Le redki lahko rečejo, da so uspeli uresničiti svoje življenjske sanje, še posebej ko so enkrat našli redno delo, si ustvarili družino in ob vseh obveznostih modernega časa sanje postavili na stranski tir. Toda Mariborčan Andrej Pavalec predstavlja zgodbo človeka, ki je kljub vsem težavam našel voljo in z nekaj sreče prišel do možnosti, da uresniči svoj cilj in odteče svoj zadnji veliki tek v Združenih državah Amerike.
Rojen »Pobrežanar« z nogometno zgodovino
Andrej Pavalec o sebi ponosno pove, da je rojen »Pobrežanar« in zaveden Mariborčan, ki je bil že od malega navdušen nad športom. V rani mladosti je sprva želel trenirati atletiko, toda zaradi nižje rasti je naposled pristal v nogometu, kar je še posebej razveselilo njegovega očeta. Mnogo igralcev v najstniških letih pride do spoznanja, da v tem športu ne bodo ustvarili resne kariere, zato se postopoma osredotočijo na druge stvari. Po igranju za več klubov v Mariboru je do tega spoznanja prišel tudi Pavalec, ki je s koncem nogometne kariere doživel prvo večjo prelomnico v svojem življenju.
Več prelomnic, ki so vodile do ponovne obuditve zaljubljenosti v šport
Po tem, ko je prenehal igrati nogomet, Pavalec pove, da je naslednjih deset let pustil šport ob strani, saj se je osredotočil predvsem na življenjske stvari. Skozi več prelomnic v življenju, saj se je vmes poročil in tudi ločil, je šele po drugi poroki in rojstvu hčerke ugotovil, da v njem še vedno obstaja strast do teka. Čeprav je vmes rad tekel rekreativno, pa ga je prav rojstvo hčerke spodbudilo k temu, da izgubi odvečne kilograme in se ponovno posveti bolj aktivnemu življenju:
»Moj oče je bil aktiven v športu celo življenje. Rad je igral nogomet trikrat tedensko, dokler je le lahko. Sam sebi sem rekel, da ne bom takšen oče, ki se ne bo mogel igrati s svojim otrokom. In tako sem pobasal teniske in pričel ponovno teči.«
Začetki so bili težki
Čeprav je Andrej ponovno našel željo po teku, pa je vsaj na začetku imel veliko težav s pripravljenostjo. Kljub temu da je pri sebi verjel v to, da lahko z lahkoto preteče nekaj kilometrov, pa je hitro uvidel, da bo treba nekaj spremeniti. Prvi korak je bil narediti konec cigaretam:
»Če ne grem danes teči, se bojim, da bom imel željo prižgati cigareto. Tako sem s tekom nadomestil eno odvisnost z drugo, bolj zdravo varianto. Namesto cigareta je tek postal ritual, še posebej po tem, ko je zbolel oče. V tistem trenutku sem skozi tek uspel sprostiti misli.«
Tek je postal terapija
Sčasoma je tek postal terapija, zatočišče pred zunanjim svetom. Pavalec je ugotovil, da lahko teče kakšno uro brez slušalk, po dveh urah pa je moral svoje misli zaposliti z nečim drugim. Tako je pričel poslušati vse, od razne glasbe do angleških podkastov, kjer je slišal o »manijakih«, ki tečejo po 100 kilometrov ali več, kar se mu je vsaj na začetku zdelo popolnoma nemogoče, da bi lahko uspelo tudi njemu. Toda več kot je tekel, bolj je ugotavljal, da lahko skozi šport sprosti vse frustracije in se preprosto odklopi. Pridejo tudi dnevi, ko si vzame pavzo, vendar ga žena vedno znova opogumi in spravi v pogon, da naredi nekaj zase in svoje telo.
[[image_1_article_88254]]
Do sedaj pretekel le en maraton
V teku uživa ne glede na vreme, česar se je navadil še iz nogometnih časov, saj se nogomet igra v praktično vseh vremenskih razmerah. Čeprav občuduje maratonce, pa Andrej pove, da maratona ne mara, saj se mu zdi tekanje po cesti preveč monotono. Prav zaradi tega je v življenju odtekel le en maraton, istočasno pa je našel tudi strast do t. i. »trail« teka, ki poteka v naravi.
