29. april ima v zgodovini Maribora posebno težo. Na ta dan leta 1941 je bilo v mestu izvedeno prvo sabotažno dejanje proti nacističnemu okupatorju na slovenskih tleh.

Še posebej izstopa dejstvo, da so bili med najpogumnejšimi nosilci odpora prav mladi - dijaki, vajenci, delavska mladina in komaj polnoletni fantje ter dekleta.

Po zasedbi Maribora aprila 1941 so nacistične oblasti skušale mesto hitro ponemčiti, zatreti slovensko identiteto in zlomiti vsak odpor. A v ozadju so se že zbirale skupine mladih, ki se s tem niso nameravale sprijazniti. Še preden so dobili navodila od političnega vodstva, so začeli sami načrtovati prve akcije.

[[image_1_article_87789]]

Med njimi so bili številni mladi skojevci ter njihovi somišljeniki. Sestajali so se na skrivaj, razpravljali o položaju in iskali načine, kako okupatorju pokazati, da Maribor ni pokorjen. Prav 29. aprila 1941 so izvedli prvo sabotažno akcijo, ki je uspela in postala simbol zgodnjega odpora v mestu.

Mnogi uporniki so bili še skoraj otroci

Posebno pretresljivo je, kako mladi so bili nekateri sodelujoči. V virih je omenjen na primer komaj štirinajstletni Franc Kovačec, železničarski sin, ki je zbiral in skrival orožje po razpadu jugoslovanske vojske. Orožje so mu pomagali prenašati vrstniki, prav tako otroci delavskih družin.

V odpor so bili vključeni tudi srednješolci, vajenci in mladi delavci. Mnogi so prihajali iz težkih socialnih razmer, delali dolge ure v delavnicah ali tovarnah, a so kljub temu našli pogum za nevarno ilegalno delo.

Dekleta niso ostala ob strani

Pomembno vlogo so imele tudi mlade Mariborčanke. Med najbolj znanimi je bila seveda Slava Klavora, študentka ekonomije, ki se je vrnila v že okupirani Maribor in se vključila v organiziranje mladine. Po pričevanjih naj bi dejala:

“Moje mesto je tu, v nasilno ponemčenem in strahovanem Mariboru.”

Poleg nje so sodelovale še številne druge mlade ženske, med njimi Sonja Fabič, Tatjana in Jasna Peče ter druga aktivistke, ki so širile mrežo odpora, prenašale sporočila in pomagale pri organizaciji.

Mladost, ki se ni uklonila

Zgodovinski zapisi poudarjajo, da je bila prav vajenska in delavska mladina med najbolj borbenimi. Šlo je za generacijo, ki je odrasla v negotovosti, revščini in političnih napetostih, nato pa jo je doletela še okupacija. Namesto vdaje so številni izbrali upor.

V času, ko je bil Maribor eno glavnih središč nemške okupacijske oblasti, je bila vsaka sabotaža izjemno tvegana. Kljub grožnjam zaporov, izgonov in smrti so mladi nadaljevali akcije.

Spomin, ki ostaja živ

Danes, 85 let pozneje, 29. april ni le datum prve sabotaže. Je opomin, da so pomembna poglavja zgodovine pogosto pisali prav mladi ljudje. Maribor se tako na današnji dan spominja generacije mladincev in mladink, ki je v najtežjih časih pokazala, da pogum nima let.

29. april ima v zgodovini Maribora posebno mesto. Na ta dan leta 1941 je bila v mestu izvedena prva odporniška protiokupatorska akcija brez prelivanja krvi v okupirani Sloveniji. Še posebej močno pa odmeva dejstvo, da so jo izvedli prav mladi Mariborčani, dijaki in mladinci, stari komaj med 16 in 20 let.

[[image_2_article_87789]]

Le nekaj dni po Hitlerjevem obisku Maribora je skupina narodno zavedne slovenske mladine v Volkmerjevem prehodu torej zažgala dve nemški vozili. S tem so želeli skaliti navdušenje svojih nemških vrstnikov po obisku vodje tretjega rajha ter pokazati, da mesto ni pokorjeno.

Med njimi tudi komaj 18-letni Bojan Ilich

Med ključnimi udeleženci akcije je bil Bojan Ilich, rojen 8. oktobra 1922 v Mariboru. Ob sabotaži je bil star komaj 18 let. Skupaj z drugimi mladimi uporniki je sodeloval v dejanju, ki je postalo simbol začetka organiziranega odpora v mestu.

Direktor nacistične policije v Mariboru dr. Gerhard Pfrimer je še isti dan poročal političnemu komisarju mesta:

“Danes zjutraj okrog 5.20 so neznanci zažgali dva osebna avtomobila v Volkmerjevem prehodu … Slovenska mladina med šestnajstim in dvajsetim letom začenja neprijetno opozarjati nase.”

Gestapo je zaprl okoli 60 mladih

Po akciji so okupacijske oblasti aretirale približno 60 osumljencev, večinoma mladih Slovencev. Ker jim udeležbe niso mogli dokazati, so jih kmalu izpustili. A nacistični aparat ni odnehal.

Bojana Ilicha je Gestapo znova aretiral 7. avgusta 1941. Po mučenju so ga 27. septembra 1941, le enajst dni pred njegovim 19. rojstnim dnem, ustrelili na dvorišču mariborskih sodnih zaporov. Na tem kraju je še danes ohranjen zid s sledovi strelov.

[[image_3_article_87789]]

Pogum generacije, ki ni molčala 

Zgodba Bojan Ilcha in njegovih vrstnikov je zgodba generacije, ki je bila še skoraj v otroških letih, a se je uprla enemu najbolj brutalnih režimov 20. stoletja. Namesto strahu so izbrali upor. 

Po vojni je bil Bojan Ilich razglašen za narodnega heroja. Danes se po njem v Mariboru imenujta osnovna šola ter ulica.

29. april ni le datum sabotaže dveh vozil, temveč opomin, da so pomembna zgodovinska poglavja pogosto pisali prav mladi ljudje.