Pred Umetnostno galerijo Maribor so danes slovesno otvorili prenovljen Kiosk K67, enega najbolj prepoznavnih kosov industrijskega oblikovanja nekdanje Jugoslavije. Projekt obnove je nastal v okviru participativnega proračuna Mestne občine Maribor na pobudo Tanje Cvitko, pri njem pa so sodelovali dijaki in mentorji Tehniškega šolskega centra Maribor.

Za obnovo so namenili nekaj več kot 2000 evrov, kiosk pa bo po novem služil kot prostor druženja in predstavitve dediščine.

»Ta kiosk je še danes sodoben, moderen in moden«

Kiosk K67 je zasnoval mednarodno priznani arhitekt in oblikovalec Saša J. Mächtig, letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Ob odprtju se je v Mariboru srečal tudi z dijaki, ki so sodelovali pri obnovi.

Podžupan Gregor Reichenberg je ob tem poudaril pomen ohranjanja oblikovalske dediščine:

»Gre za artefakt, ki simbolizira nek esprit tedanjega časa in hkrati nagovarja s svojo brezčasnostjo. Ta kiosk, ki ga pogledamo danes, je sodoben, moderen in moden hkrati.«

Dodal je, da je Mestna občina Maribor vesela, da so zgodbo kioskov K67 ponovno obudili:

»To je že tretji kiosk, ki smo ga prenovili.«

Od dveh cevi do svetovne ikone

Mächtig je obiskovalcem zaupal tudi zanimivo ozadje nastanka kioska. Inspiracijo je dobil pri prebodu dveh cevi, nato pa obliko prilagodil funkcionalnosti in modularnosti.

»Najprej sem naredil modele in ti modeli so bili prodorni, ker so se sestavljali med seboj v velike strukture,« je povedal.

Po njegovih besedah je bilo do konca proizvodnje izdelanih okoli 7500 kioskov.

Posebej ga je navdušilo sodelovanje dijakov pri obnovi:

»Ljudje, ki delajo v svojem poklicu, morajo imeti radi svoj poklic in tako ga vzljubijo.«

Več kot sto dijakov pustilo svoj pečat

Pri obnovi kioska je sodelovalo več kot sto dijakov različnih smeri Tehniškega šolskega centra Maribor. Med njimi je bil tudi dijak avtokaroserijske smeri Mišel Toš, ki je poudaril, da so skozi projekt pridobili veliko novih znanj:

»Naučili smo se tudi nekaj več kot samo delo na avtomobilih. Spoznali smo zgodovino tega, kar smo delali.«

Dijakinja Lucija Lampret je izpostavila predvsem praktične izkušnje:

»Fascinantno mi je mešanje barv, kitov in nanosov. Najtežje je bilo brušenje strehe in dna, ker je bilo težko dostopno.«

Tudi Karin Rudolf je povedala, da kioska pred projektom ni poznala, danes pa ga vidi kot nekaj modernega:

»Za mene je sodoben, ker sem ga komaj zdaj spoznala.«

»Okoli kioska se je spletla posebna energija«

Mentor projekta pri dijakih in učitelj praktičnega pouka Dušan Merklin je poudaril, da projekt ni bil le strokoven, temveč tudi zgodovinski in povezovalen.

»Dijaki so dobili informacije o zgodovini in obsegu tega dela. Po zaključenem postopku je to bila res dobra zgodba, zgodovinska in strokovna.«

Ob tem je dodal, da jih je presenetilo predvsem navdušenje mladih nad kioskom:

»Res je skozi vladala neka dobra energija.«