V naselju Bezena v občini Ruše smo obiskali zakonca Kojzek, ki sta 18. oktobra lani praznovala častitljivo, 70. obletnico poroke, ki ji rečemo tudi platinasta. Nihče od njiju ni domačin, Anton prihaja s Kaple, Lucija iz Brezna v občini Podvelka. Oba sta odraščala v bajtarski družini in velikokrat, da so lahko ostali v stanovanju, opravljala razna dela pri večjih kmetih. Danes 90-letna Lucija je imela še brata in tri sestre, živa je le še ena sestra. V Antonovi družini sta se rodili še dve sestri in trije bratje, ob 94-letnem Antonu živita še brat in sestra. “Moj brat Maks je takrat hodil k Lucijini sestri Rozini. Ko se je vrnil z veselice, mi je povedal, da je eno, visoko, izbral sam, eno, manjšo, pa da lahko jaz,” nam pove dobro razpoložen Anton. Tako se je začela njuna dolga in občudovanja vredna skupna pot, ki traja še danes. Pri tem je zanimivo, da sta v Župniji Brezno pred več kot 70 leti dva brata, Anton in Maks, na skupni poroki poročila dve sestri, Lucijo in Rozino Zlodej.

Dolgo si nista mogla privoščiti svojega stanovanja

Potem ko sta Anton in Lucija postala par, sta še nekaj let živela ločeno, vsak pri svoji družini. Anton nam pove, da je lahko k svoji izbranki prihajal le ob sobotah. Tudi po poroki si še nista mogla privoščiti skupnega doma, bivala sta v majhni sobici pri Lucijinih starših. “Nato sva dobila stanovanje pri enem izmed kmetov. Sam sem hodil v službo, po poklicu sem strojnik, žena je gospodinjila. V tistem času se nama je rodil prvi sin Edi. Po dveh letih se je družina preselila k drugemu kmetu na Kozji Vrh. Ta je živel sam, pri njem smo ostali naslednje leto. Ko pa sem dobil službo v Rušah, smo se preselili na Bezeno, v stanovanje, urejeno v nekdanji sušilnici. Tam smo bili osem let, dobila sva drugega sina Tončija, kmalu še hčerko Mileno.” V tistem času je bil Anton konjar in je za kmetijsko zadrugo opravljal različna dela; od oranja na poljih v poletnem času do prevažanja tovora s planine pozimi, Lucija je opravljala priložnostna dela v vrtnarji. Ker Anton ni dobival izplačil, ki so mu pripadala, je službo pustil in se zaposlil na Gradisu.

Leta 1963 sta se preselila na Bezeno, kjer sta postopoma dogradila hišo

“Potem ko je mož našel novo zaposlitev, so nas začeli s tistega stanovanja preganjati. Ker pa sta bila na mestu, kjer živimo še danes, naprodaj manjši hlev in sobica z 10 ari zemlje, sva to kupila in se leta 1963 preselila sem. Tukaj se nama je rodila še hčerka Brigita, hišo pa sva postopoma dograjevala in kupila še nekaj zemlje,” razloži Lucija. Gradnja hiše je bila v tistih časih vse prej kot lahka; materiala ni bilo na voljo, Anton je opeko na Bezeno vozil z Jesenic, v družini je bila le ena plača. So pa v tistih časih pri Kojzekovih tudi kmetovali. Sprva so imeli kokoši, koze in ovce, kasneje že kravo, da so imeli mleko, ki so ga tudi prodajali. Kmetija se je v najboljših časih razširila na 60 glav govejih pitancev, delo na kmetiji je opravljala Lucija z otroki, Anton je hodil v službo, ki jo je zadnjih deset let pred pokojem, potem ko si je med strojnim kožuhanjem koruze poškodoval roko, pustil in vplačeval manjkajoča leta. Kmalu po Antonovem odhodu v pokoj leta 1982 je družina začela postopoma opuščati kmetovanje. Danes je v hlevu le še nekaj ovac in kokoši.

Še vedno sta samostojna in aktivna

Anton in Lucija danes živita na Bezeni skupaj s hčerko Mileno in njenim možem Vladom. Še vedno imata svoje gospodinjstvo in sta samostojna; Lucija je pogosto za štedilnikom, rada peče domači kruh, Anton pa z veseljem poskrbi za ovce. Zdravje jima dobro služi, Lucija čaka na operacijo sive mrene. Ob nedeljah se v spremstvu hčerke odpravita k maši, pogosto v njihov dom prihaja duhovnik. Pred kratkim ju je ob 70. obletnici poroke obiskala županja občine Ruše Urška Repolusk in jima zaželela še mnogo let z obilico zdravja. Imata 10 vnukov in 12 pravnukov, ki ju radi obiščejo. Ob 70. obletnici poroke so zanju v ruški cerkvi pripravili platinasti obred, svojci pa so nato praznovanje nadaljevali na njunem domu na Bezeni.

In kaj je njun recept za tako dolg zakon in življenje? Anton na kratko odgovori, da je to medsebojno spoštovanje, Lucija pa doda, da sta pomembna tudi potrpljenje in zaupanje. “Hčerka in zet sta zelo pridna, tako da sva z njima res zadovoljna. Nič nama ne manjka.” Po Antonovih besedah je bilo najlepše takrat, ko sta se poročila, Luciji pa je najlepše sedaj, saj imata vse, kar potrebujeta, še vedno pa ostajata skromna. Pravita, da Bezene ne bi zamenjala za noben kraj na svetu.