Lastniki velikih psov se pogosto soočajo z žalostno resničnostjo, da njihovi štirinožni prijatelji praviloma živijo manj časa kot manjše pasme. Medtem ko lahko čivave dočakajo tudi zelo visoko starost, imajo nemške doge in druge velike pasme običajno precej krajšo življenjsko dobo. Znanstveniki so zdaj odkrili, da razlog morda ni zgolj večja dovzetnost za bolezni, temveč hitrejše staranje na molekularni ravni.

Raziskava, objavljena v ugledni znanstveni reviji Science, je pokazala, da se v celicah večjih psov določene spremembe, povezane s staranjem, odvijajo hitreje kot pri manjših pasmah.

Analizirali skoraj 900 psov in odkrili pomembne razlike

Raziskovalci z ameriške univerze Arizona State University so analizirali 1640 vzorcev oziroma profilov metilacije DNK, pridobljenih od 894 psov različnih pasem.

Osredotočili so se na tako imenovano metilacijo DNK, kemični proces, ki vpliva na delovanje genov, ne da bi pri tem spreminjal samo zaporedje DNK. Vzorci teh sprememb lahko znanstvenikom pomagajo oceniti biološko starost organizma. Na podlagi zbranih podatkov so razvili nekakšno biološko uro, s katero so lahko starost psa ocenili z mediano napake, manjšo od enega leta. Ugotovili so, da večji psi na molekularni ravni kažejo znake hitrejšega staranja, podobno pa so opazili tudi pri samcih v primerjavi s samicami.

Kaj imajo s staranjem opraviti »skakajoči geni«?

Posebej zanimivo odkritje je povezano z deli DNK, ki jih znanstveniki imenujejo transpozoni oziroma »skakajoči geni«. Gre za genetske elemente, ki se lahko premikajo oziroma kopirajo na različna mesta v genomu. Njihovo delovanje je običajno pod nadzorom različnih celičnih mehanizmov, med drugim metilacije DNK.

Raziskovalci so ugotovili, da pri večjih psih zaščitni vzorci metilacije na določenih območjih genoma s staranjem hitreje izginjajo. To bi lahko omogočilo večjo aktivnost nekaterih transpozonov, kar je povezano z nestabilnostjo genoma in procesi staranja. Odkritje nakazuje, da veliki psi ne umirajo nujno prej zgolj zato, ker bi pri določeni starosti pogosteje zboleli, temveč se lahko njihovi biološki procesi staranja že prej odvijajo hitreje.

So za krajše življenje velikih psov deloma odgovorni ljudje?

Raziskovalci opozarjajo tudi na zanimivo možnost, da je na razlike v življenjski dobi vplivala človekova selektivna vzreja. Ljudje so skozi stoletja vzrejali pse za različne naloge, kot so čuvanje, lov in paša živali. Pri nekaterih pasmah so tako spodbujali hitro rast in veliko telesno velikost. Takšna selekcija bi lahko imela tudi neželene dolgoročne posledice za zdravje in življenjsko dobo živali. Zanimivo je, da v živalskem svetu sicer pogosto velja nasprotno pravilo. Večje vrste sesalcev, denimo sloni in kiti, praviloma živijo dlje kot manjše vrste, kot so miši. Pri primerjavi psov različnih velikosti znotraj iste vrste pa se ta vzorec obrne.

Bi lahko velikim psom nekoč podaljšali življenje?

Raziskava odpira tudi vprašanje, ali bi bilo mogoče z boljšim razumevanjem molekularnih procesov staranja v prihodnosti razviti načine za podaljšanje zdravega življenjskega obdobja velikih psov. Znanstveniki poudarjajo, da življenjske dobe ne določa en sam biološki mehanizem. Na zdravje in dolgoživost vplivajo tudi genetika, bolezni, prehrana, okolje in drugi dejavniki. Čeprav odkritje še ne pomeni, da bodo lahko veterinarji kmalu upočasnili staranje psov, predstavlja pomemben korak k razumevanju, zakaj se nekatere pasme starajo hitreje od drugih. Za lastnike velikih psov pa raziskava prinaša predvsem novo razlago pojava, ki ga mnogi že dolgo opažajo: njihovi ljubljenčki se pogosto postarajo hitreje, kot bi si želeli.