»Všeč mi je tek v naravi, da so prisotni hribi. Zato so traili tako posebni, ker si vedno v naravi, kamorkoli pogledaš, vidiš nekaj lepega, ne samo ceste.«
Andrej je preživel osem let tudi v Nemčiji, kjer je imel obilo priljubljenih tras, sedaj pa se večinoma odpravi na Pohorje, za katerega pravi, da »smo lahko srečni, da ga imamo«. Tedensko teče na Pohorje pet do šestkrat, vsak dan pa preteče najmanj 10 kilometrov. Sedaj, ko stopnjuje formo pred odhodom v Ameriko, gredo številke gor tudi do 15 ali 18 kilometrov na dan. Tek prične kar od doma, nato pa se odpravi bodisi proti Pohorju, Piramidi, Trem ribnikom in nato nazaj.
[[image_3_article_88254]]
»Najboljši tek je takrat, ko se prisiliš da greš«
Čeprav je tek postal rutina, se je Pavalec odločil, da bo imel ponedeljke proste. Na vprašanje, ali pridejo trenutki, ko bi najraje izpustil tek in gledal televizijo z vrečko čipsa, pove, da pridejo na vrsto tudi takšni dnevi, vendar pa bi ga jezilo, če se ne bi vseeno odločil teči:
»Nočem, da se zvečer jezim, da nisem šel teči. Najboljše pri teku je to, da imam vse pripravljeno. Na hitro se oblečeš in greš. Po petem kilometru teka ugotoviš, da si se odločil pravilno. Ti teki so potem v bistvu najboljši, ko se prisiliš da greš.«
Pri tem Andrej izpostavi tudi ženo Tamaro, ki ga motivira na njegovi poti, saj je morala družina sprejeti tudi določene kompromise. Ko je bila hčerka še mlajša, je vstajal že ob štirih zjutraj, sedaj pa si lahko privošči, da gre na tek tudi popoldan oziroma ko mu to dopušča služba. Vmes je že želel dati tek na stranski tir, vendar pa je usoda želela drugače. Z malo sreče je sedaj Pavalec tik pred uresničitvijo svoje največje želje - da bo lahko tekel na največjem vzdržljivostnem preizkusu na svetu.
Western States Endurance Run je najstarejši trail ultramaraton na svetu
Western States Endurance Run je eden najbolj znanih 100-miljskih ultramaratonov na svetu. Njegove korenine segajo v čas kalifornijske zlate mrzlice v 19. stoletju, ko so po poti Sierra Nevade potovali jezdeci in iskalci zlata. Kasneje je po isti trasi nastala znamenita konjeniška preizkušnja Tevis Cup. Leta 1974 je tekač Gordy Ainsleigh zaradi poškodbe svojega konja namesto ježe celotno traso pretekel peš v manj kot 24 urah, kar velja za začetek sodobnega teka Western States.
Prva uradna izvedba dogodka je bila leta 1977. Tekma danes poteka med krajema Olympic Valley in Auburn v Kalifornija, dolga je približno 161 km in vključuje velik vzpon, vročino ter zahtevne gorske poti. Sčasoma je maraton postajal vse bolj priljubljen, na njega pa je zelo težko priti.
