V dneh, ko se v Mariboru začenja 26. Festival Najstarejše trte in smo tik pred njeno svečano trgatvijo, smo se pogovarjali z velikim domoljubom in človekom, ki ima največ zaslug, da potomke Najstarejše trte že več kot 25 let rastejo tudi v Avstraliji. Vinko Rizmal je 84-letni Mariborčan, ki že vrsto let živi v Avstraliji, v mesto ob Dravi pa se vedno znova vrača. Med drugim je bil zelo aktiven v času slovenske osamosvojitvene vojne, zase pa pravi, da je in bo vedno ostal Slovenec.

Z njim se srečamo na Lentu, na mestu, kjer je dom slavne vinske rekorderke.

Planinska roža mu še posebej ostaja v spominu

Po rodu je Mariborčan. Njegov oče je bil glasbenik, tako da sta bili v družini ves čas v ospredju pesem in umetnost. Po vojni so se preselili na Tabor, kjer je bil Vinkov oče tudi organist. Spominja se petdesetih let, ko so v tedanjem Domu armije uprizorili opereto Planinska roža, v kateri sta nastopala tudi njegova mama, oče in poznejši očim. Pove nam, da mu je opereta Planinska roža še posebej ostala v spominu, zato se je v Avstraliji lotil zahtevnega projekta. S podporo Ministrstva za kulturo in sodelovanjem Berta Pribca, Francija Rizmala, Lovra Rizmala in Mitje Gobca so prevedli in uredli le-to v angleški jezik.

Kot mladi mož in oče je imel v Sloveniji pred odhodom kar dve službi

Po osnovni šoli je končal 3-letno obrtno avtomehansko šolo in takoj nadaljeval šolanje na Srednji tehniški šoli ter postal strojni tehnik. Kasneje je nadaljeval študij na višji šoli, ker pa je takrat že imel družino, je hotel čimprej opraviti državljansko dolžnost - služenje vojaškega roka, zato je študij opustil in po kratki zaposlitvi v TAM-u odšel v vojsko v Zadar. Šola za rezervne vojaške oficirje je omogočala krajše služenje vojaškega roka, a je bil eden od pogojev članstvo v Zvezi komunistov Slovenije, česar pa ni izpolnjeval. Bil pa je dober organizator in je že v času šolanja organiziral različne kulturne dejavnosti, kar so prepoznali tudi v vojski, zato je bil v šolo sprejet.

Po povratku v Maribor se je zaposlil kot strojni tehnik v Avto Radgona in kasneje v Tehnogradnjah.

Spominja se sodelovanja pri gradnji elektrarne Zlatoličje, istočasno pa je začel tudi poučevati strokovne predmete na avtomehanski obrtni šoli.

Najprej za kratek čas v Nemčijo, potem pa v Avstralijo

Ker so se v službi pojavila nesoglasja, je leta 1965, ko mu je bilo 23 let, sprejel veliko odločitev - z družino se je odpravil v Nemčijo, kjer je bila tudi v tistem času kriza in je prišlo do velike brezposelnosti. To je pripeljalo do naslednjega koraka v letu 1967 - selitve v Avstralijo. Ob prihodu v deželo 'Tam spodaj', so bili nastanjeni v sprejemnem centru za priseljence v Bonegilli. V začetku je bilo zelo težko, saj ni govoril angleško, a sta oba z ženo jezik počasi usvajala. Zaposlil se je v mehanični delavnici za popravilo avtomobilov znamke Mercedes, nato pa našel novo službo v eni izmed Volkswagnovih delavnic.

To je bilo obdobje, ko so v Avstraliji colski sistem zamenjali z metričnim, funte pa z dolarji in je bilo okoli tega precej zmede. Sam je to obvladal, zato so ga delodajalci pošiljali na razna izpopolnjevanja in izobraževanja za nove modele avtomobilov.

Lastna delavnica in hiša na obrobju mesta

"S pokojno ženo Elico sva kmalu kupila hišo na obrobju mesta. Po nekaj letih sem šel na svoje in kupil staro delavnico. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo z mojo takrat pomanjkljivo angleščino. Imel sem mehanično in kleparsko delavnico, kasneje pa sem si omislil še stroje za inženiring, o čemer sem nekoč sanjal. Sicer ni bilo novo, je pa bilo moje," nam pove Vinko.

Po sedmih letih bivanja v predmestju Melbourna se je prvič vrnil v Maribor, čeprav je imel že od vsega začetka veliko domotožje. "V tistih prvih tednih bi šel domov tudi peš. Vendarle sem bil zaveden Slovenec, ki je odraščal s kulturo. Moj očim je igral tudi v gledališču, pred tem pa je bil namestnik kapelnika takratne vojaške godbe."

