Če je bilo predlani zaradi absentizma, torej odsotnosti od dela zaradi bolezni, izgubljenih več kot 12 milijonov delovnih dni, je bilo v lanskem in letošnjem epidemičnem letu pričakovati porast te številke. A se je dolgoletni trend naraščanja odsotnosti od dela očitno ustavil. Kako pa bo z enako nespodbudnim nasprotjem absentizma – prisotnostjo na delovnem mestu bolezni navkljub – pa bo moral pokazati čas. Povsem razumljivo je, da je strah pred posledicami epidemije velik. Ne le pri ljudeh, pač pa tudi v gospodarstvu. Nenazadnje je Gospodarska zbornica Slovenije pred nekaj dnevi opozorila na posledice ob vnovičnem zapiranju gospodarstva ob morebitnem novem jesenskem valu epidemije. Po ocenah zbornice bi zapora gospodarstva prinesla 1,7-milijardno izgubo prihodkov in izgubo 2500 delovnih mest. Za državo bi strošek podpore prizadetemu delu gospodarstva (pretežno storitvene dejavnosti) in javnemu sektorju pomenil okoli 800 milijonov evrov oziroma 400 evrov na prebivalca. Od izbruha pandemije v marcu 2020 do maja 2021 je država za podporne ukrepe namenila sicer že deset odstotkov BDP. Če bi k temu dodali še stroške izgubljenih delovnih dni, ki jih delovno aktivno prebivalstvo preživi v bolniškem staležu, bi bila napoved najbrž še bolj pereča. Ali pa tudi ne. V Sloveniji z dela dnevno izostane okoli 38.500 ljudi. Povprečna bolniška odsotnost v Sloveniji naj bi trajala 15 dni, v letu 2019 je bila najdaljša v koroški statistični regiji, najkrajša v osrednjeslovenski. Tega leta je bolniško odsotnost koristila manj kot polovica prebivalstva, dobrih 53 odstotkov zaposlenih Slovencev v tem letu ni potrebovalo bolniške. Sicer pa je bolniška odsotnost po letu 2014 naraščala do lanskega leta, ko se je očitno umirila. Podatki že vrsto let kažejo, da je delež odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov višji pri ženskah kot pri moških. Najpogostejši navedeni vzrok za bolniško odsotnost pri moških so poškodbe, pri ženskah pa bolezni mišičnoskeletnega sistema in vezivnega tkiva, kažejo podatki NIJZ. Strokovnjaki so, resda sicer še lani, napovedovali, da bo epidemija prinesla nove izzive glede absentizma, odsotnosti z dela, povezanih z boleznijo.

Da bodo številke narasle. To se je v nekaterih državah tudi zgodilo. V ZDA so, denimo, zabeležili vsak mesec za skoraj polovico več odsotnosti z dela, kot je znašalo povprečje zadnjih dveh desetletij. Mesečno je zaradi bolezni in ostalih zdravstvenih razlogov ostal doma v povprečju poldrugi milijon Američanov. Najbolj, za kar 250 odstotkov, so porasle odsotnosti zaradi nege otroka. Porast številk v ZDA je po svoje razumljiv, saj je Ameriko pandemija močno prizadela. Vendar povsod ni tako. V Avstraliji, denimo, je število bolniških odsotnosti od dela v začetku pandemije sicer raslo, nato pa se je ustavilo in upadlo za več kot tretjino. Najverjetneje tudi zaradi množičnega dela od doma, zaradi česar so se zaposleni manj odločali za bolniški stalež. Po nekaterih ugotovitvah naj bi prisotnost bolnega delavca na delovnem mestu skoraj dvakrat bolj vplivala na padec produktivnosti kot absentizem. Tudi v Sloveniji številke v nasprotju s prepričanji ne naraščajo. Podatki ZZZS kažejo, da je bilo zaradi začasne nezmožnosti za delo v Sloveniji v lanskem letu izgubljenih skupaj 12,312.544 delovnih dni, v predpandemičnem letu 2019 pa je bilo takih dni 12,412.387 dni, torej celo malenkost več. Bolj kot sam padec števila izgubljenih delovnih dni, pa je opazen trend padca števila primerov. Lani je bilo namreč za kar 15 odstotkov manj zabeleženih primerov kratkotrajne odsotnosti od dela kot v letu 2019. Kot pojasnjujejo na ZZZS, predvsem zaradi zmanjšanja odsotnosti zaradi nege in spremstva. Če se je torej predlani delež bolniškega staleža po petih letih zaporedne rasti ustalil, je v epidemičnem letu 2020 celo rahlo upadel. Sicer pa se je lani delež absentizma različno spreminjal po območnih enotah. Poslabšanje stanja je bilo izrazito v Murski Soboti, delno tudi na Ravnah na Koroškem, torej v dveh regijah s sicer največjim deležem izgubljenih delovnih dni, navajajo podatki ZZZS. Manjši absentizem pa ugotavljajo zlasti v območnih enotah Krško, Koper, tudi Nova Gorica in Celje. Skupni odstotek bolniškega staleža v Sloveniji je v povprečju med evropskimi državami, ki beležijo stopnjo absentizma nad petimi odstotki (Belgija, Švedska, Češka, Slovaška) ter državami s stopnjo pod 3,5 odstotka (Avstrija, Nemčija, Velika Britanija, Francija). Na ZZZS v letnem poročilu, da je naša država po deležu bolniškega staleža primerljiva z Madžarsko, Nizozemsko, Španijo in nekaterimi drugimi državami. Sicer pa je lani vsak Slovenec, ki je potreboval bolniško, ostal doma v povprečju 15 dni. Kljub temu, da je bilo bolniških odsotnosti manj kot leta 2019, pa je iz zdravstvene blagajne šlo več denarja za kritje njihovih stroškov. ZZZS je tako lani za nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela izplačal dobrih 444 milijonov evrov. Ali drugače – 16 odstotkov več kot v letu 2019. Na takšno rast je po njihovem prepričanju vplival prenos plačila dela obveznosti iz 2019 v 2020, višja nadomestila zaradi bolezni in poškodb izven dela ter nege družinskih članov. In seveda tudi poslabšanja epidemioloških razmer v zadnji tretjini lanskega leta, ko so samo stroški izolacije zaradi covid-19 znašali 8,5 milijona evrov. Po podatkih NIJZ je bilo zaradi izolacije izgubljenih več kot 690.000 delovnih dni. Sicer pa Slovenija sodi v skupino držav, ki so ugodne za zavarovane osebe v bolniškem staležu. Višina nadomestil za odsotnost z dela je med najvišjimi v Evropi, pojasnjujejo pri projektu Polet, katerega glavni nosilec je Združenje delodajalcev Slovenije s partnerji.

