Na mestu, kjer je nekoč stala blagovnica KVIK, je danes restavracija Rožmarin, pred tem pa Galerija Gosposka, o nekdanji blagovnici pa ne priča skoraj nič več. Tu in tam se doma najde še kakšna vrečka z napisom “Kvik”, sem in tja najdem doma kakšen kos, ki smo ga še kupili v Kviku, spomin na blagovnico pa je živ le še v spominih Mariborčanov in Mariborčank. Moj spomin na Kvik bežno sega še v čase, ko je blagovnica še delovala, pa vse do časov, ko so se polica za polico nezadržno praznile, dokler ni nekega dne Kvik zaprl svojih vrat. Da je šlo za odmeven dogodek v našem mestu, pa pričajo številen fotografije in spomini iz preteklosti. Kvik je bil za tiste čase blagovnica, kjer je bilo mogoče dobiti skorajda vse na enem mestu, kar je za Maribor pomenilo precejšnjo novost, saj smo bili vajeni nakupovanja v drogeriji, marketu, železnini, mesariji, in še bi lahko naštevali.
Kvik je vse združil pod eno streho, le dva meseca po odprtju pa mu je sledil prav tako priljubljen Merkur Jeklotehna. S sloganom »Kar vidiš, izberi, kupi!« se v Mariboru odpre blagovnica Kvik. Novo trgovino, ki se pridružuje blagovnicam Merkur, Modna hiša in drugim je zaznamovala celostna podoba in oglaševalske kampanje v znamenju 70-ih let.Predhodniki današnjega Europarka so tlakovali uspeh trgovskim centrom v Mariboru, poleg Kvika in Merkurja je bila v v Mariboru še Vema, pa Dom, kasneje je sledila še Jurčičeva pasaža, Trgovski center City in še bi lahko naštevali, prav vsako odprtje trgovskega centra pa smo v Mariboru pozdravili z “odprtimi rokami”.
Zunanjščina, pogled iz juga, vir Sinteza, revija za likovno kulturo, številka 20, junij 1971
Prve tekoče stopnice v mestu
Blagovnica Kvik se s sloganom »Kar vidiš, izberi, kupi!« odpre leta 1970 na Glavnem trgu. Podpredsednik mariborske občinske skupščine Milivoj Raič je 19. oktobra slovesno odprl novo blagovno hišo Kvik trgovskega podjetja Zarja iz Maribora. Gostje so si ob otvoritvi ogledali tudi mariborski muzej, v katerem je bil zanje krajši koncert klasične glasbe. Blagovnica je bila takrat prava moderna pridobitev, s katero se je ponašalo naše mesto, obsegala je 3500 kvadratnih metrov prodajnih površin, njena investicijska vrednost pa je znašala približno 15 milijonov dinarjev. V blagovnici so bile takrat že klimatske naprave in prve tekoče stopnice v Mariboru, Kvik pa se je ponašal tudi z zakloniščem, ki je sicer služilo kot skladišče.
Podjetje Zarja, ki je odprlo blagovnico Kvik, je takrat veljalo za uspešno trgovsko podjetje iz Maribora, svoje bankete pa so za goste in člane delovne skupnosti prirejali nikjer drugje kot v Slaviji.
V blagovnici Kvik so bile prve tekoče stopnice v Mariboru, obiskovalce blagovnice pa je bilo treba opozoriti, da stopnice niso nevarne.
Tudi sama oprema oprema blagovnice je bila svojevrstna novost. Zasnovana je bila namreč tako, da jo je bilo moč brez posebnih težav premeščati in tako trgovini spremeniti podobo. Ti elementi so vpeti v arhitekturno zasnovo arhitekta Boruta Pečenka, o stavbi pa se je že pred odprtjem razvila živahna polemika, arhitekt pa se je moral skorajda zagovarjati, saj se je marsikomu stavba zdela premoderna. V zgodovinsko arhitektonsko okolje so vpeli moderno stavbo blagovnice, kar so skušali doseči z izbočenimi plastičnimi okni ter z naravnim betonom. Navidezno pustost zgradbe so ob otvoritvi ozaljšali s stoterimi barvnimi zastavicami in drugo dekoracijo, na kateri je bil znova in znova ponovljen znak nove blagovnice.
Nakupovalna kartica z logotipom blagovnice
Svojevrstna posebnost je bila tudi sama prostorska zasnova blagovnice, s tipičnimi medetažami, do katerih so vodile stopnice. Sicer pa je odprtje Kvika pomenilo tudi nekoliko drugačno prodajno izkušnjo v mestu, kjer so predvidoma prevladovale majhne prodajalne.
Namesto čez mejo v Kvik
Slovesno odprtje je na svojih straneh naznanil časnik Večer. Časopisne najave ob odprtju nove blagovnice KVIK oktobra 1970 spremlja podton, ki nedvoumno pravi: »Ali bo otvoritev nove blagovnice Mariborčane pripravila do tega, da bodo raje kupovali doma kot v tujini?« Večerove strani so namreč takrat polnili oglasi tujih trgovcev iz sosednje Avstrije, nobena skrivnost pa ni, da so vrzeli med željami jugoslovanskih potrošnikov in domačo ponudbo postajale vse večje. V času takratnega socializma so se številni prebivalci Maribora odpravljali čez mejo k “Debeli Berti”, kjer so takrat ponujali vse od kave, čokolade, igrač, pa vsega kar so si Mariborčani in Mariborčanke zaželeli, a tega niso imeli priložnost kupiti za mejo.
V blagovnici Kvik je bilo tako mogoče kupiti ženska, moška in otroška konfekcijska oblačila, pletenine, pa obutev in perilo, sicer pa tudi pripomočke za dom. Na policah Kvika je bilo tako mogoče kupiti posodo, posteljnino, steklo in porcelan, igrače, v kleti pa gospodinjske aparate. Za nakup televizorjev, magnetofonov in v 70-ih nadvse popularnih gramofonov, je bilo mogoče izkoristiti celo kredit.
Čeprav je bila ponudba precej pestra in police dobro založene, je bilo mogoče vendarle opaziti pomanjkanje najnovejših modnih dosežkov in vedno bolj prepoznavnih modnih znamk iz tujine. Kvik je to poskušal nadomestiti s sodobnim nakupovalnim izkustvom in moderno arhitekturo. Poleg klime in tekočih stopnic je Kvik Mariborčane in Mariborčanke navduševal tudi z drugimi tehnološkimi novostmi. Ena izmed takšnih je bil električni konjiček, ki so ga otroci lahko jahali pred blagovnico.
Vožnja je znašala približno dinar. “Zdravo, pridi k meni! Jaz sem Ara! Imam jajčka s presenečenjem,” je Ara v kleti pozdravljala in vabila mimoidoče male in velike. Ara pa je bila le popestritev Kvikove ponudbe.
Izložbe prava paša za oči
Izložbe so bile v Mariboru sila pomembna reč, saj so vsakoletno tekmovale na reviji izložb – tekmovanju v dekoraciji vseh večjih mariborskih blagovnic -, pa tudi samo dejstvo o obstoju mariborskega društva aranžerjev, o čemer izvemo v Večerovem intervjuju s predsednikom društva, priča temu v prid.
Sledeč otvoritveni akciji je za prepoznavnost blagovnice skrbela ekipa aranžerjev izložb in oblikovalcev celostne podobe. Po pripovedovanjih vodilnega med njimi za revijo Outsider– mariborskega slikarja Bogdana Čobala – so si izmišljali vse od opreme izložb kot vagonov vlaka na divjem zahodu do velikega svetlobnega znaka dedka Mraza na fasadi stavbe, animiranega z izmeničnim ugašanjem in prižiganjem luči.
Sicer pa so bile v časih, ko še ni bilo telefonov, interneta, sicer pa sploh še ne tako dovršene estetike na vsakem koraku, izložbe postojanka za Mariborčane in Mariborčanke, kjer so si lahko spočili oči in se zastonj nagledali vseh inovacij, novosti in vsega, kar se je pač dalo dobiti v Kviku. Ličnih izložb se zagotovo spomnite še v Merkurju in Modni hiši, kjer so prav tako sloveli po pravi aranžerski umetnosti.
Kvik in bližnji kiosk s hrenovkami v Mariboru v 70-ih
A postati oblikovalec izložb ni bilo kar tako. Reference slednjega so nanizane v opisu pred intervjujem: »Dušan Štok je pred 18 leti končal na Dunaju dveletno šolo za gospodarsko propagando, oddelek za izložbe in razstave. Predsednik društva aranžerjev je že od ustanovitve, prvih pet let je bil amaterski predsednik, naslednjih petnajst pa profesionalec.« Na vprašanje o tem, koliko članov šteje društvo in zakaj je toliko aranžerjev nečlanov, odgovori: »Članov je 24 in 6 kandidatov. Kandidat postane član po dveh letih kandidature in ko pokaže določeno znanje. In prav pomanjkljivo znanje je vzrok za tolikšno število nečlanov.« Izložba blagovnice KVIK je v Večeru omenjena še nekajkrat – kot najlepša izmed več kot desetih aranžiranih v počastitev svetovnega dneva varčevanja in kot tista, ki »zaustavi marsikaterega Mariborčana, da si z zanimanjem ogleda dedka Mraza s polno naloženimi sanmi pred simboliziranim obzidjem starega Maribora.«
Zaradi nerentabilnosti v stečaj
Kvik je kasneje prevzelo ljubljansko podjetje Tekstil, leta 2000 pa je blagovnica končala v stečaju. Podjetje je bilo sicer že v času poslovanja nerentabilno. Razlog za to naj bi bila tudi površina blagovnice. Središče mesta je bilo sicer atraktivna lokacija za blagovnico, a se je izkazalo, da je celotna površina blagovnice znašala 4800 kvadratnih metrov, prodajne površine pa so zajemale le dobrih 3000 kvadratnih metrov, saj so preostalo površino zavzemali prostori, ki so bili neuporabni za prodajo ali drugo dejavnost. Pritličje, ki je bilo najbolj uporaben prostor za prodajo, pa je zajemalo le 15 odstotkov celotne površine.
Okrožno sodišče v Mariboru je leta 2000 na predlog dolžnika izdalo sklep o uvedbi stečajnega postopka za trgovsko podjetje Kvik, v katerem je bilo pred stečajem zaposlenih še okoli 50 delavcev.
Kvik je že dalj časa posloval s težavami, pred dobrim letom pa je bila zanj sklenjena tudi prisilna poravnava. Podjetje obveznosti, ki so izhajale iz prisilne poravnave, ni bilo sposobno redno poravnavati. Prav tako je podjetje v minulih letih večkrat odpuščalo trajno presežne delavce. Nekaterim med njimi ni bilo sposobno izplačati niti odpravnin.
