V osrednjih Slovenskih goricah je nekaj večjih kmetij, ki so bodisi usmerjene v pridelavo mleka ali v rejo govejih pitancev. Mi smo tokrat obiskali kmetijo Kocbek v Zgornji Voličini v občini Lenart, ki se ukvarja z rejo krav molznic. Gospodar kmetije Alberto Kocbek nam pove, da je trenutno v hlevu 60 krav molznic in 90 živali tako imenovane mlade živine, med njimi 15 teličkov. Mesečno krave povržejo več kot 5 teličkov, bikce prodajo, teličke pa ostanejo na kmetiji. “Kmetijo sem od očeta prevzel pred 19. leti. Tudi oče se je ukvarjal s pridelavo mleka, vendar je imel na kmetiji le 15 živali. Nato smo zgradili nov hlev še za dodatnih 50 molznic. Zdaj imamo dovolj prostora za 150 živali. V glavnem gre za molznice lisaste pasme, ki pri nas po količini mleka več kaj dosti ne zaostajajo za črno-belimi, ki načeloma veljajo za najboljše mlekarice. Krava molznica lisaste pasme v času 1-letne laktacije da 8.500 kilogramov mleka, črnobela 10.500. Dnevno to pomeni povprečno približno 30 kilogramov mleka. Je pa res, da se življenjska doba krav molznic s povečano mlečnostjo krajša. Sami sicer ne stremimo k visoki mlečnosti, tako da je povprečna laktacijska življenjska doba naših živali šest, sedem let, nato pa gredo v klavnico.”

Odločili so se za živalim prijazen način reje

Pri Kocbekovih, kjer imajo 40 hektarjev travnikov, od tega 25 hektarjev pašnih površin, in 10 hektarjev njiv, so se odločili za živalim prijazen način reje. “Gre za prosto rejo, kar pomeni, da so krave brez privezov in se lahko prosto sprehajajo po hlevu. V Sloveniji se je tak način reje začel že po letu 1980. Posledično so živali zato bolj zdrave, nimajo težav z gibanjem, manj težav je pri odhodu na pašnik, saj jim ni potrebno snemati verig, verjetno pa, ker se počutijo bolje, proizvedejo tudi več mleka. Tudi molža je bistveno lažja,” še pojasni Alberto Kocbek in doda, da živalim nastiljajo samo na ležiščih, kjer tudi ni rešetk. Krave molznice redno iz hleva odhajajo na pašo, medtem ko so telice, ki jih ne molzejo, na pašnikih od aprila do novembra. “Če teren ni preveč razmočen, potem živina odhaja na prosto tudi v zimskem času. Sicer pa se pozimi prehranjuje s travno in koruzno silažo ter senom.”

Kot prvi v osrednjih Slovenskih goricah so pred sedmimi leti kupili robota za molžo

Posebnost Kocbekove kmetije je robot za molžo, ki so ga kot prvi v osrednjih Slovenskih goricah kupili leta 2014. Šlo je za veliko investicijo, saj so takrat zanj odšteli 112.000 evrov brez davka. “Takrat je bil to eden najsodobnejših molznih robotov na tržišču. Je pa res, da gre tehnika na tem področju zelo hitro naprej, tako da je v tem trenutku naš robot že nekoliko zastarel. Novejše različice že imajo boljše kamere, hitreje opravljajo nekatere postopke, …). Danes je po nekaterih podatkih v Sloveniji že 50 kmetij z molznimi roboti.”

Krave molznice so v robotu povprečno sedem minut. Najprej jim avtomatika opere seske, nato na jim na vime namesti sesne čaše in nato robot sam opravi molžo.

Molzni robot dela ves čas, 24 ur na dan,  dvakrat dnevno ga je potrebno očistiti, živali pa vanj odhajajo same. “Krave molznice so v robotu povprečno sedem minut. Najprej jim avtomatika opere seske, nato na jim na vime namesti sesne čaše in nato robot sam opravi molžo. Ko je proces zaključen, kravo usmeri iz robota, na njeno mesto pa stopi naslednja. Včasih se zgodi, da se kak sesek sname. V tem primeru mi robot preko SMS sporočila in tudi glasovno na mobilni telefon sporoči napako, ki jo potem fizično odpravimo. Sicer pa ni nobene potrebe, da smo ves čas molže prisotni ob robotu. Le zjutraj in zvečer preverimo, ali so vse krave opravile molžo,” razlaga Kocbek.

Na vprašanje, kako so se živali navadile, da same vstopijo in izstopijo iz robota za molžo, Kocbek odgovarja: “Živali se hitro navadijo. Telice na robota navajamo že pred telitvijo. Sicer pa so v času molže mirne tudi zato, ker v robotu dobijo krmilo. Povprečno se na robota navadijo v enem tednu.”

Na kmetiji izdelujejo tudi domače jogurte, skuto in sir za žar

Namolženo mleko iz robota za molžo steče v šest tisoč litrsko cisterno, od tam pa ga vsak drugi dan Mlekarska zadruga Ptuj odpelje v slovenske in tudi tuje mlekarne. “Partnerka Mateja pa se na kmetiji ukvarja s predelavo mleka. Izdeluje domače jogurte, skuto in sir za žar, kar v veliki večini prodamo doma. Imava sina, starega osem let, za katerega pa seveda upava, da bo moj naslednik. Za zdaj kaže veselje do tega dela.”

Odkupne cene mleka so glede na vstopne stroške prenizke

Glede odkupnih cen mleka Alberto Kocbek, ki je tudi predsednik Govedorejskega društva Slovenske gorice Lenart, pravi, da so te prenizke z ozirom na stroške, ki nastajajo: “Lansko leto, ko je bila odkupna cena za liter mleka 2 centa nižja, nam je ostajalo več kot letos, ko je cena višja. Stroški nabave krme, umetnih gnojil, nafte so se zelo povečali. Trenutno znaša odkupna cena za liter mleka 35 centov plus davek, je pa odvisna od vsebnosti beljakovin in maščob v mleku.”

Trenutno znaša odkupna cena za liter mleka 35 centov plus davek, je pa odvisna od vsebnosti beljakovin in maščob v mleku.

Če je včasih veljalo, da je potrebno na kmetiji vstati že ob štirih zjutraj in garati vse dni brez kakšnega prostega dne, se je to z modernizacijo kmetijskih gospodarstev v zadnjih letih spremenilo. “Vstanemo okoli pol sedme ure. Če ne bi imeli molznega robota, bi morali biti v hlevu že kakšno uro prej. Najprej nahranimo vse krave in telice, ki so v hlevu, teličke pa napojimo z mlekom. Hlev je potrebno tudi vsako jutro počistiti, kar traja približno do 9.00 ure. Nato pa sledi ostalo delo.” Albertu pri delu v hlevu še vedno pomaga oče, na kmetiji pa je zaposlen tudi delavec, ki postori vse potrebno.

V prihodnje večjih vlaganj  v kmetijo Kocbekovi ne načrtujejo, saj, kot pravi Alberto, če ne bodo preživeli z obstoječim številom živali, tudi s 100 kravami ne bodo. Poleg tega so pri njih pogoji za delo zaradi gričevnatih površin nekoliko težji. “Imamo štiri traktorje in vse potrebne kmetijske stroje,” še pravi naš sogovornik in pojasni, da epidemija covida na njihovo delo ni bistveno vplivala: “Naše delo smo ne glede na virus opravljali naprej. Se pa pozna pri izdatkih, saj se surovine, ki jih moramo kupiti, dražijo. S strani države nismo prejeli nobenih pomoči.”