Če bi iskali vzroke za zdravstveni absentizem v času covid-19, bi k delu od doma, ki je s seboj najbrž prineslo tudi manj prijav bolniških, lahko dodali le še novo pravico, ki smo jo državljani dobili v času epidemije in bo trajala še najmanj do konca letošnjega leta. Gre za tridnevno možnost odsotnosti z dela zaradi bolezni, za katero zavarovanci ne potrebujejo potrdila osebnega zdravnika o upravičeni zadržanosti od dela in tudi pojasnil o bolezni ne. Zato bo v prihodnosti zanimivo videti, kakšen delež tovrstnih odsotnosti bomo zabeležili v Sloveniji in kako se bo ugotavljajo vzroke zanje. Po mnenju marsikaterega strokovnjaka sicer Slovenci pretežno nismo narod, ki bi pretirano izkoriščal bolniški stalež. Vsaj glede na drugi pol tako imenovanega absentizma – prezentizem. Če namreč absentizem, predvsem zdravstveni, najpogosteje definiramo kot začasno zadržanost od dela iz zdravstvenih razlogov ali tako imenovan bolniški stalež, do katerega pride zaradi bolezni, poškodb delavca ali nege družinskega člana, je treba poznati tudi njegov drugi pol. Nasprotju absentizma strokovnjaki pravijo prezentizem. Kot že samo ime pove, gre v grobem za prisotnost delavca na delovnem mestu kljub slabemu počutju, bolezni ali drugim dejavnikom iz njegovega osebnega življenja. To sicer ne pomeni nujno produktivnosti na delovnem mestu, saj fizična prisotnost delavca običajno ne prinaša učinkovitosti in motivacije za delo. Po nekaterih ugotovitvah naj bi prisotnost bolnega delavca na delovnem mestu skoraj dvakrat bolj vplivala na padec produktivnosti kot absentizem. Kot je pred časom opozorila Nada Zupan z ljubljanske ekonomske fakultete, ima Slovenija sicer enega najvišjih odstotkov daljše odsotnosti z dela. Po drugi strani pa ima tudi enega najvišjih deležev ljudi, ki pridejo bolni na delo, težava pa izhaja še iz obdobja pred epidemijo. Marsikateri delodajalec se problema prezentizma ne zaveda, saj njegovih škodljivih posledic ni mogoče zaznati takoj, pač pa se pokažejo šele s časom kot vplivi na zdravje delavcev, ki imajo za posledico zmanjšanje produktivnosti, kažejo pa se tudi kot stroški v smislu izgube efektivnega delovnega časa. Ni treba posebej poudarjati, da je prezentizem še posebej nevaren v času epidemije.

Projekt »Razvoj celovitega poslovnega modela za delodajalce za aktivno in zdravo staranje zaposlenih (Polet)« sofinancirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije.