Pred nekaj dnevi je Združenje Epeka predstavilo prvo zadružno stanovanje v Mariboru, v katerega se bo lahko preselil mlajši par. Bistvo zadružnega stanovanja je ponuditi alternativo lastniškemu ali najemniškemu modelu, ki prevladuje na slovenskem trgu, obenem pa privabiti tudi mlad kader, da ostane v mestu in poveča konkurenčnost. Toda kljub ideji, da bi lahko nastalo več takšnih stanovanj, pa je realnost drugačna, saj je povezana z birokracijo in dolgotrajnimi postopki. 

Cilj Maribora je zgraditi čim več novih stanovanj

Župan Mestne občine Maribor Saša Arsenovič je na predstavitvi zadružnega stanovanja ponovno poudaril pomembnost gradnje novih stanovanj. Po njegovem mnenju je potrebno poskrbeti za dostopna stanovanja, ob tem pa upoštevati tudi dejstvo, da se mnogo mladih ne odloča več za tradicionalne oblike bivanja in prisegajo tudi na fleksibilnost, kot je denimo zadružno stanovanje. Po besedah župana obstaja več podobnih iniciativ, ki bi v mestu želele graditi na drugačen način od tistega, kar ponavadi pričakujemo od stanovanj, vendar pa do realizacije še ni prišlo.

Kot smo že poročali pred kratkim, je v Mariboru pripravljenih kar nekaj projektov, ki pa čakajo na odobritev s strani Ministrstva za kulturo oziroma Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki zanje pripravlja strokovno gradivo:

»Upam, da bodo tisti, ki skrbijo za javno dobro, kar se tiče varovanja kulturne dediščine - torej ZVKDS,  razumel, da obstajajo tudi javni interesi in da je stanovanje eden izmed tistih. Upam, da bomo našli rešitve tam, kjer približno petsto milijonov slovenskega kapitala stoji ter čaka na pozitivna mnenja in soglasja, da bi lahko gradili stanovanja za vse nas.«

Se bo projekt na Dvorakovi vendarle premaknil naprej?

Tako župan Arsenovič kot tudi predstavnica Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor Barbara Vodan Jecelj, sta omenila gradnjo javnih najemnih stanovanj za mlade na Dvorakovi ulici, ki bi se predvidoma morala začeti še letos ali najkasneje v pričetku drugega leta. Vodan Jecelj je pojasnila, da je za to območje težava predvsem pridobivanje gradbenih dovoljenj.

Gradbeno dovoljenje za ta projekt je bilo izdano, prav tako potrjeno na ministrstvu na drugostopenjski ravni, vendar pa je bil sprožen upravni spor, kar je gradnjo ponovno ustavilo. Na JMSS Maribor upajo, da se bo le lahko vendarle pričela s koncem tega leta ali pa na začetku prihodnjega.

Maribor bi lahko ponudil zemljišča tudi za zadružna stanovanja

Župan Arsenovič je na vprašanje, kako bi lahko alternativni načini bivanja dobili svoje mesto in podporo v Mestni občini Maribor, odgovoril, da se v občini zavedajo raznolikosti prebivalcev in tudi različnih potreb in različnega videnja sveta, kako si kdo želi živeti. Če bo tovrstna oblika bivanja zaživela v urejenem sistemu, bi tudi občina k zadevi pristopila in ponudila zemljišča, ki jih Maribor še ima kar nekaj na voljo. Predvsem pa si župan želi, da bi se ustvarili pogoji za mlade družine, za tranzitne delavce, torej da bi ponudili obliko bivanja, ki je drugačno od samskih domov, ki so v preteklosti ponujali skromne pogoje za kvalitetno življenje.

Namesto 16 stanovanj le eno

Štefan Simončič, predsednik Združenja Epeka, je ob predstavitvi zadružnega stanovanja priznal, da so želeli urediti 16 takšnih stanovanj, vendar pa do tega zaradi finančnih nezmožnosti ni bilo mogoče doseči. V Združenju Epeka so imeli cilj odkupiti celotno stavbo od Republike Slovenije, vendar pa so tudi tu naleteli na birokratske težave. Računali so na pomoč Ministrstva za solidarno prihodnost, prav tako pa so si obetali več od javno-zasebnega partnerstva.

Po mnenju Simončiča, bi se morala država bolj vključiti v način razmišljanja, da bi lahko lastniki zadruge bili na nek način tudi lastniki stanovanja, s tem pa bi se izboljšal odnos tako do lastnine kakor tudi države. Na tem področju Slovenija konkretno zamuja, saj tako zasebni investitorji kot tudi banke, ne razumejo koncepta zadružništva, tudi občina pa ni pripravljena dati zemljišč v dolgoročni najem.  

