Trajče Velički je v svetu kolesarstva znano ime. Prihaja iz Šentilja, po poklicu je policist, to delo opravlja že 22 let. Ob natrpanem urniku, družini in drugih obveznostih mu za šport ostane manj časa, kot bi si želel, ampak, kot pravi, ob veliki podpori žene in hčerke nekako krmari in je zadovoljen, saj mu šport predstavlja določeno “drogo in odvisnost”.
Sprva je bil nogometaš, ob nakupu dirkalnega kolesa se je zaljubil v kolesarstvo
Že v aktivni nogometni karieri, ki je trajala 28 let, je Trajče Velički vedno stremel k dobri pripravljenosti. “Zato sta bila že takrat del mojega dodatnega treninga tek in kolesarstvo. Leta 2008, ob nakupu prvega pravega dirkalnega kolesa, pa je takoj preskočila iskrica ljubezni med kolesom in mano. Takrat sem s pomočjo prvega mentorja, trenerja Boštjana Koletnika, začel spoznavati zakonitosti dirkanja in tekmovanja. Sprva bolj v ultrakolesarstvu, saj sem v letih 2010, 2012 in 2013 tekmoval in tudi uspešno končal ultra dirke okoli Slovenije, znane pod imenom DOS-RAS EXTREME.”
Zaradi dobre fizične pripravljenosti je z minimalnimi posledicami prebolel meningitis
Potem pa se je zgodilo leto 2016, ko je naš sogovornik zbolel za meningitisom. Velički pravi, da so njegovi spomini na to leto mešani: “Po eni strani je bilo to izredno uspešno leto na dirkah, saj sem v svoji starostni skupini postal državni prvak v cestnem kolesarstvu, osvojil 5. mesto na malem maratonu Franja, ki sem ga kasneje v letih 2018 in 2021 celo zmagal. Skratka, zabeležil sem dobre in uspešne vožnje ter uvrstitve na vseh dirkah doma in v tujini. Decembra 2016 pa se je dobesedno vse obrnilo na glavo. Zbolel sem za bakterijo Lysteria Monocytogenes oziroma za bakterijskim meningitisom, pristal v bolnišnici na intenzivni negi, kjer v prvih nekaj dneh zdravniki niso natančno vedli, kaj bo z mano, tudi napovedi so bile bolj črne. Odličnemu zdravstvenemu osebju v UKC Maribor se lahko zahvalim, da so posledice bolezni, glede na drugačne napovedi, ostale minimalne. Spomnim se besed dr. Novaka z infekcijskega oddelka, ki mi je nekaj dni po hospitalizaciji in diagnozi dejal, da se lahko zahvalim svoji fizični pripravljenosti, da se je telo ubranilo in se odzvalo, tako kot je.”
Ob že prej omenjenem naslovu državnega prvaka, dvakratni zmagi na malem maratonu Franja v letih 2018 in 2020, je Velički v svoji dosedanji karieri dosegel zmago in 2. mesto na največjem hrvaškem maratonu Granfondo Umag Small, etapno zmago in nosil rumeno majico na Hartberg Radsportwoche v Avstriji. Prav tako se je na omenjeni dirki uvrstil na stopničke v etapah, osvojil 3. mesto na državnem prvenstvu v kronometru oziroma vožnji na čas v svoji kategoriji. “Ponosen sem tudi na imenovanje v reprezentanco Policije v kolesarstvu, s katero sem se udeležil že tretjega evropskega prvenstva, nazadnje pred nekaj dnevi na Danskem.”
