Že ko sem ponoči slišala, da na okna pada rahel dež, sem se nekako v polsnu pričela spraševati, če jutri kramarski sejem sploh bo. In se zjutraj resno zamislila, ne le če bo, ampak kaj bo z njim, ko zunaj še malo stisne in če bo pod ničlo.

Tudi to je Bolšjak

Čeprav je zjutraj vedno dlje tema in to vsaj name osebno precej vpliva, ker že tako ali tako nisem jutranji človek, je bilo danes zaradi “popolnega paketa” dežja, megle in mrzlih petih stopinj še težje. Ampak je nekako šlo tudi zaradi radovednosti, kaj se dogaja na boljšem sejmu.

Hja, ni druge, naš kramar je odporen tudi na nizke temperature in se ne boji malo jutranje meglice. Pa celo covid je premagal. Oziroma se mu ni pustil pregnati. Nova realnost na sejmu so namreč redarji, ki čuvajo vhod na kramarja.

Čeprav sem zvesta obiskovalka bolšjaka že vrsto let, sem se pričela zavedati, da pravzaprav nikoli nisem šla na sejem ob slabem vremenu in pozimi. A danes ni bilo tako. Takoj, ko sem zavila s Ptujske ceste, me je presenetilo nič kaj manj “štantov” za in pred ograjo, nič kaj manj avtov in celo nič kaj manj ljudi. To sicer ne pomeni, da med prodajalci tu in tam ni bilo praznine in da je manjkal kakšen redni del nedeljske ponudbe, a večina je bila tam. Vsaj tisti, ki so imeli pokrite stojnice ali pa so se proti mokroti borili s kakšnim dežnikom.

Za marone pravo malo bogastvo

Sejemskih redarjev pred dvema tednoma, ko sem bila nazadnje na bolšjem sejmu še ni bilo, pa tudi nečesa drugega ne. Surovih kostanjev namreč. Danes je bila pričakovano slika popolnoma drugačna. Da je res tako, sem opazila že po nekaj korakih, na prvega kupca, ki je tovoril veliko vrečo kostanja, sem naletela že na vhodu. Na tistem “zelenjavno-sadnem delu” bolšjaka pa je bilo danes “na kile” debelih kostanjev.

H kostanjem sem si želela privoščiti tudi kakšen kozarček domačega sladkega mošta, a sem ostala praznih rok.

Našlo se je nekaj domačega kostanja, pa pohorskega kostanja in celo debelih maronov. Cene pa od dva evra in pol za kilogram naprej. Maroni so dosegli ceno vrtoglavih deset evrov za kilogram.

Seveda me je zanimalo, kakšne so cene kostanja, pri teh pa me kramarski sejem nikoli ne razočara. Niti dva štanta namreč nista imela enake cene za kilogram, če je bilo treba pri prvem prodajalcu za kilogram odšteti dva evra in pol za pohorski kostanj, je bil ta le streljaj stran pet evrov, pa nato še sedem. Največja gneča je bila pred stojnico s ceno pet evrov za kilogram kostanjev neznanega porekla. V ponudbi je bilo tudi nekaj debelih maronov, le da je bilo v tem primeru treba odšteti med osem in celo do deset evrov na kilogram.

A če vreme ni odvrnilo kramarjev od obiska, jih tudi visoke cene niso od nakupa. Sladki znanilci jeseni so bili namreč vroča roba, pa jih niti speči ni bilo treba.