Izzivi lokalnega okolja

Barbara Vodan Jecelj, predstavnica Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor je poleg težav z gradbenimi dovoljenji, izpostavila predvsem problematiko odnosa do lastnine, v katerih ljudje živijo. Zemljišč v Mariboru za morebitno gradnjo je dovolj, se pa na skladu soočajo z neprimernim odnosom do stanovanja, do medsosedskih sporov ter težavah pri sobivanju z ostalimi.

Dobre prakse je težko kar tako prenesti iz tujine

Simončič je pojasnil tudi, da dobrih praks ni enostavno kar prenesti v Slovenijo, predvsem zaradi zaostanka naše zakonodaje. Nevladnemu sektorju ne preostane nič drugega, kot da nadaljujejo s svojim poslanstvom, pri tem pa Simončič vseeno upa, da se bo situacija v prihodnje spremenila, sploh če bi se v podobne projekte vključili tudi zasebni investitorji.

Še največjo težavo pa po mnenju Simončiča predstavlja birokracija:

»Moram pa reči, da nas pri vseh teh stvareh najbolj ustavlja birokracija, kot je varstvo kulturne dediščine. Samo za primer - če bi to stavbo obnovili tako, kot bi želeli, tega ne moremo narediti že zato, ker je v celi stavbi 16 stanovanj, na eno stanovanje pa mora biti zagotovljeno eno parkirno mesto in pol.«

Ker v centru mest že sedaj primanjkuje parkirnih mest, bi bilo nemogoče doseči spremembo namembnosti iz poslovne v stanovanjsko stavbo. Cilj zadruge je namreč, da bi v bloku prebivali stanovalci s skupnostnim avtomobilom, skupnostnimi električnimi prevoznimi sredstvi, ne pa da bi vsak stanovalec imel lasten avtomobil. Ker je blok v mestnem jedru v prvi coni, predstavlja težavo tudi soglasje za sončno elektrarno.

»Imamo na primer edini vrt: najprej bi morali iz njega narediti parkirišče, če bi hoteli dobiti uporabno dovoljenje, potem pa ne vemo, kam dati sončne elektrarne. To so malenkosti, ki nas res ustavljajo,« nadaljuje Simončič.

V tujini imajo socialna podjetja prednost pred zasebnimi investitorji

Težava je nastala tudi pri želji za nakup drugega dela hiše. Ker je bila stavba v lasti Republike Slovenije, se je vzpostavila javna dražba, na kateri zadruga ni imela nobene prednosti, odločal je zgolj znesek. V času ko vsi vlagajo v nepremičnine, stanovanjske zadruge nimajo nobenih možnosti, čeprav pa denimo na Irskem obstaja zakon, kjer imajo socialna podjetja prednost pri nakupu takšnih nepremičnin.

Kaj preostane mladim in ostalim?

Čeprav obstajajo alternative kot je denimo zadružništvo, pa je situacija trenutno takšna, da bistvenih izboljšav v kratkem času ni za pričakovati. Barbara Jecelj Vodan priznava, da so mlajše generacije pripravljene na sodobnejše oblike bivanja, vendar pa to za srednjo in starejšo generacijo ne pride v poštev. Po njenih besedah je trenutno največ povpraševanja po oskrbovanih stanovanjih, ogromno ljudi pa si še vedno prizadeva za klasično lastništvo stanovanja in teži k temu, da bi postala lastnik.

Na skladu pogosto dobivajo vprašanja, ali je možen odkup stanovanja ali prodaja na obroke, vendar pa je trenutna državna politika usmerjena v ohranjanje stanovanjske blagajne in večanje javnega najemnega fonda, tako da tovrstnih odkupov najemnih stanovanj trenutno ne morejo zagotavljati.

Potrebno bi bilo najti skupni imenovalec

Predstavitve zadružnega stanovanja sta se udeležili tudi aktualni poslanki Sara Žibrat in Lucija Tacer Perlin, ki sta uvodoma pojasnili, da na tem področju še vedno ostaja precej odprtih vprašanj.

Žibrat je razložila, da bi prvenstveno moralo kriterije postaviti Ministrstvo za finance, predvsem zato, da ne bi v javno-zasebnem partnerstvu prihajalo do zlorab, tudi zadruge same pa bi morale najti skupni imenovalec, kako bi v praksi to vse delovalo, še posebej iz vidika prostovoljne participacije in finančnega nadomestila. 

Ker se je ministrstvo bolj kot ne ukvarjalo z javnimi najemnimi stanovanji, kjer sta potreba in učinek najhitrejša, je tudi njihovo delovanje na tem področju zastalo, sta pa obe poslanki obljubili, da bosta še naprej podpirale iniciative, ki bi lahko ponudile več možnosti na stanovanjskem trgu.