Z letošnjo dirko okoli Avstrije ima neporavnane račune
Po nekaj letih zatišja se je naš sogovornik letos znova podal v ultrakolesarstvo. Njegov sotekmovalec in dober prijatelj David Rihtarič ga je prepričal, da se udeleži dirke okoli Avstrije, kjer sta tekmovala na najdaljši in najzahtevnejši trasi v dolžini 2200 km z 28.000 višinskimi metri. Že samo ta podatek govori o tem, da je dirka resnično zahtevna. Glede na to, da gre za največjo tovrstno dirko v Evropi, je bila udeležba na njej tudi temu primerna. “Bila sva edina udeleženca iz Slovenije. Na takšnih dirkah, ki v celoti trajajo od tri do šest dni, je spremljevalna ekipa obvezna, najina je štela šest članov z dvema voziloma,” pravi Velički in pojasni, da je bil teren, glede na to, da trasa poteka čim bližje državnim mejam Republike Avstrije s sosednjimi državami, resnično raznolik. Od vzpenjanja na skoraj 3000-metrske gorske prelaze do spuščanja iz teh in popolnoma ravninskih delov.”
Seveda mi je bilo kot športniku najtežje reči, da ne gre več, oziroma da bom odstopil, saj to ni v mojem karakterju, vendar sem se po nekaj dnevih zavedal, da je bila takšna ekipna odločitev edina pravilna.
“Na takšnih dirkah ne moreš predvideti, kaj se lahko zgodi. Zelo pomembno je, da piješ in ješ dovolj, saj se take dirke ne odločajo na začetku, ampak prihaja do razlik po dveh, treh dneh, ko nastopijo utrujenost, neprespanost, … Žal se je tudi meni zgodila nepredvidena situacija, saj enostavno nisem mogel dovolj jesti in piti, kar je imelo za posledico velike mišične krče, s katerimi sem se boril okoli 500 kilometrov. Kasneje se je začelo še bruhanje, zato smo se skupaj z ekipo odločili, da odstopimo, saj bi lahko bile posledice prehude za moje zdravje. Seveda mi je bilo kot športniku najtežje reči, da ne gre več, oziroma da bom odstopil, saj to ni v mojem karakterju, vendar sem se po nekaj dnevih zavedal, da je bila takšna ekipna odločitev edina pravilna. Tako da po eni strani ostajajo neporavnani računi z omenjeno dirko.”
Najzahtevnejše dirke zahtevajo tudi do deset ur treninga na dan
Na vprašanje, koliko treningov je potrebnih za takšno dirko, Velički odgovori: “Količine treningov za takšno specifično dirko so velike. Od voženj, ki trajajo dve uri, pa do voženj v dolžini sedem do deset ur dnevno. Sicer pa tudi treniranje za dnevno dirkanje zahteva specifične treninge, od 9 do 15 ur na teden, kar je včasih težko uskladiti, ampak z obilo volje in truda, predvsem pa, če to delaš s srcem, se da. Da poenostavim, tudi mi amaterji treniramo kot profesionalci, zlasti sam poizkušam paziti na vse podrobnosti pri prehrani in podobno. Razlika med nami amaterji in profesionalci je ta, da mi hodimo v dnevne, nočne, nedeljske in praznične službe. Da ne bom napačno razumljen, ponosen sem na vse naše športnike, še posebej pa na kolesarje, saj smo v tem športu postali svetovna velesila.”
Velički zase pravi, da mu je ljubše cestno kolesarstvo, saj da je pri ultrakolesarstvu pomembnih veliko drugih dejavnikov, na katere včasih kolesarji enostavno nimajo vpliva. Zdaj si je privoščil nekaj počitka, v zimskem času se bo postopoma lotil bazičnih priprav, v sezoni 2023 pa ima nekaj smelih ciljev in načrtov. “Glede na to, da je največji problem zbrati dovolj finančnih sredstev za opremo in dirkanje, saj prijavnine in oprema niso poceni, si želim več posluha in morebitnega sponzorja (donatorja), ki bi mi olajšal marsikatero odločitev glede udeležbe na dirki. Posledično bi manj trpel družinski proračun. Se pa zahvaljujem podjetjema, ki mi po svojih močeh že vrsto let stojita ob strani.”