Z ženo sta kmalu začela zidati hišo tudi v Mariboru

Nadaljuje, da najbolj obžaluje, da se je v tujino odpravil, preden je zaključil študij. Ko se je leta 1978 družina vrnila v Slovenijo, kjer so nameravali poslej živeti, je Vinkova žena študij angleščine in slovenščine na Pedagoški akademiji v Mariboru zaključila, sam pa višje komercialne ni, saj se je leta 1979 ponovno vrnil v Avstralijo, kjer je obnovil in postavil novo delavnico, danes pa je v njej lokalna biotrgovina.

Vinko je bil z ženo aktivno vključen v slovensko osamosvojitveno gibanje

Žena našega sogovornika je po vrnitvi iz Slovenije nato v Avstraliji v društvu Planica delovala kot učiteljica slovenskih otrok, na radiu SBS pa se je zaposlila kot ena izmed pomočnic in kasneje voditeljica radijske ure v slovenskem jeziku. Od leta 1988, ko sta prišla v stik s četverico JBTZ, sta bila v Avstraliji zelo aktivna. V času slovenske osamosvojitve sta leta 1990 pred parlamentarno hišo v Melbournu pomagala pri organizaciji shoda v podporo slovenski samostojnosti. "Žena je tam zbrane Slovence in Hrvate nagovorila, sam pa sem zapel nekaj domoljubnih pesmi."

V tistem času sta se vsako leto vračala v Slovenijo, nato pa sta bila v Melbournu aktivno vključena v osamosvojitveno gibanje.

Skupaj z rojaki sta pomagala Demosu, zbirala potrebna sredstva, sodelovala pri ustanavljanju Slovenskih narodnih svetov v Avstraliji in se skupaj s patrom Nikom Žvokljem kot delegata SNS Viktorije udeležila ustanovitve Svetovnega slovenskega kongresa.

Vinkova družina je bila priča tudi prvemu obstreljevanju televizijskega stolpa na Pohorju s strani Jugoslovanske ljudske armade. 10-dnevno vojno so doživljali v Ljubljani in okolici Maribora. 

"V času slovenske osamosvojitve smo se člani Narodnega sveta v državi Viktoriji redno sestajali ob ponedeljkih v prostorih cerkvenega središča v Kewu. Včasih so pogovori in debate trajali tudi do ene ure zjutraj. Seveda pa so se istočasno podobne stvari dogajale tudi po drugih mestih. Narodni sveti pod okriljem ASK so bili namreč zelo aktivni tudi po ostalih državah širom Avstralije, povsod pač, kjer so živeli naši zdomci," razlaga Vinko.

Nadaljuje, da sta bila z ženo aktivna na več področjih, kar je zelo obširno podano v publikaciji Naša bitka za Slovenijo, ki jo je na njegovo pobudo izdal SNS države Viktorije, kar pa je bilo možno narediti samo zaradi sloge med rojaki, ki so pri tem sodelovali. Publikacija je bila izdana ob 5. obletnici plebiscita, 9. decembra 1995.

V tistem obdobju se je obema veliko dogajalo in oba sta imela pomembne funkcije. Elica je bila referentka za sodelovanje z javnostjo pri Avstralski konferenci in NSN VIC, Vinko pa pri organiziranju Slovensko-avstralskega poslovnega združenja. Tri leta in pol sta pod okriljem SNS VIC pripravljala redne TV oddaje v sodelovanju z RTV Ljubljana. Trudila sta se pridobiti sredstva za realizacijo oddaj, saj žal društva s podporo pri tem niso sodelovala.

Z radostjo v srcu se spominja dne, ko je Avstralija kot prva neevropska država priznala samostojno Slovenijo

"Z radostjo v srcu se spominjam 16. januarja 1992, ko je Avstralija kot prva neevropska država priznala samostojno Slovenijo. Rojaki širom Avstralije smo se množično zbrali na pomembnih destinacijah in prisluhnili sporočilu ministrskega predsednika Avstralije Paula Keatinga, ki ga je v Melbournu prebrala žena Elica. Člani SNS in zunanji sodelavci pa smo začeli s pripravami na svečano slovesnost, s katero smo obeležili zgodovinski dogodek in imel sem vlogo koordinatorja. Prisotni so bili najvišji politični predstavniki vseh sosednjih držav, najvišji cerkveni predstavniki in častni gost iz Slovenije Janez Janša. Žal pa se svečanega večera niso udeležili mnogi predsedniki društev."

