Za več pojasnil smo se obrnili na Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Strokovnjaki so nam podrobneje razkrili, zakaj je mariborska oranžerija tako posebna, kakšne skrivnosti je skrivala pod tlemi in na kakšen način trenutno v sodelovanju s tujimi arhivskimi mrežami preverjajo, ali podoben primer sploh kje obstaja.

Kombinacija stanovanjske stavbe in zimskega vrta

Kot so uvodoma pojasnili, je leta 1843 josipdolski glažutar Joseph Langer na robu mesta zgradil klasicistično vilo kot kombinacijo stanovanjske stavbe in oranžerije oz. zimskega vrta. Dva velika prostora za vzgajanje in prezimovanje eksotičnih rastlin sta bila umeščena na južni strani vile, vzhodno in zahodno od stanovanjskega dela. Zato so strokovnjaki že pred prenovo vile na podlagi arhivskih virov, denimo starih fotografij in razglednic ter opisov, vedeli, da sta bila sestavni del vile prostora oranžerije.

Prostora sta bila, po podatkih ZVKDS sestavni del vile vse do leta 1926, ko je mariborski arhitekt Max Czeike naredil načrte za preureditev vile v otroško zavetišče in kasneje v mladinski dom. Ta preureditev je posledično pomenila opustitev velikih zastekljenih površin nekdanje oranžerije.

"Zaradi večjih predelav vile v 30-tih letih 20. stoletja nismo vedeli koliko - in če sploh kaj, je ohranjenega."

Oranžerije so v preteklosti sicer služile varovanju agrumov in eksotičnih rastlin pred zimskim mrazom. Spomladi in poleti pa so rastline odnesli iz oranžerije ter z njimi okrasili vrtove ter terase dvorcev in vil. "Zato smo investitorju predlagali, da bi se v prostor oranžerije postavile posode z agrumi - saj je bil prostor temu primarno tudi namenjen," so povzeli na ZVKDS.

[[image_1_article_93783]]

Odkritje je zahtevalo prilagoditev prvotno načrtovanih rešitev

Ob tem so razložili, da je bil tekom prenove vile odkrit originalni kamnit tlak oranžerije ter opečni ogrevalni kanal. V bližini kurišča so bile medtem pod robom kamnitega tlaka odkrite tudi lončene pečnice, ki so bile del sistema "talnega gretja", v kleti pa je bilo odkrito kurišče.

"Po predstavitvi najdenega je investitor razumel pomen odkritja in sprejel odločitev, da se prostor ohrani in prezentira. Kamniti tlak in opečni ogrevalni kanal sta bila konservatorsko-restavratorsko obnovljena in deloma rekonstruirana, novi ureditvi pa je bila prilagojena tudi osvetlitev prostora. Tako je element, ki je bil desetletja skrit pod poznejšimi posegi, postal eden ključnih pričevalcev prvotne funkcije in zasnove vile," so pojasnili.

Unikat v slovenskem prostoru (in širše)

[[image_4_article_93783]]

Zanimivo pa je predvsem to, da po do sedaj znanih podatkih strokovnjaki ne poznajo historične stavbe, kjer bi bila oranžerija sestavni del objekta v katerem je lastnik tudi bival. "Povsod so to bili od osrednjega objekta (gradu, dvorca ali vile) ločeni objekti, locirani nekje v pripadajočem vrtu oziroma parku. Združitev stanovanjskega dela in oranžerije oz. zimskega vrta v enem objektu zato predstavlja edinstvenost v slovenskem prostoru, pa tudi širše," so dodali na ZVKDS. Ob tem pa so poudarili, da so agrumi in eksotične rastline v tistem času veljali za statusni simbol. Posedovanje oranžerije in agrumov je tako kazalo na ugled, bogastvo in visoko stopnjo izobrazbe lastnika. 

Ogrevalni kanal s svojo tronivojsko strukturo je, skupaj s pečnicami, ki so bile vgrajene pod talno površino (kot talno gretje) prav tako nekaj enkratnega. "Žal je bil notranji kanal iz glinenih elementov ohranjen le fragmentarno, a po strukturi tako rekoč enakega lahko vidimo v oranžeriji kraljevega dvorca Sanssouici v Potsdamu," so še razložili.

"Dvorec Sanssouici je nastal 100 let pred Langerjevo vilo, kot poletna rezidenca pruskega kralja. Kot glažutar je Joseph Langer zagotovo poznal pristope pri ohranjanju in akumuliranju toplote, za kar je bil kanal namenjen. Joseph Langer je kot uspešen industrijalec (lastnik steklarne oziroma glažute v Josipdolu na Pohorju) s takšno arhitekturo sredi 19. stoletja želel izraziti svoj meščanski ugled, gospodarsko moč in prefinjen okus. Prav tako se s tem izraža njegova inovativnost, poznavanje takratnih evropskih in domačih trendov, zanimanje za arhitekturo, krajino, botaniko in vzgajanje eksotičnih in redkih rastlin.

Glede na kulturne vplive, ki so v preteklosti vplivali na bivanjsko kulturo na območju Slovenije, so se na ZVKDS obrnili na nemške strokovnjake iz Arbeitskreis Orangerien in Deutschland e.V., ki sodelujejo tudi s strokovnjaki v Švici, Avstriji, na Poljskem in drugje.

Poseben izziv je predstavljala prezentacija najdb

[[image_2_article_93783]]

V nadaljevanju so poudarili, da je bil največji izziv najti pravo ravnovesje med zaščito izjemno redko ohranjenega skrilastega kamnitega tlaka in opečnatega ogrevalnega sistema in njuno predstavitvijo javnosti. "Želeli smo ohraniti čim več originalnega materiala, hkrati pa obiskovalcem omogočiti, da si ta pomemben del dediščine ogledajo in doživijo," so poudarili in ob tem dodali, da sta bila kamniti tlak in opečni ogrevalni kanal konservatorsko-restavratorsko obnovljena in deloma rekonstruirana. "Skrilaste pohodne plošče so bile utrjene s kompatibilnim premazom in mestoma dopolnjene z enakim materialom, prav tako je bil utrjen tudi originalni opečni rob kanala."

Poseben izziv je poleg tega predstavljala tudi prezentacija opečnatega ogrevalnega kanala. "Kanal je bilo potrebno zaščititi, hkrati pa obiskovalcem omogočiti vpogled vanj. Opečni ogrevalni kanal je bil zaščiten s perforirano pločevino, ki omogoča zračenje, pomembni elementi (večnivojski ogrevalni kanal, del notranjega ogrevalnega kanala in lončene prečnice) pa so bili zaščiteni s steklom, ki obiskovalcem omogoča ogled teh elementov. Popolna zasteklitev kanala bi namreč lahko povzročila nabiranje kondenza ter razvoj alg in plesni in s tem propadanje materialov. S tem smo lahko ohranili avtentičnost najdbe in zagotovili njeno dolgoročno varstvo," so pojasnili. Prav tako pa podest in stopnice, ki sta sodobna elementa v prostoru ne slonita na originalnem kamnitem tlaku, ampak sta kot nov element "spoštljivo izvedena nad nivojem tlaka in se ga ne dotikata".

"Ključno vodilo vseh konservatorsko-restavratorskih posegov je bilo ohranjanje avtentičnosti, minimalno poseganje v originalno substanco in uporaba tradicionalnih materialov, saj želimo, da se ta izjemna najdba ohrani tudi za prihodnje generacije."

[[image_3_article_93783]]