Mineva 40 let od ene najbolj pretresljivih nesreč sodobnega časa: katastrofe v jedrski elektrarni Černobil. Dogodek, ki se je zgodil v noči na 26. april 1986 na severu današnje Ukrajine, je za vedno spremenil odnos sveta do jedrske energije.

Noč, ko je eksplodiral reaktor

Ob 1.23 ponoči je med varnostnim preizkusom na četrtem reaktorju prišlo do silovite eksplozije. Kombinacija tehničnih pomanjkljivosti sovjetskega reaktorja tipa RBMK in človeških napak je povzročila verižno reakcijo, ki je raztrgala jedro reaktorja. V zrak je odletela 2000-tonska betonska plošča, iz odprtega reaktorja pa so se v ozračje začele sproščati ogromne količine radioaktivnih snovi.

Prva dva delavca sta umrla takoj. V tednih, ki so sledili, je zaradi akutne sevalne bolezni umrlo še okoli 30 ljudi, večinoma gasilcev in reševalcev, ki so brez prave zaščite gasili požar, ne da bi vedeli, da se borijo z nevidnim sovražnikom.

Sovjetske oblasti so nesrečo sprva prikrivale. Svet je zanjo izvedel šele, ko so v Skandinaviji zaznali povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak je v nekaj dneh prekril velik del Evrope, tudi Slovenijo.

Nikoli ne bomo vedeli, koliko življenj je nesreča vzela

Mesto Pripjat, zgrajeno za delavce elektrarne, je še več kot 36 ur po eksploziji živelo skoraj normalno življenje. Ljudje so hodili v službo, otroci so se igrali na prostem, v zraku pa je bil že smrtonosni prah.

Ko je končno prišel ukaz za evakuacijo, so prebivalcem rekli, naj vzamejo le najnujnejše, saj da se bodo kmalu vrnili. Nikoli se niso.

[[image_1_article_87827]]

Najhujše posledice so občutili prebivalci Ukrajine, Belorusije in Rusije. Še posebej zaskrbljujoč je bil porast raka ščitnice pri otrocih. Po ocenah Združenih narodov bi lahko zaradi posledic nesreče umrlo do 9000 ljudi.

Modri sij, ki je vabil v smrt

Ena najbolj srhljivih zgodb iz tiste noči govori o nenavadnem svetlobnem pojavu nad reaktorjem. Preživeli so opisovali hipnotičen moder sij, ki je lebdel nad razdejanjem.

Šlo je za ionizacijo zraka zaradi izjemno močnega sevanja. A za ljudi na terenu je bil prizor skoraj fascinanten. Nekateri delavci in gasilci so se mu približali iz radovednosti, kar je bila usodna napaka.

V nekaj minutah so prejeli smrtonosne doze sevanja. Kasneje so opisovali kovinski okus v ustih, pekočo kožo in nenadno slabost: prve znake akutne sevalne bolezni. Mnogi med njimi so umrli v hudih bolečinah v naslednjih dneh ali tednih.