Več in obširneje so dogodki predstavljeni v publikaciji Naša bitka za Slovenijo, ki je dostopna tudi na spletu.

Vinko je tudi član upravnega odbora Področne glasbene matice - Dandenong Ranges Music Council, kjer živi. Mnoga leta je tudi nastopal z lokalnimi skupinami v številnih muzikalih.

"V Sloveniji me najbolj motita razdvojenost in izključevanja"

'Ni mi žal vsega dela, ki sva ga s pokojno ženo opravila in bila vpeta v slovensko osamosvajanje, sem pa razočaran in me žalosti razdvojenost in izključevanje. V Avstralij ni možno, da bi kak politik dejal, da z nekom ne bo sodeloval. Tak človek ne bi bil nikoli izvoljen. Dobro pa je tudi to, da je v Avstraliji sodelovanje na volitvah obvezno, sicer sledi finančna kazen," pove. 

Na njegovo pobudo so cepiči Najstarejše trte prišli v Avstralijo

Naš sogovornik je zelo močno povezan z Najstarejšo trto, ki raste na mariborskem Lentu. "Leta1998 je gostovala v Avstraliji Akademska folklorna skupina Študent in takrat sem se spoprijateljil z Vasjo Samcem, umetniškim vodjem skupine. Kasneje smo bili Elica, Vasja in jaz na Lentu in takrat sem, ko sem gledal trto, dejal, zakaj je ne bi odpeljali tudi v Avstralijo. Vasja je obljubil, da se bo o tem pogovoril z županom Alojzem Križmanom, ki ga je kasneje nadomestil Boris Sovič. Sam sem se povezal z vodstvom naše občine Yarra Ranges in se z županom dogovoril za sodelovanje z Mariborom. Ponudbo so sprejeli. Potem ko smo uredili vse papirje, je takratni viničar Tone Zafošnik leta 1999 iz Maribora poslal cepiče, seveda pa so ti morali naprej v karanteno, kjer so ostali dve leti."

[[image_2_article_92684]]

Po dveh letih je predstavnik občine Milan Razdevšek v imenu župana in Mestne občine Maribor predal 3-letno potomko predstavniku občine Yarra Ranges, kar se je zgodilo na večer proslavitve 10. obletnice samostojne Slovenije. Vinko je sam nosil stroške karantene. Od župana Franca Kanglerja je bil kasneje pooblaščen za skrbnika potomk Stare trte v Avstraliji.

Cepič so posadili na posestvu McWilliams, kjer je Vinko vrsto let organiziral tudi Festival Najstarejše trte. Ko je bilo posestvo prodano Kitajcem, tudi festivala ni bilo več, trto pa so presadili pred občinsko poslopje Kulturnega centra Burrinja, kjer raste še danes.

"Cepiče sem podaril le peščici ljudi, in to tistim, ki so imeli zasluge za slovensko-avstralsko sodelovanje."

Preostali cepiči so našli svoje mesto na njegovi farmi. Kasneje jih je še namnožil in cepili so jih na ameriško podlago, odporno proti trtni uši, tako da jih trenutno pri njem uspeva okoli 330. Združil jih je še z nekaterimi drugimi vinskimi trtami in začel pridelovati vino - avstralski cviček. "Lanski vinski letnik, v katerem so ob žametovki še tri druge sorte, je do zdaj najboljši."

[[image_3_article_92684]]

V Maribor prinesel avstralske potomke

Tudi ob zdajšnjem obisku Maribora je Vinko v mesto prinesel nekaj avstralskih potomk Najstarejše trte. "Skupaj jih je šest. Predal jih bom posestvu Meranovo, s katerim zelo dobro sodelujem. To bodo prve avstralske potomke, ki bodo posajene v Mariboru. Lepo bi bilo, da se njihov krog zaključi."

[[image_1_article_92684]]

Vinko Rizmalu zdravje kljub visoki starosti in nesrečam, ki so zaznamovale njegovo življenje, še vedno dobro služi. To pripisuje dobrim genom, pozitivni naravnanosti in tudi telesni aktivnosti v mlajših letih. Pred leti je v prometni nesreči v Avstraliji izgubil 9-letnega sina Matjaža, nato pa je preminula na isti cesti tudi žena Elica. Sicer pa je oče sina Kristijana in hčere Zalike. Na vprašanje, ali se 100-odstotno čuti Slovenca, jasno odgovori: "Nisem nič drugega kot Slovenec. Moj dom bo vedno tukaj, kjer preživljam čas s svojo dolgoletno partnerko Nevo in tukaj imam še vedno več prijateljev kot v Avstraliji."