42-letni Mariborčan Primož Brumen je še eden v vrsti tistih navdušenih nostalgikov, ki radi pogledujejo v preteklost, še več, raje jo imajo vedno s seboj. Vse od najstniških let zbira stare gramofonske plošče. Pa ne katerekoli. V njegovi zbirki se najdejo predvsem originalne ameriške plošče, ki v zavidljivem stanju ohranjajo pristen zvočni zapis že desetletja. Nekatere so tako iz časov naših babic, Brumen pa pravi, da v njegovi zbirki domujejo predvsem plošče iz časov, ko je bil rokenrol še mlad.
Kdaj je bilo že to? V 50-ih seveda. Saj se še spomnite Elvisa, pa Chucka Berryja in Johnnyja Casha? Vrhunec popularnosti so gramofonske plošče doživele prav v dekadi petdesetih let prejšnjega stoletja, saj je bil ta dandanes kultni in še vedno priljubljen zvočni zapis pravzaprav tudi edini stik najstniške mladine z glasbo, ki so jo slišali najprej po radijskih valovih, džuboksih, če je bila sreča pa še v živo. Nastali sta zvrsti, ki ju še dandanes poznamo kot “tako ameriški, da bolj ne gre”, predvsem rock n`roll in rockabilly (mešanica belske in črnske glasbene zvrsti, pionir pa je bil prav Elvis), kar je botrovalo dejstvu, da so se zaradi predvsem Elvisove čez noč naraščajoče popularnosti majhne založbe, kjer so snemali “singlice”, kot jim pravijo zbiratelji, začele pojavljati kot gobe po dežju. To je tudi odgovor na veliko število različnih izvajalcev, kopico dobre glasbe, predvsem pa tone in tone plošč, ki krožijo po svetu še danes.
Z zbiranjem plošč začel že v najstniških letih
In tukaj je tudi odgovor, zakaj so nekatere plošče vredne lepe denarce, druge pa bore malo, kljub temu, da so morda stare. Starost je le eden od dejavnikov, ki določajo vrednost plošče. Bo že veljalo, da je pravzaprav toliko plošč, kot je različnih zbirateljev. Nekateri zbirajo predvsem novejše plošče, drugi želijo v svoji zbirki združiti prav vse izdane plošče neke priljubljene skupine, spet drugim glasbeni izvajalec ni pomemben, ampak želijo zbrati le čim večje število plošč, ne glede na to, v kakšnem stanju so, kakšna je njihova starost in koliko so vredne.
Primož Brumen je svojo zbirko dobro zasnoval že v najstniških letih. Zaprisežen “rockabilly”, o čemer pričajo njegove zavihane kavbojke, sicer pa vsakodnevni imidž, ter trenutek, ko na odru s preostalo zasedbo zanesenjakov nad ameriško glasbo zagode na kontrabas, so največji dokaz, da je pravzaprav stari ameriški glasbi in celotni kulturi pretekle ere posvetil ne le svojo zbirko, temveč tudi svoje življenje.
A vrnimo se k ploščam. “Vse od najstniških let zbiram stare, originalne, ameriške gramofonske plošče. V srednji šoli sem se srečal s skupino somišljenikov, ki so poslušali enako glasbo, kot sem jo sam spoznal nekaj mesecev pred njimi in tako sem spoznal rockabilly. Takrat sem to glasbo spoznaval med poslušanjem avdio kaset, gre pa za nekakšno mešanico takratne belske glasbe (predvsem country) s črnskim rhythm and blues, ki pravzaprav velja za klasičen rock and roll. V njej lahko zasledimo tudi primesi bluegrassa, bluesa, western swinga in še česa. Sam termin rockabilly pa sicer izhaja iz izraza »hillbilly« kot sklicevanje na country glasbo (pogosto imenovano »hillbilly music« v 40. in 50. let), ki je močno prispevala k slogu. Z nekaterimi navdušenci nad tovrstno glasbo in celotno glasbeno kulturo smo ostali prijatelji vse do danes, z nekaterimi smo ustanovili glasbeno skupino in tudi sami preigravamo rockabilly doma in v tujini,” pove Brumen.
Poleg plošč zbira še originalna, stara, ameriška oblačila, ameriške oldtimerje, doma ima jukebox, stare kovinske reklamne table, pločevinke za avtomobilska olja, ventilatorje, stare filmske plakate in še kaj bi se našlo.
Tudi džuboks ima doma, osebni arhiv
Zbirka v vrednosti boljšega avtomobila
Če se je sprva s svojo priljubljeno glasbeno zvrstjo srečal na kasetah, pa so rockabilly zvrst v obdobju njenega nastanka zaznamovale prav gramofonske plošče. Obstaja več vrst gramofonskih plošč, Primož Brumen ima v svoji zbirki največ malih plošč (45 obratov na minuto), kjer je običajno na vsaki strani plošče ena skladba, obstajajo še EP (extended play, podaljšano igranje, op.a.) istih dimenzij na 45 obratov na minuto, kjer so lahko na vsaki strani dve ali tri krajše pesmi. Potem se najdejo še plošče na 78 obratov, predhodnice “singlic”, ki so v 50-ih še izhajale, vzporedno s tistimi na 45 obratov, a se je njihova proizvodnja končala v drugi polovici 50-ih. Obstajajo še velike plošče, ki jim zbiratelji rečejo LP (long play; igrajo približno 25 minut) plošče, ki naredijo nekaj več kot 33 obratov v minuti.
