Naš magični realizem je drugačen od južnoameriškega. Pride prej kot po sto letih samote. Ponavadi po drugi rundi. Ker saj vemo, kdaj ratajo najboljše debate? Takrat, ko ni cajta. Ko cajta ni, pa ga narediš.

 Jaaa! Vsak od nas jo je že slišal. Od nekoga, ki jo je slišal od nekoga. Kaj? Eno tistih zgodb. Ja, tistih. Onih, ovih, vseh. Mhm. Zgodb, ki dokazujejo, kakor se je že reklo tudi za to mesto – em, kdo je že bil, Pandur ali Predin? -, da če ti bo ratalo tukaj, v našem lepem Mariboru, potem ti bo pa ratalo res kjerkoli.

In tako sem ta teden, čisto mimogrede, kakor se rado zgodi, tako rado, da v bistvu niti ni več mimogrede, čeprav je nekako »usput«, poslušal zgodbo, kako se lahko v Mariboru zgodi Amerika. In še več. Indija. Pa ne Koromandija. Itak pa imamo tudi Indijo Koromandijo. Kje? Namalano na zidu tam pri Pekar(n)i.

Magični MB realizem

Sicer mi je en nesramno sposoben kelnar, kakršnih ni nikoli bilo v izobilju in vedno na novo izumirajo, nato par dni zatem dal vedeti, da bodo take zgodbe, če bo šlo tako naprej, gladko šle adijo. Sploh če bo še dolgo veljala šank matematika z enačbo našega časa: kako prinesti 28 pirov, če so samo štirje ljudje za mizo? On bi pa seveda rad, da bi se stalo. Kar se, bojda, itak ne sme. Ampak mi, nekako, smo stali tudi tam, kjer naj ne bi.

No, in tako smo stali in si slišal eno tistih mariborskih zgodb. Ja, tistih. Ko ne verjameš zares. Pa ko dobro veš, da nimaš ama nobenega pravega in dobrega razloga, da ne bi verjel. Ker saj ne veš niti tega, ali je res ali ne. To je naš, kakor bi se reklo literarnoteoretsko, magični MB realizem. No, naše sorte. Naš magični realizem je drugačen od recimo južnoameriškega. Pride prej kot po sto letih samote. Ponavadi po drugi rundi. Ko se fantazija in realnost povsem pomešata. In vključuje obvezno neobvezne spremenljivke. Kot so: spontanost, naključje, odprtost, hitenje. Ker saj vemo, kdaj ratajo najboljše debate? Takrat, ko ni cajta. Ko cajta ni, pa ga narediš. Ko grejo kazalci poševno in ko si bogati urar lastne usode.

Cajt nastane iz nič

In tako cajta ni bilo niti ta teden. Sedel sem, no, zdaj ne morem več skrivati, stal sem povsem po naključju, na enega tistih dni, ko spet najprej ni bilo nikjer nikogar, kar naenkrat zraven top animatorja in etno-jazz-rock muzičarja. Ja, za oba bi najbrž uganili, katera sta. Ampak ne šteje kdo, ampak kaj. Nekaj, kaj bi včasih bil standard, zdaj pa je golo naključje. Meni se je luštal pir, animatorju in njegovi dragi so tekle minute do »zaj pa res morama v vrtec po otroka«, muzičarju pa se je iztekal rok za »kosilo moram skuhat«. No, skratka, noben od nas torej ni imel zares časa.

Ampak potem se ta cajt najde, izumi, ustvari. Iz nič. To je kreativnost, to je relativnostna teorija v praksi. To je MB magični realizem. Kar iz nič nastane – nekaj. In nastalo je ogromno. Debata sem in tja, vsem se mudi in vsak »zazipa« svoje misli ter postane neverjetno strnjen, ekonomičen, bistven. Nehote grejo misli po alinejah. Power point prezentacija z najboljšim zvočnim efektom: smehom.

Post-šank realnost

In tako so si teme sledile z vesoljsko hitrostjo, dokler se debata, ta geneza post-šank realnosti, pač ni pri nekom ustavila. Je kot ruleta, pri čemer nihče ne stavi, mi smo tisti, ki se sučemo, usoda pa določi, kje bo pristala žogica epske post-realnosti.

Ustavila se je pri muzičarju, no, saj v bistvu smo bili vsi za pokončno mizo muzičarji, samo le en profi, in tako smo slišali, kar tako, ker lahko, sredi tedna in sredi mesta, zgodbo o tem, kako se je tip že krepko v srednjih letih, ko je bil kar fejst uspešen v svojem biznisu, kjer je oblikoval nekaj na računalniku, če sem prav ujel, skratka imel je vse, kar naj bi nekdo imel.

Potem pa se je kar tako odločil, da bo začel risati na kamne z budistično tehniko. Mandala ali nekaj takega. Če ste na tej točki že obupali, ker da saj to ne more biti res, pa zen budizem pa to, eh, nič hudega, jaz sem tudi. Skoraj. Kar je model videl in me jel prepričevati, da je res čisto prava zgodba. V tem smo najboljši marketingarji na svetu. Vsak ti proda vztrajanje. Vsak. In skoraj vsak kupi.

Od Amerike do Indije

Nisem ravno pesimist, ker sem bil predolgo idealist, zato se imam za neučakanega realista, ampak ko je nato začel razlagati, skoraj po alinejah, kot da bi bral wikipedia profil, kako je tisti tip začel pač slučajno risati na kamne, samo zato, ker je imel dovolj življenja, kakršnega je pač živel, nato pa to, kar je narisal, spravil na internet v skupnost, ki jo pač to zanima in se je začelo… No, takrat se je zgodila ena tistih navdušujočih debat. Ki lahko (ali pa tudi ne) spremenijo življenje.

Tipu je prišla, kakor pač pride, prva ponudba iz Amerike. Če bi lahko to dostavil in ne le eno stvar, ampak nasploh, večje količine, če bi šlo. Ja, seveda bi šlo. In od tu dalje si lahko mislite. Še in še in še. In ni konca ne kraja potencialom. Iz tega, da je tip pač… Nekaj probal. Ima zdaj, ker bi njegove izdelke imeli še v Indiji, možnost zaslužiti vlke gnare.

Vredno okna mesta

In takrat sem pomislil, zakaj je taka zgodba vredna okna mesta. Ker je takih debat malo morje. Zgodb pa ziher tudi. Ker niti ni pomembno kje, kdo in kdaj. Je. Obstaja. Kot je že taka debata, ko gre muzičar slučajno mimo, pa se zadereš, čuj, alo, zdravo, pa pride in evo – že rata debata. Ena tistih, ki je tako izmuzljiva, kakor je vsaka taka zgodba, ko je nekdo nekaj pač kuj probal, pa se zdaj dalje razlaga, da mu je ratalo. Saj ne morem vedet zares, ali mu je. Samo ravno v tem je poanta. Da verjamemo, da mu je. Pa četudi nimamo pojma, kdo je.

Ker to je Maribor. In to je okno mesta.