Imel je le 0,3 odstotka možnosti za uvrstitev
Če želiš priti na največji trail ultramaraton na svetu, kjer lahko nastopa 369 tekmovalcev, je najprej treba skozi kvalifikacijske dirke, ki potekajo po celem svetu. Tako je Pavalec najprej moral opraviti z Ultra Trail Vipava, 165 kilometrov dolgo preizkušnjo, s katero si je pridobil vstopnico za žreb na Western States. Čeprav je imel le 0,3 odstotka možnosti, da bo s svojo edino vstopnico prišel na ta dogodek, je poskusil svojo srečo. Nekateri drugi v žrebu so imeli večje možnosti, predvsem zaradi več opravljenih preizkušenj, s katerimi so dobili tudi več vstopnic za žreb. Žreb si lahko ogledate tudi na spodnji povezavi:
V primeru, da se mu ne bi izšlo, bi svoje sanje najbrž postavil v kot in nanje pozabil. V živo si je ogledal žreb, na ekranu pa se je izpisalo njegovo ime. Sprva ni mogel verjeti svojim očem, toda po tem, ko je na e-pošto dobil sporočilo, da je dejansko izžreban, so sanje postale realnost.
Potovanje v Ameriko ni majhen finančni zalogaj
Začetnemu navdušenju je sledila realnost, kako zbrati dovolj finančnih sredstev, vendar pa je s pomočjo družine še enkrat ugotovil, da se da vse rešiti, če je prisotno dovolj volje. Po tem, ko je izvedel, da se bo odpravil v Ameriko, je našel še več motivacije za dolge teke. Če je na začetku svoje poti imel težave s premagovanjem dolgih razdalj, pa je sedaj vse toliko lažje:
»Ko sem začel prvi tek na petdeset kilometrov, ki naj bi veljal za lahkega, sem po tridesetih kilometrih želel obupati. Mislil sem, da umiram. Poklical sem ženo, naj kliče rešilca, vendar me je spodbudila k temu, da vztrajam dalje. In sem vztrajal. Danes pridem v cilj po 160 kilometrih in nisem utrujen. Neverjetno je, kaj vse lahko zmoreta glava in telo.«
Kljub temu da bo pot v Ameriko draga, pa so mu na pomoč priskočili družina, lokalna podjetja in ostali donatorji, ki so mu pomagali pri kritju osnovnih stroškov. Dobra oprema namreč ni poceni, vendar pa je pri teku po nepredvidljivih stezah lahko izjemno pomembna in lahko pomaga preprečiti marsikatero poškodbo. Pri teku so ultramaratonci opremljeni z nahrbtnikom, naglavno svetilko, pomagajo pa si lahko tudi s palicami za lažje premagovanje ovir.
Na teku bodo težke razmere
Sam tek bo zelo zahteven, saj traso celotne poti spremljajo nenehni vzponi in spusti, še največjo težavo pa lahko predstavljajo kanjoni, kjer se lahko pričakuje tudi izjemna vročina. Prav te se Pavalec morda boji še najbolj, saj bi mu lahko povzročila težave. Skoraj polovica teka poteka tudi ponoči, kar pomeni, da je treba biti pazljiv, še posebej zato, ker je pot polna ozkih gozdnih in gorskih poti. Prav iz teh razlogov organizatorji teka že vnaprej opozarjajo, da ta tek ni namenjen vsakemu ter da je to največji izziv za trail ultramaratonce. V Evropi obstaja podoben tek UTMB, ki pa je bolj gorska preizkušnja, zato se Pavalec za to tekmovanje do sedaj ni odločil.
Vipavo pretekel v 32 urah
O tem, kako zahteven je tak ultramaraton, pričajo tudi podatki o tem, kako dolgo se dejansko teče. Andrej je vipavski trail maraton, dolg kar 165 kilometrov, pretekel v 32 urah, medtem ko nam cilja za ameriški tek ni želel zaupati. 100 milj oziroma 161 kilometrov je do sedaj najhitreje pretekel Jim Walmsley leta 2019 s časom 14 ur, 9 minut in 28 sekund, s čimer se je tudi vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Tekma se mora zaključiti v 30 urah, kar pomeni, da bo Andrej moral izboljšati svoj čas iz Vipave za približno dve uri. V lanskem letu je tek izmed 369 nastopajočih zaključilo 285 tekmovalcev, kar pomeni, da je bilo tudi kar nekaj odstopov.
