvodomna rastlina, kar pomeni, da obstajajo ločena moška in ženska drevesa. Moška razvijejo pelodne strukture, podobne mačicam, medtem ko se na ženskih po oprašitvi in nadaljnjem razvoju oblikujejo značilna semena z mesnato ovojnico. »Prvi cvetovi se na ženskem drevesu ginka pojavijo šele med 20. in 35. letom starosti,« pojasnjuje Ambrožič.

[[image_2_article_93712]]

Ginko izvira iz Kitajske, danes pa ga pogosto srečujemo tudi na Japonskem, v Koreji in drugod po svetu. Pomembno vlogo pri njegovem ohranjanju so imeli kitajski menihi, ki so ga sadili v bližini templjev in svetišč. Skozi zgodovino so ljudje uporabljali tudi njegove liste in semena, danes pa so standardizirani izvlečki ginkovih listov sestavina nekaterih zdravilnih pripravkov.

Na Slomškovem trgu raste še en poseben ginko

Mariborski grad pa ni edina lokacija, kjer lahko občudujemo to starodavno drevesno vrsto. Na Slomškovem trgu, v bližini vhoda v Slovensko narodno gledališče Maribor, raste moško drevo dvokrpega ginka, ki ima status drevesne naravne vrednote lokalnega pomena. Ta status ni samoumeven. Pridobijo ga lahko drevesa, ki zaradi svojih posebnih lastnosti izstopajo v prostoru, bodisi zaradi starosti, velikosti, redkosti, izjemne oblike ali zgodovinskega pomena. Pri njihovem strokovnem vrednotenju sodeluje Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (ZRSVN).

[[image_1_article_93712]]

Posebno zgodbo ima tudi sam Slomškov trg. Parkovna ureditev trga sega v leto 1891, pred tem pa je bilo območje okoli današnje stolnice dolga stoletja namenjeno pokopavanju. Po zgodovinskih navedbah naj bi bilo na nekdanjem pokopališču pokopanih približno 14.000 ljudi. Danes je trg ena najbolj prepoznavnih zelenih površin v starem mestnem jedru.

Kaj pomeni oznaka naravna vrednota?

Ob ginku na Slomškovem trgu lahko opazimo posebno leseno označevalno tablico, ki obiskovalcem razkriva, da ne gre zgolj za običajno mestno drevo. Na njej so zapisani slovensko in latinsko ime vrste, označba naravne vrednote ter simbol Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave.

»Tablica je okoli drevesa vpeta z jekleno vrvico in vzmetjo, ki 'raste' skupaj z drevesom,« opisuje Ambrožič. Takšen način pritrditve omogoča prilagajanje debeljenju debla in zmanjšuje tveganje za poškodbe drevesa.

Zanimivo simboliko ima tudi znak zavoda, tako imenovana pentlja, sestavljena iz šestih zank. Tri ponazarjajo neživo naravo, torej vodo, zemljo in zrak, preostale tri pa živo naravo, ki jo predstavljajo rastlinstvo, živalstvo in človek. Simbol tako ponazarja povezanost vseh sestavin naravnega okolja. V Sloveniji so naravne vrednote razvrščene v različne zvrsti, med drugim med geološke, hidrološke, botanične, zoološke, drevesne in krajinske. Lahko so državnega ali lokalnega pomena, njihovo evidentiranje in varovanje pa urejajo predpisi s področja ohranjanja narave.

Naravne vrednote lahko obiskujemo in občudujemo, vendar tako, da s svojim ravnanjem ne ogrožamo njihovega obstoja ali posebnih lastnosti.

Ginka ob mariborskem gradu in na Slomškovem trgu tako pripovedujeta dve različni zgodbi iste drevesne vrste. Prvi vsako jesen nase opozori z neprijetnim vonjem, drugi pa s statusom naravne vrednote. Oba nas spominjata, da se tudi za drevesi, mimo katerih hodimo vsak dan, lahko skrivajo preseneteljive zgodbe, ki segajo milijone let v preteklost.