Letošnja 32. izdaja Mednarodnega festivala računalniške umetnosti (MFRU) z naslovom Pôjem telo električno, tokrat preučuje telo ali biološko maso v odnosu do digitalnih tehnologij na presečišču ekonomskih, političnih in socioloških dejavnikov. Zakaj ste hoteli nasloviti prav to temo?

Sara Nuša Golob Grabner: Naš primarni prostor bivanja je naše telo. V osnovi je to telo zmotljivo, podvrženo razkroju, napakam, sodbam, stereotipom in diskriminaciji. Lahko si priznamo, da telo pogosto doživljamo kot breme in prostor za optimizacijo. Ni presenetljivo, da je ob vzniku tehnologije vzniknila tudi želja po digitalnem bivanju, razbremenitvi opravilnosti in zavesti ter prenosu naših misli v digitalne prostore tudi v najpreprostejšem smislu ustvarjanja avatarjev in potopitve v računalniške igre. V vsakem primeru gre za kombinacijo želje po raziskovanju novosti in želje po vsaj delnem raztelešenju. Tema festivala ni novost, raziskovanje odnosa med tehnologijo in telesom lahko spremljamo že od približno polovice 20. stoletja, razmišljanja o odnosu med strojem in človekom pa so prisotna že od industrijske revolucije. Z vsakim napredkom se tema znova izkaže za aktualno, vseprisotno in ponuja vedno nove zorne kote raziskovanja. Pomembno mi je bilo, da izbrani umetniki telo naslovijo v širšem kontekstu, saj je osredje zanimanja prav v recipročnih povezavah s prostori in efekti napredka. Ob tem se ne postavljamo v nobeno tehnološko moralno pozicijo, temveč le spremljamo, raziskujemo in izražamo doživeto.  

Irena Borić: Sara Nuša Golob Grabner me je povabila k sodelovanju pri pripravi letošnje izdaje MFRU in odgovorna sem za izvedbeni in izobraževalni del programa. Kot povabljena so-kuratorka sem se odzvala na temo, ki jo je izpostavila Sara. Ker na človeka danes vpliva narava, vzgoja in algoritmi, se mi je zdelo pomembno telo misliti drugače. Zato mi je blizu posthumanistični koncept telesa brez organov, ki se lahko na takšen način izogne komodifikaciji in nadzoru. Enako tako, prav preko koncepta telesa brez organov se lahko umaknemo le antropocentrični perspektivi in raziskujemo, kako se lahko povezujemo z več-kot-človeškimi in ne-človeškimi elementi, brez ozira na njihovo tehnološko ali organsko ozadje.

[[image_1_article_93167]]

V kuratorskem besedilu se referirate tudi na Lacanove definicije imaginarnega, simboličnega in resničnega telesa. Zakaj so vam te iztočnice pomembne in kako jih razumete v odnosu do naše tehnološke resničnosti?

Sara Nuša Golob Grabner: Razmišljanja, ki se v osnovi niso navezovala na odnos tehnologija-telo se izkažejo za izrazito pomembna pri raziskovanju sodobnih efektov. Ko govorimo o človeški psihi in dojemanju samih sebe, se lahko tudi v kontekstu digitalnega napredka ozremo v temeljno literaturo in razmišljamo, kako se samopodoba spremeni, ko smo soočeni z neštetimi digitalnimi verzijami samih sebe. Je obstoj na medmrežju simboličen ali se povsem spaja z našim resničnim telesom? Katero podobo dojemamo kot najbolj avtentično reprezentativno? Dejstvo je, da tudi prek ležerne uporabe spleta vstopamo v avatar samih sebe in sprejemamo več odzivov ter mnenj okolja kot kdaj koli prej. Resničnost, ki smo jo oblikovali izven oprijemljivega, oblikuje nas.  

[[image_2_article_93167]]

Irena Borić: Zdi se mi, da ko premišljamo telo v odnosu do novih tehnologij, meje med imaginarnim, resničnim in simbolnim niso povsem jasne in se zlahka zabrišejo. Resnično telo, ki ga lahko razumemo kot čuteče oziroma fizično telo, je hkrati podvrženo imaginarnim in simbolnim vplivom, ki so pogosti prav v digitalni sferi. Vendar je tudi v digitalni sferi telo resnično, imaginarno telo ima prav tako materialne posledice. Prehodi iz ene v drugo sfero so nenehni in imajo konkretne posledice. Od imaginacije popolnega videza do njegove izvedbe smo lahko le en botox stran. Vsaj tako pravi kozmetična industrija, ki na algoritamsko vpogojenih izvedbah identitet trži. Mene pa zanima, kako se lahko upremo komodifikaciji in nadzorovanju telesa in kje so lahko razpoke in možnosti za upor in subverzijo.

Ali nam lahko na kratko predstavite program letošnjega festivala računalniške umetnosti?  

Sara Nuša Golob Grabner: Festivalsko dogajanje traja do 11. oktobra z večino dogodkov (performansi, delavnice, vodenja, koncerti) umeščenih v dva vikenda. Osrednja razstava je razdeljena na dve lokaciji: Minoritsko cerkev in njeno kripto ter Salon +, študentska razstava bo v Kulturnem inkubatorju, posamezni performansi v Salonu + ter v  Vetrinjc – BarCoda. Čaka nas tudi še ena delavnica, ki jo bo na Mariborskem otoku vodila Monika Pocrnjić. Osrednja razstava v Minoritski cerkvi in Salonu+ bo na ogled še do 18. oktobra. Na festivalu sodeluje 25 umetnikov_c. V vmesnem času se bodo odvijali tudi nekateri spremljevalni dogodki v sodelovanju z drugimi organizacijami in posamezniki (Aksioma, Marko Lük, Digikompas).

Pomemben del vsake izdaje MFRU festivala je tudi razstava študentskih del, ki ima za namen podpreti in predstaviti mlajše ustvarjalke_ce. Katere umetnike_ce predstavljate to leto?

Sara Nuša Golob Grabner: Na študentski razstavi Podatkovni subjekti svoja dela predstavljajo štirje nagrajeni umetniki_ce: 4L34M, Grace Kim, Joshua Mattson in Lana Požlep. Kot običajno je bil za študentsko razstavo izdan mednarodni razpis, na katerega je prispelo veliko dobrih projektov. Dela se dotikajo različnih tem od dela in vojaške industrije do umetne inteligence in ekološke izgube, ampak kot je to izpostavila kuratorka razstave Maša Žekš jih povezuje zanimanje za posameznika, ki se znajde znotraj struktur, večjih od njega samega. Kot zapiše kuratorka “Telo pri tem ni zgolj fizična prisotnost, temveč postaja tudi uporabnik, delavec, igralec, državljan ali podatkovni subjekt.”

Članek je nastal v sklopu Novinarske šole MKC Maribor. Objava člankov poteka v sklopu partnerskega in oglaševalskega sodelovanja med MKC Maribor ter maribor24.si.