Na teku življenja bo imel tudi spremljevalne člane
Na vsakih 10 do 15 kilometrov so postavljene posebne postaje, na katerih lahko tekmovalci dobijo podporo spremljevalne ekipe. Del Andrejeve spremljevalne ekipe bosta njegova žena in prijateljica, ki bosta poskrbeli za to, da se srečajo na dveh do treh postajah za kratko pavzo in pogovor. Vse ostalo je podrejeno zgolj teku in cilju, da preizkušnjo konča čim hitreje.
Tek se prične 26. junija
Do uresničitve življenjskega cilja bo prišlo 26. junija. Pavalec bo prispel v Ameriko 22. junija, tekma pa bo na vrsti že štiri dni kasneje. Čeprav si je Pavalec želel nekoliko hitrejšega prihoda, da bi se lahko aklimatiziral in pripravil na tek v miru, pa tudi te situacije ne jemlje kot nekaj negativnega. Tek na Western States namreč dojema kot privilegij, zato bo tudi celotna izkušnja dokaz, kako se lahko življenje spremeni ter da lahko iz preprostih začetkov prideš od točke, ko gledaš tekmovanja na YouTubu, do tega, da si dejansko tam prisoten.
»Te zgodbe, ki jih spremljaš - sprva se ti zdi popolnoma nemogoče. Prej sem spremljal te ljudi prek ekrana, sedaj pa bom jaz tekel z njimi. Ne bi rekel, da so to vzorniki, so pa vendarle pustili name ogromen vtis.«
Kako se razvija trail kultura v Mariboru?
Pavalec je bil tudi eden izmed ustanovnih članov »Pohorske trail bande«, ki se trudi, da dobiva ta oblika teka vedno več prepoznavnosti. Po besedah Pavaleca je trail tek v Mariboru na visokem nivoju, posebej po zaslugi Martine in Janeza Klančnika, dveh vrhunskih tekačev. Preden je Andrej zapustil Pohorsko trail bando zaradi takšnih in drugačnih razlogov, je bilo včlanjenih že okoli 70 članov, številka pa najbrž še narašča.
Udeležba na trail tekih je vedno odlična
Po besedah Pavaleca so trail teki vedno bolj priljubljeni, ne samo v Mariboru, temveč tudi v Sloveniji. Pogosto pogreša predvsem to, da na Pohorju ni neke ustaljene trail trase, čeprav imamo vse pogoje za to. Tako se pogosto zgodi, da morajo tekači paziti na to, da niso v napoto kolesarjem, ki imajo svoje steze urejene dosti bolje. V preteklosti so se že pojavile pobude, da bi se trail proge označile, toda do konkretnih premikov do sedaj še ni prišlo.
V Mariboru je bil organiziran prvi »backyard ultra«
V okviru delovanja kot del Pohorske trail bande, je Pavalec sodeloval pri organizaciji t.i. »backyard ultra« oziroma dvoriščkanja, ki bo ponovno na vrsti konec meseca maja. Cilj tekmovanja je, da mora tekmovalec v eni uri preteči 6,7 kilometrov, vendar pa mora biti vsako polno uro na štartu. Tekmuje se tako dolgo, dokler lahko tekmovalci zdržijo.
[[image_2_article_88254]]
Prav mariborska ekipa je pripeljala prvi backyard ultra v Slovenijo, v sredini oktobra pa bo Pohorska trail banda organizirala tudi ekipno svetovno prvenstvo »Backyard Ultra Satellite Championship 2026«, ko bo slovenske barve predstavljalo 15 tekmovalcev in tekmovalk.
Šport, kjer ne rabiš gledati vseskozi na uro
Pavalec je v zadnjih letih dokazal, da lahko z voljo storiš marsikaj. Skozi tek je spoznal, da je to njegova pot za sprostitev, terapijo in promoviranje zdravega življenja. Cigarete je zamenjal za superge, sedaj pa je tik pred zadnjim velikim tekom, s katerim bo izpolnil svoje sanje. Vsem tekačem, ki se želijo lotiti teka, svetuje, naj ga ne jemljejo kot nenehno bitko s časom, temveč naj v njem preprosto uživajo.
