Roman Marin je ime, ki ga krajani Voličine in občani Lenarta zelo dobro poznajo. Je človek, ki že vse življenje veliko energije in prostovoljnega dela namenja ljudem in skupnosti. Je dolgoletni prostovoljni gasilec, vmes je bil dvakrat poveljnik PGD Voličina, že več kot 40 let je aktivni član Krajevne organizacije Rdečega križa Voličina. Odlikujejo ga socialni čut, srčnost in požrtvovalnost. Srečeval se je z različnimi življenjskimi zgodbami, pomagal ljudem v stiski, opravil je veliko prostovoljnega terenskega dela, zbiral prispevke za Rdeči križ in za ljudi, ki so jih prizadele nesreče. Spodbujal je krvodajalstvo. Za izjemne življenjske zasluge, pomembne za razvoj in napredek gasilskega društva in požarnega varstva, je na letošnji proslavi ob krajevne prazniku z rok lenarškega župana mag. Janeza Krambergerja prejel priznanje krajevne skupnosti.

Z Romanom se srečamo v centru Voličine, v prostorih obstoječega gasilskega doma, ki je, glede na to, da je bil zgrajen med vojno leta 1943 in naj bi sprva služil kot konjušnica, precej dotrajan. A nič zato, v njegovi neposredni bližini gradijo nov, moderen gasilski objekt, ki bo po napovedih namenu predan še letos.

Več kot 20 let je bil poveljnik voličinskih prostovoljnih gasilcev

Naš sogovornik, ki bo kmalu dopolnil 74 let, pove, da je bil rojen v bližnji Rogoznici, nakar se je družina preselila v Voličino. Po služenju vojaškega roka leta 1969 se je pridružil lokalnemu gasilskemu društvu, ki je bilo sicer ustanovljeno davnega leta 1936. “Najprej sem bil pri gasilski mladini, kasneje pri članih, opravil sem tečaj za nižjega in kasneje za višjega gasilskega častnika. Ob tem sem bil več kot dvajset let, vse do leta 2012, ko sem se upokojil,  poveljnik voličinskih gasilcev. Spomnim se, da je bilo sprva v gasilskem domu še stanovanje, tudi razporeditev prostorov je bila nekoliko drugačna. Oprema se je razlikovala od sedanje. Najprej smo imeli avto, imenovan Praga, nato smo v začetku 80. let TAM-ovega kamionarja predelali v avtocisterno. Okoli leta 1975 smo nabavili novo gasilsko črpalko. Zdi se mi tudi, da takrat ni bilo toliko gasilskih intervencij. V glavnem je šlo za požare na gospodarskih poslopjih, hišah, tudi za travniške požare, zdaj pa gasilci veliko posredujejo še pri neurjih, podrtih drevesih, poplavah, … V spominu mi je ostal požar, do katerega je prišlo v naselju blizu Voličine, kjer smo po gašenju v pogorelem objektu našli človeško truplo.”

Na vprašanje, katero obdobje v gasilstvu je bilo zanj najlepše, Roman odgovori: “Preden sem postal poveljnik je bilo mirnejše obdobje. Potem sem imel ves čas zadolžitve, in to ne samo v društvu, pač tudi tudi preko Gasilske zveze Lenart.” Skoraj do upokojitve je bil zaposlen v tedanji tekstilni tovarni MTT v Melju, zadnjih devet let pred upokojitvijo, po stečaju MTT-ja, pa v Zavodu Hrastovec.  Pravi, da mu službene obveznosti nikoli niso preprečevale njegovega gasilskega poslanstva: “Ko sem bil na intervenciji, sem dobil društveno potrdilo, na osnovi katerega sem imel v službi upravičen izostanek.”

Za novogradnjo gasilskega doma so se odločili iz praktičnega razloga

Glede gradnje novega gasilskega doma v Voličini Marin pravi, da je dobrodošla, do nje pa je prišlo iz povsem praktičnega razloga. “Ker je obstoječa avtocisterna, ki smo jo kupili leta 1999, dotrajana, smo se v sodelovanju z lokalno skupnostjo odločili za nakup nove. Novo vozilo, ki ga bomo dobili še letos, pa je višje od sedanjega in bi bila gasilska garaža zanj premajhna. Ker smo ugotovili, da bi prenova obstoječega gasilskega doma stala toliko kot novogradnja, je občina sprejela sklep o izvedbi te investicije.”

Novogradnja gasilskega doma v Voličini

Vrsto let je deloval kot poverjenik Rdečega križa

Že od mladih let je Roman Marin kot poverjenik za Zgornjo Voličino in Strmo Goro deloval tudi v Krajevni organizaciji Rdečega križa Voličina, bil je tudi krvodajalec. Vsakomur, ki je potreboval pomoč, je rad pomagal, za kar nikoli ni zahteval nobenega plačila. “Zgodilo se je, da je družini pogorela hiša. V tem primeru smo gasilci stopili skupaj, pomagali pri spravilu in žaganju lesa za novo ostrešje, prav tako pri čiščenju pogorišča. Prek Rdečega križa pa smo za pomoči potrebne organizirali akcije zbiranja sredstev. Zdi se mi, da so zdaj stiske ljudi še večje kot v preteklosti. Veliko je družin, ki v tem času redno dobivajo pakete pomoči, prej pa smo pakete ob koncu leta razdeljevali predvsem starejšim krajanom. Mislim, da je prostovoljstvo še danes, zlasti na podeželju, še kako živo in da so ljudje drug drugemu še pripravljeni pomagati.”

Da je vse to zmogel, ima po Romanovih besedah veliko zaslug njegova žena Justina, prav tako gasilka, ki mu je velikokrat na pomoč priskočila s kakšnim prevozom. Imata dva otroka, hčerka se je že odselila na Velko, kjer ima svojo družino, sin Smiljan, ki je šel po očetovih stopinjah in je zdajšnji predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Voličina, z družino živi doma. Roman in Justina imata sicer že pet vnukov. Naš sogovornik, ki kljub številnim zaslugam ostaja skromen, se še vedno udeležuje društvenih gasilskih sestankov, aktiven je pri gasilskih veteranih, skrbi za vrt okoli hiše, še nekaj let nazaj je z veseljem priskočil na pomoč sosedom. Priznanja krajevne skupnosti ni pričakoval, ga pa je bil zelo vesel.