Že več kot stoletje se zgodovinarji, jezikoslovci in strokovnjaki za razbijanje šifer trudijo razvozlati skrivnostno srednjeveško knjigo, znano kot Voynichev rokopis. Njene strani so polne nenavadnih simbolov, neznanih rastlin, astronomskih risb in podob, katerih pomen ostaja nepojasnjen.

Čeprav so se z rokopisom ukvarjali številni raziskovalci, njegove vsebine doslej še nikomur ni uspelo zanesljivo razvozlati. Zdaj pa nova raziskava nakazuje, da se razlog za težave morda skriva tudi v nečem povsem nepričakovanem.

So knjigo ves čas preučevali v napačnem vrstnem redu?

Raziskovalca Colin Layfield z Univerze na Malti in Lisa Fagin Davis, strokovnjakinja za srednjeveške rokopise, sta v raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Digital Medievalist, predstavila novo hipotezo.

Po njunih ugotovitvah Voynichev rokopis morda prvotno sploh ni bil zasnovan kot običajna knjiga. Namesto tega naj bi ga sestavljali posamezni prepognjeni pergamentni listi, ki so bili zloženi drug na drugega.

[[image_1_article_93930]]

Nekdo naj bi jih pozneje povezal v knjigo, pri tem pa spremenil njihov prvotni vrstni red. To bi pomenilo, da raziskovalci že stoletja poskušajo razumeti besedilo, katerega posamezni deli si morda sploh ne sledijo v pravilnem zaporedju.

Nenavadne risbe so razkrile pomembno sled

Raziskovalca sta pri preučevanju rokopisa opazila več nenavadnosti. Nekatere ilustracije se namreč na robu strani nenadoma prekinejo, njihovo nadaljevanje pa je mogoče najti šele na drugih, danes precej oddaljenih straneh. Prav tako sta ugotovila, da se na posameznih straneh izmenjujejo različne pisave, kar ni značilno za običajno sestavljene srednjeveške rokopise.

Z uporabo statistične analize besedila sta preverjala tudi podobnosti med posameznimi deli knjige. Rezultati so dodatno podprli domnevo, da današnje zaporedje strani morda ni prvotno.

Kaj se pravzaprav skriva v skrivnostni knjigi?

Voynichev rokopis je dobil ime po trgovcu s starinami Wilfridu Voynichu, ki ga je leta 1912 kupil v Italiji. Pergament, na katerem je napisan, glede na radiokarbonsko datiranje izvira iz obdobja med letoma 1404 in 1438. Knjiga danes obsega približno 240 strani, popisanih z neznano pisavo. 

Posebnost Voynichevega rokopisa ni le njegova nerazvozljiva pisava, temveč tudi nenavadne ilustracije, ki spremljajo besedilo. Na njegovih straneh so upodobljene rastline, ki jih botaniki ne morejo zanesljivo prepoznati, skrivnostni astronomski in astrološki diagrami ter gole ženske, ki se kopajo v nenavadnih zelenih bazenih, povezanih s cevastimi strukturami. Še bolj presenetljivo je, da besedilo kljub neznanim znakom kaže določene statistične vzorce, podobne tistim v naravnih jezikih.

V preteklosti so se pojavile številne teorije o njegovi vsebini. Nekateri domnevajo, da gre za zapis izgubljenega jezika, drugi za šifrirano medicinsko ali botanično besedilo, tretji pa dopuščajo možnost, da je celoten rokopis premišljena prevara.

Nobena od teh razlag doslej ni bila dokončno potrjena.

Bo skrivnost po šestih stoletjih vendarle razrešena?

Novo odkritje še ne pomeni, da so raziskovalci razvozlali vsebino rokopisa. Njegova pisava ostaja neznanka, prav tako ni jasno, kdo ga je napisal in čemu je bil namenjen.

Toda ugotovitev bi lahko pomembno vplivala na prihodnje raziskave. Če so strani res povezane v napačnem vrstnem redu, bo morda treba ponovno preučiti številne dosedanje analize, ki so temeljile na njihovem sedanjem zaporedju. Raziskovalci nameravajo preučiti tudi sledi vode in druge fizične značilnosti pergamenta, ki bi lahko pomagale rekonstruirati prvotno razporeditev strani.

Voynichev rokopis danes hranijo v knjižnici Beinecke na Univerzi Yale, kjer so javnosti dostopni tudi njegovi digitalni posnetki.