Zbiram predvsem male plošče t.i. singlice na 45 obratov in pa singlice na 78 obratov. Velike (LP-je) pa kar najdem na boljšem sejmu, redko preko spleta. Predvsem zbiram originalne ameriške male plošče iz 50-ih let, ki vsebujejo zvrst rockabilly in blues.
Čeprav svoje zbirke ni nikoli natančno preštel, pa ta danes takole čez palec po oceni lastnika šteje več kot 1500 plošč, a vanjo vključi le izbrane kose. “Plošč nisem nikoli štel, saj mi kvantiteta dejansko ni pomembna. Morda jih je kakšnih 1500 (LP-ji na 33 obratov, singlice na 45 obratov, srednje ali 10” na 78 obratov, EP-ji prav tako na 45 obratov),” pove Primož Brumen. Ocenjena vrednost zavidljive zbirke je tako med 20 in 30 tisočaki, saj se nekatere plošče ponašajo tudi z vrednostjo med 300 in 500 evrov.
Se sprašujete, zakaj je temu tako? Zbirateljev plošč je, dandanes predvsem zaradi obujene velike popularnosti veliko, tistih, ki zbirajo le točno določeno zvrst, oziroma plošče, ki dosegajo starost tudi po več desetletij, pa precej manj. “Nekaj nas je v Sloveniji, med njimi je tudi moj dober prijatelj tudi iz Maribora. Večina zbirateljev somišljenikov pa sicer prihaja iz Evrope ter Amerike, kjer preko družbenih omrežij debatiramo, prodajamo, kupujemo in podobno,” pove zbiratelj.
Elvis pravo malo bogastvo
V zbirko Primoža Brumna pa ne pride plošča po naključju, vsaka je tam z namenom, med njimi so tudi nekatere precejšnje redkosti, prav to pa določa tudi njihovo vrednost. Če nekateri zbiratelji tako kopičijo “vinilke” samo zato, da raste njihovo število, se je Mariborčan lotil svoje zbirke sistematično in vanjo vključi le tiste plošče, ki sodijo v obdobje, ki mu je predan. Kot razloži Brumen, je veliko odvisno od števila naklade, večja kot je bila, več je bilo natisnjenih plošč, večja jih je možnost dobiti še danes.
Primož Brumen in Huelyn Duvall, zvezdnik iz 50-ih, sicer pa izvajalec plošče iz Brumnove zbirke, osebni arhiv
“Zanimanje in povpraševanje tako določata vrednost neke plošče. Elvisove prve plošče na založbi Sun iz 50-ih let so bile natisnjene v precej zajetni nakladi, vendar še zmeraj dosegajo ceno od 500€ navzgor, saj je njegovih oboževalcev veliko in vsi bi se radi dokopali do njegovih zgodnjih del,” še razloži Brumen.
Pisana zbirka plošč in drugih starin, osebni arhiv
V svoji zbirki ima tudi precej pravih redkosti, do katerih se je treba dokopati z malo sreče. “Neka plošča je danes redkost, ker je bila natisnjena v mali nakladi. Skozi leta jih je tako ostalo na svetu morda le nekaj, ker se je veliko teh kosov uničilo (jukeboxi, domača uporaba, nekoriščenje ovitkov, prijemanje na neprimeren način…), ali pa so jih ljudje vrgli proč,” pove zbiratelj.
Vrednost plošče določa redkost, ohranjenost in zanimanje. Če ni zanimanja ni vredna nič, le kos plastike…
Plošče legendarnih glasbenikov, kot so denimo Elvis Presley ali pa Jerry Lee Lewis so licenčno izdajale tudi druge založbe po svetu, a pravi zbiratelji imajo v svoji zbirki njegove začetke, prav tiste, ki so bile izdane na ameriški založbi Sun, saj so skorajda neprecenljive in se z njihovimi jugoslovanskimi različicami, čeprav so te prav tako stare nekaj desetletij, ne morejo primerjati.
Največjo vrednost v zbirki Primoža Brumena imajo male plošče, originalne, ameriške iz 50-ih let, med njimi je plošča Jimmyja Johnsona na založbi Starday (SCP) iz leta 1956, pa tudi plošča Elvisa Presleya na založbi Sun, v njegovi zbirki je tudi ena prvih malih plošč nasploh, originalna ameriška plošča Arthurja Crudupa That’s all right iz leta 1949 ( ki je kralju rokenrola kasneje služila kot navdih za danes legendarno priredbo).
Primož Brumen svojo zbirko plošč gradi postopoma, nove kose pa večinoma najde prek spleta na strani Ebay, specializirani strani s ploščami Discogs, včasih se kaj najde tudi na bolšjih sejmih. “Kot zbiratelj plošč bi lahko zbiral vse glasbene stile in bi verjetno takrat imel zbirko veliko večjo, vendar sem se odločil za točno določen glasbeni stil, in sicer rockabilly. V zbirki imam tudi nekaj blues plošč, vendar tistih pristnih bluesovskih iz 30-ih, 40-ih in 50-ih let,” še doda.
Pisani zbirki navkljub ima še vedno svoj seznam plošč, ki bi jih rad dodal svoji zakladnici. “Na mojem seznamu želja je še približno 150 malih plošč, za katerimi sem nenehno v iskanju. Najbolj adrenalinsko je samo iskanje teh plošč. Skorajda sem že odvisnik,” se pošali in doda, da se “včasih prav zamislim in ne morem verjeti, na kakšen način pridem oziroma izsledim neko staro ploščo, ki je bila izdelana in posneta pred 70-imi leti nekje na jugu Amerike…sedaj pa krasi mojo zbirko, v majhni sobici, sredi Maribora, v mali Sloveniji…tisoče kilometrov in ogromno let stran od njenega samega izvora…“.
